V SPOMIN ALEŠU ZORČU
Kot vedno si se tudi tokrat veselil dobre ture. Večkrat smo skupaj gledali v ta žleb in si ga želeli, hoteli smo ga plezati skupaj, toda midva sva morala v vojsko in tako so se naši skupni načrti za 15 mesecev razdrli.
Zdaj si tu, z vsakim korakom si više in bliže cilju, srce hitreje bije v pričakovanju zmage, obraz žari od sreče, ko že vidiš, da si uspel. V mislih naju vidiš, kako bereva tvoje pismo o uspeli turi, celo najino zadovoljstvo megleno čutiš. Veš, da nama tvoja pisma tu v vojski mnogo pomenijo; ko jih bereva, zopet zaživiva in si sebe predstavljava tam nekje na grebenih in v stenah.
Zagotovo si tudi tokrat imel v mislih besedilo pisma, ki pa ga žal nisi nikoli mogel napisati. Mi smo hoteli eno, gora je naredila svoje in pokončala mlado življenje. Odšel si od nas z napisanim pismom v srcu, zamrl je tvoj mladostni nasmeh, usahnilo je šele začeto življenje. V nič so se razbili naši skupni načrti, ostal je le spomin na nepozabne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.
Ni dolgo tega, minilo je dobro leto, ko smo se prvič navezali na isto vrv. Postali smo nerazdružljivi, bili smo kot bratje istih misli in dejanj. Gore so ti bile v krvi, to se je poznalo, saj si kot pripravnik hitro sprejemal opojnost skale in mogočnost gora. Z dušo in telesom si bil Trentar kot tvoji očetje, le živel si v dolini. Želeli smo še dolgo plezati skupaj in istočasno pridobiti čimveč mladih za to dejavnost, ki je v našem koncu šele v povojih. Preminil si sredi začetega dela med vrhovi, kjer si hotel živeti, med vrhovi, ki smo jih vsi skupaj ljubili. Tvoj duh bo za vedno na grebenih, veter ga bo nosil v najzakotnejše stene in grape, tam se bomo še vedno srečevali. Ostal nam boš za vedno v spominu.
Peter in Pavel Podgornik
POROČILO ALPINISTIČNEGA ODSEKA PD DOMŽALE ZA LETO 1976
Leto 1976 smo začeli bolj številni kakor prejšnja leta. Odsek je štel že dvanajst članov, od tega pet alpinistov, dva starejša in pet mlajših pripravnikov. Mlajši pripravniki so spomladi v Paklenici zaključili alpinistično šolo in se uspešno vključili v naše vrste. Milan Jazbec pa je decembra prestal preizkušnjo in bil sprejet med alpiniste. Poleti smo preplezali 190 vzponov: 8 — I., 21 — II., 62 — III., 59 — IV., 36 — V. in 4 — VI. težavnostne stopnje.
Pozimi pa smo naredili 23 pristopov na vrhove višje od 2000 m in ponovili 29 smeri I., 4 — II., 1 — III., 2 — IV. in 2 — V. težavnostne stopnje. Iz tega pregleda je razvidno, da imamo kar se kvalitete tiče, še veliko rezerve. Popraviti jo bomo skušali v naslednjih letih, ko bo odsek še številnejši in se nam ne bo treba več bati za obstoj. Kljub vsemu pa smo tudi letos dosegli nekaj večjih uspehov.
Ko smo se udeležili Jugoslovanskega alpinističnega tabora v Paklenici, je naših 8 udeležencev opravilo 43 vzponov. Pripravnika Grad in Bergant sta ponovila varianto Brahmove smeri V., Bergant, Jazbec in Veselko Mosoraško smer V., Veselko pa je s Ćolakovičem (AO Železničar) opravil eno prvih ponovitev smeri »Brid za mali čekič« z oceno VI A2. Vse naštete smeri so v Anič Kuku.
V Kamniških Alpah je Šikonja z Vrankarjem v istem dnevu preplezal najprej Kranjsko varianto smeri Srakar-Češnovar v Koglu, nato pa še Plate v Skuti. Prva smer je ocenjena s V+. druga pa s V. Stane Klemenc je preplezal s Pollakom smer Modic-Režek v severni steni Štajerske Rinke, s Šušteršičem pa Šarino poč v Dedcu, ki sta obe ocenjeni s V. S Štebetom je preplezal prvenstveno smer v Z Brani, dolga je 400 m, ocenila pa sta jo s IV. stopnjo. Pollak je iz AO Kamnika. Vrankar, Šušteršič in Štebe pa so člani AO Janez Trdina Mengeš. Milan Jazbec je s Štebetom ponovil Perčičev steber v Vežici (VI. st.), z Veselkom pa Zupanovo v Koglu (V+) in smer Belač-Zupan v Šitah (V). Naveza Jazbec-Grad-Veselko je kot četrta ponovila Sončno smer v Kalški gori (V). Še posebno so se odrezali nekateri pripravniki. Bergant in Grad sta preplezala Pinterjevo in Desno smer v Dedcu, Bergant in Mrdjenovič pa Kukovčevo v JV Planjavi (V-), Skalaško z Ladjo in z varianto Čez sodčke v severni triglavski steni (V), Rumeno zajedo v Koglu (VI). Kos in Grad sta ponovila Neznano smer v Vežici, Bergant pa s šušteršičem še eno smer Iva Reya v S steni Ojstrice. Svoje predstavnike smo imeli tudi v Durmitorju, kjer so Marjana Klemenc, Kos in Grad preplezali smer III. stopnje. Mrdjenovič je v Italiji prečil vrhove Tresero— Matteo in stopil na 3853 m visoki Grand Zebru.
Enega največjih uspehov nasploh je dosegel za naš odsek Šikonja z osvojitvijo 7492 m visokega Nošaka. Največ vzponov so letos opravili: Bergant 48, Mrdjenovič in Veselko pa po 30 vzponov.
Na zboru slovenskih alpinistov v Ljubljani so bili pohvaljeni Bergant, Grad, Kos in Mrdjenovič. Bergant se je udeležil tudi ledeniškega tabora v Grossglocknerju. Poleg plezanja smo se udeležili tudi drugih akcij. Pet članov se je udeležilo pohoda na Stol, udeležili pa smo se tudi smučarskih tekmovanj v veleslalomu, Kramarjevega smuka in Štuparjevega memoriala, ki veljata za republiško alpinistično smučarsko prvenstvo. Pri pripravah planinskega tabora na Gorjuši smo opravili 265 ur prostovoljnega dela, 56 ur smo porabili za urejanje učilnice, malo pa smo pomagali gospodarskemu odseku pri transportu živil na Veliko planino in pri kopanju jarkov okoli doma. Šest članov se je udeležilo akcije GS in očistilo pot na Korošico, vsi pa smo pomagali tudi mladinskemu odseku pri organizaciji izletov in planinske šole.
Tudi sami smo skupaj z AO Mengeš organizirali alpinistično šolo, ki jo tokrat vodi Stane Klemenc in se je udeležuje 10 tečajnikov. Sredstva, ki smo jih dobili, smo porabili za novo opremo (2 vrvi in 57 vponk), za delno povračilo stroškov udeležencev jugoslovanskega alpinističnega tabora v Paklenici in za Šikonjo, ki se je udeležil JU-PL odprave, za zavarovanje alpinistov in za alpinistične revije Mountain in Alpinismus, letnik 1977. V letu 1977 si bomo prizadevali izboljšati kvaliteto, še vedno pa bomo veliko skrb posvečali tudi vzgoji.
Načelnik AO PD Domžale Matjaž Veselko
JUGOSLOVANSKA SMER V GRANDES JORASSES
V »La Montagne et Alpinisme« je pod geslom Grandes Jorasses na prvem mestu zabeležena jugoslovanska prvenstvena smer, ki so jo 17. in 18. julija 1977 izplezali Franc Knez (Celje), Lado Vidmar, Vanja Matijevec in Jože Zupan (Celje). Nova smer poteka po desni strani Crozovega stebra. Izjemno zasnežena stena v letu 1977 je omogočila preplezati to smer brez prevelike nevarnosti. (Francozi so Kneza spremenili v »Ynal«.) V prvi polovici januarja je Y. Ghirardini sam preplezal Crozov steber. Smer Bonatti-Vaucher sta 30. dec. 1976 preplezala P. Beghin in X. Fargeas.
Prvo ponovitev direktne smeri v severni steni Pointe Whymper sta s petimi bivaki preplezala J. Baxter Jones in N. Colton. Levi bok Walkerjevega stebra (Desmaisonovo varianto) sta z dvema bivakoma preplezala G. Smith in T. Sorenson. Mrtvaški prt (le Linceul) je petkrat preplezal J. M. Boivin, 12. sept. 1977 pa še 593 solo in to v 2 urah in 45 minutah.
Prvenstveno zimsko po grebenu les Hirondelles v Gr. Jorasses so v začetku marca 1977 preplezali Ph. Martinez, P. Monzat in J. P. Peeters.
SAMOHODEC V EIGERJU — POZIMI
Y. Ghirardini je lani sam vstopil v severno steno Eigerja in spotoma prišel ob vso opremo. Bivakiral je v steni dvakrat, tretji dan pa se je umaknil iz nje na greben Hornli, potem ko je imel že tri četrtine smeri za seboj. Pa ni odnehal — vstopil je še enkrat in zabeležil tretji zimski solo v Eigerju. Prvi je Schmidovo smer pozimi 4.—6. febr. 1977 preplezal Japonec Hasegava v zelo slabem vremenu, drugi pa je bil W. Merhar, Avstrijec, 8. marca 1977, steno je preplezal v 6 urah in pol (o tem smo že poročali). Ghirardini je steno zmogel v 10 urah. O Ghirardiniju bomo še poročali.
CASSINOVIH 50 LET ALPINIZMA
Leta 1977 je Ricardo Cassin pri založbi Dall’Oglio izdal knjigo »Petdeset let alpinizma«. V »La Montagne« 1978/1 je v tej knjigi George Livanos, znani francoski alpinist grškega imena, med drugim zapisal: »Ni mi všeč naslov, kajti to bi spadalo v podnaslov. Ta pa spet ni potreben pri knjigi tako slavnega alpinista. Obžalujem tudi, da v knjigi ni dobrega avtorjevega fotoportreta. Zdaj je namreč mnogo ljudi, ki ne vedo, da je Cassin iz Walkerja Isti kot dobavitelj alpinistične opreme iz Lecca …«
Naveze, ki jih je vodil, da rešijo največje probleme svoje dobe, so bile neverjetno učinkovite. Študij smeri, priprava, trening, oprema, vse je opravil metodično, realizacija ture je bila samo faza velikega dejanja. Leta 1935 — Cina, za njo Badile v nevihti, leta 1938 Walker — vse troje v najčistejšem stilu, uspeh jeklenega moža — po spremenjenem Cezarjevem načelu: Grem, naredim in se vrnem. Nato ena sama veriga uspehov v Alpah, Andih, v Kavkazu, na Alaski, v Himalaji. Ne bom govoril o knjigi. Knjiga, to je njegovo življenje, zato govorim o njem, ne o knjigi.«
KLADIVO »MULTICLIMB«
Francoski alpinist R. Desmaison je izumil kladivo z več »glavami«, ki se nasajajo na ročaj na zelo praktičen in soliden način. Kladivo je v celoti iz kovine, ima pa posebno glavo za led (dolgo in še kratko), glavo z ušesom (ki se uporablja za ruvanje — odvijanje klinov) in glavo za uporabo v skali, skupaj torej štiri. Kladivo ima pripravo za menjavo glave in ključ za privijanje. Menjava glav je preprosta, lahka. Vsekakor pripravno za tiste, ki nočejo jemati s seboj cele orožarne.
PLEZANJE NA NEBOTIČNIK
V na novo odprti alpinistični rubriki »La Montagne« 1978/1 se je sredi Yosemitov in perujskih And pojavila tudi novica, da je maja 1977 George Willig preplezal 411 metrov visoki nebotičnik, v katerem deluje mednarodni trgovinski center. Nebotičnik ima 110 nadstropij. Willig je zadevo opravil v 3 urah in pol.
PADEL 600 m GLOBOKO IN OSTAL ŽIV
Bilo je na Zinalrothornu v Waliskih Alpah. Anglež Martin Prince, poprečni plezalec, neznan v alpinističnem svetu, je preživel ta 600 metrski padec, je postal seveda »slaven« in oklicali so ga za svetovnega rekorderja. »Imel sem neverjetno srečo,« pripoveduje trdobučni Anglež, »snega je bilo toliko, da se nisem do smrti potolkel.« Odnesel je manjšo rano na čelu in seveda odrgnine pa šok, to je bilo vse, po domače pa še velik strah.
AIGUILLE VERTE IN AIGUILLE DU DRU
Y. Détry je smučal v Aig. Verte in to v Cordierovem ozebniku. Presmučal ga je 6. marca 1977, 7. marca pa je ta smuk že ponovil A. Baud. Smer Charlet-Devouassoux v Nant Blanc je drugič ponovljena, drugi vzpon pa je bil prvi zimski vzpon po tej smeri (H. Casemejor, R. Chèré, D. Monaci).
Četrtič je bila ponovljena smer Harlin-Robbins, direttissima v zahodni steni Aig. du Dru. Ponovila sta jo Francoza 21.—26. julija 1977 (P. Monzat, P. Royer). V Aiguille du Dru sta R. Accomazzo in T. Sorenson 11.—12. avgusta 1977 splezala prvenstveni vzpon direktno po velikem sev. vzh. ozebniku. Šest raztežajev v ledu sta ocenila s VI vmes pa dve mesti z A3 (po 12 m pečine), ki so se jih dosedanji plezalci v tem kuloarju izogibali.
NAJBOLJ ZNANI AMERIŠKI PLEZALCI
Nemci jih navajajo v naslednjem vrstnem redu: Royal Robbins, 41, »papež« ameriškega alpinizma. Ima svojo plezalno šolo in dve trgovini s športnimi potrebščinami.
V severni steni Half Dome ima vse prvenstvene smeri, v Capitanu pa polovico. Drugo polovico pa je prvi ponovil. Na drugem mestu je Warren Harding, 52, ki je prvi preplezal Nose. Je izredno vztrajen in zdržljiv. V neki steni je brez sestopa zdržal 31 dni.
Beverly Johnson je ženska, gorska vodnica, specialistka za Nose. Zaposlena je v upravi parka Yosemite. Pionir yosemitskega plezanja je Allen Steck, 50 let, nekakšen starešina kalifornijske plezalske bratovščine.
Yvon Chouinard, 38, je prvak ameriških plezalcev v ledu. Povsod po svetu ima svoje prvenstvene vzpone. Slede Chris Jones, avtor knjige »Plezanje v Severni Ameriki«, Jim Donini (prvi je preplezal Torre Egger), in Fred Deckey, 52, mož s 500 prvenstvenimi vzponi.
ŽENSKA NAVEZA V EL CAPITANU
La Montagne 1978 1 poroča, da sta novembra 1977 preplezali smer Nose v El Capu Francozinji Michele Balcet in Roland Marie. Tretja francoska plezalka Dany Badier je to smer preplezala z znanim Michelom Afanassiefom novembra 1976.
Tine Orel
