ODPRAVA NA KANGBAČEN
Želja, da se jugoslovanski alpinisti ponovno podajo v Himalajo, je postala stvarnejša konec marca 1964, ko je nepalska vlada v zelo ljubeznivem tonu odgovorila na naše pismo in nam s tem dala načelno soglasje za vzpon na enega še neosvojenih vrhov v soseski velikana Kangčengdzönge. Kangbačen, 7902 m visoki vrh v zahodnem grebenu Kangčendzönge, je leden velikan, ki proti jugu in severu zelo strmo in globoko pada v doline ledenikov Galung, Kangčendzönga in Ramtang. G. O. Dyhrenfurth, znani obiskovalec in poznavalec Himalaje sodi, da je Kangbačen težka, a premagljiva gora, vendar doslej še nihče ni poskušal vzpona nanjo. Malo zato, ker je sosednja Kangčendzönga z 8603 m višine bolj zapeljiva, nekaj pa zategadelj, ker so številni drugi vrhovi v bližini lažje dosegljivi. Za jugoslovanske alpiniste je vrh vsekakor lep in zelo mikaven cilj, bodisi kar zadeva iskanje dostopa in izvedbo vzpona, bodisi kar zadeva veliko višino.
Višina 7902 m uvršča vrh med najvišje gore sveta, alpinistom pa s tem omogoča preizkus znanja in telesnih zmogljivostih v »smrtni coni« kakor imenuje področje nad 7000 m nadmorske višine švicarski zdravnik in raziskovalec Himalaje dr. Wyss-Dunant. Kangbačen je s tem postal cilj, ki je zanimiv tudi za raziskovalce fiziologije človeka, živečega v težjih življenjskih pogojih. Alpinističnemu cilju se je pridružil še znanstveni, kar nujno dviga vrednost odprave kot celote.
Kangbačen leži v gorskih masivih blizu meje Sikkima v severovzhodnem delu Nepala. Zato je zelo hitro dostopen iz Darjeelinga ali Jogbanija. Številni vzroki dostop iz Darjeelinga danes onemogočajo, tako da se bo morala odprava podati na pot čez Jogbani in Birathnagar po stezah, ki se vijejo v osrčje gora skoro tri tedne. Odprava si bo morala po poprejšnjem ogledu izvidnice izbrati primerno bazo, poskrbeti za aklimatizacijo in najti pravo možnost pristopa. Vse to bo zahtevalo ves september in del oktobra; če bo šlo vse po sreči, bodo člani odprave tačas že postavili prva višinska taborišča. Najbrž bo čas med 15. oktobrom in 15. novembrom odločilen, saj je sredina novembra že skrajni rok za povratek, ki ga terjajo nastop večjega mraza, kratek dan in zlasti hudi vetrovi, ki pometajo grebene pogosto s silo orkana. Priprava odprave zahteva zlasti dobro moštvo.
Planinska zveza Slovenije je že novembra lanskega leta odobrila predlog komisije za odprave v tuja gorstva za 12 člansko odpravo. Med kandidati sta dva določena za rezervo. Pri tem izboru so člani odprave naslednji tovariši: Vodja Jože Govekar, Ljubljana, dr. A. O. Župančič. Ljubljana, zdravnik — znanstveni delavec. dr. Jože Andlovic, Šempeter pri Gorici, zdravnik-kirurg, Marko Butinar in Pavel Dimitrov, kovinarja iz Jesenic, Tone Sazonov, finomehanik, in Ljubo Juvan, grafik iz Ljubljane, znana in uspešna plezalska trojica Tone Škarja, Metod Humar in Pavle Šimenc iz AO Kamnik. Izmed »starih Himalajcev« sodelujeta v odpravi poznavalec Nepala tov. Zoran Jerin, dopisnik Dela in TT ter kot filmar odprave Ciril Debeljak iz Celja. Za rezervo veljata ing. Peter Ščetinin, železarna Štore pri Celju ter Franci Urh, Ljubljana.
Nekaj o pripravah nam govore naslednja poglavja.
1. Sredstva
Neposredna finančna sredstva so nam doslej nudili zlasti IS SRS, PSJ in PZS, poleg tega pa v izdatni meri še podjetja in delovni kolektivi, med katerimi prednjači Železarna Je senice. Vsa podjetja, v katerih delajo kandidati, so odobrila posebne ugodnosti in dopuste. Zelo velik je doprinos v opremi, prevozu, hrani in zdravilih. Ker so nabave še v teku, na tem mestu ne moremo in ne želimo navajati vseh darovalcev poimenično, ker bomo to storili takrat, ko bo odprava odšla na pot. Kljub temu bi radi poudarili predvsem hitro in bogato podporo domače in tuj e industrije zdravil. Odzvala se je skoro polnoštevilno, pri čemer nas posebno vesele še tople besede, s katerimi so nam kolektivi vseh teh podjetij zaželeli uspešno pot in srečen povratek.
2. Oprema
Večino opreme bodo izdelali domači proizvajalci, iz uvoza bo le najbolj nujna alpinistična oprema, pri čemer velja poudariti darilo firme Edelrid (Z. Nemčija) — troje 80 m vrvi in firme Teufelsberger (Avstrija) — ena 80 m vrv. Na poti za zdravstveno službo so tudi specialne lahke in priročne visokotlačne kisikove steklenice in maske, ki jih bo po potrebi moč uporabiti tudi za končni vzpon na vrh. 3. Priprave Poleg zbiranja materiala, dopisovanja, pripravljanj a opreme, treningov, poskušanja šotorov in neštetih drugih opravkov, v katerih sodelujejo vsi člani odprave, je PZS ob pomoči DSIP končno februarja letos dobila soglasje in odobritev vizumov za odpravo, tako da bo po zaključku priprav lahko odšla na pot z ladjo Jugolinije (brezplačno) najprej celotna oprema, nato pa avgusta še člani odprave.
Ing. Pavel Šegula
ZASEDANJE 1965 KOMISIJE ZA VARNOSTNI MATERIAL UIAA
Komisija za varnostni material Mednarodne unije alpinskih združenj (UIAA) prej komisija za vrvi — je zasedala lani v dneh J 2. in 13. septembra v Londonu. Navzoči so bili delegati Anglije, Francije, Avstrije, Švice, ZR Nemčije in Jugoslavije, skupno 28 po številu. UIAA je zastopal takratni predsednik E. d”Arcis. Planinsko zvezo Slovenije je zastopal podpisani kot član komisije. V uvodnem govoru je predsednik UIAA med drugim omenil, da slavi gostitelj Alpine Club prav stoletnico prvega svojega in sploh prvega posvetovanja o plezalski opremi (1864). Povedal je tudi, da predseduje poslednjič, saj je glavna skupščina UIAA končno sprejela njegovo željo, da zapusti mesto, ki ga je tako dolgo častno zasedal, in s tem mednarodno ustanovo, ki jo je ustanovil. Predsednik Alpine Cluba, prve vseh alpinističnih organizacij, T. H. Shomervell, je poudaril, da ima klub po vsej priliki to pot najvidnejše alpiniste v gosteh in da je ponosen na stoletnico svojega prvega dela na polju planinske opreme, ki je dosihdob doživela tolike izpopolnitve. Predsednik British Mountaineering Councila — britanske planinske zveze — M. J. Longlang je poudaril, kako so že pred 100 leti pravilno gledali na preskušanje vrvi na dinamični način, da bi ugotovili najboljše. Esprit te metode in zdravi fizikalni smisel teh pionirjev nam je še danes vodilo.
Delovno zasedanje je vodil predsednik komisije g. Pierre Henry (Francija). Glede največjega in najmanjšega dopustnega premera vrvi je bil na predlog podpisanega sprejet sklep, na j tak predpis ne tvori dela splošnih predpisov UIAA za vrvi, temveč na j se vsej fabrikaciji le predlaga kot nasvet. Diskutirane so bile metode za določanje togosti plezalskih vrvi. Test predpisov za vrvi je bil sprejet v dokončni in ne več spremenljivi obliki, kajti vsakršno spreminjanje bi le motilo tako izdelovalce kot uporabnike. Sprejeta je bila tudi oblika kvalitetnega znaka UIAA za vrvi, prijavljena bo v Švici, kjer je sedež UIAA. Britansko priporočilo glede vzdrževanja vitih vrvi je bilo sprejeto in izpopolnjeno za pletene vrvi, Nemčija pa bo izdelala potrebno za vrvi z dušo in plaščem. Priporočilo na j bo objavljeno v vseh državah po strokovnem časopisju.
Glede vponk je komisija obravnavala obsežen material o raziskavah v Veliki Britaniji, Avstriji in Čehoslovaški. Pokazalo se je, da so si gledišča tako blizu, da bo v kratkem možno izdelati predpise tudi za plezalske vponke. Ugotovljeno je bilo, da se smejo vponke iz lahkih kovinskih zlitin uporabljati le za mirne (statične) obtežbe, za sunkovite pri padcih (dinamične) pa pride v poštev le visoko kvalitetno jeklo. Komisija je sklenila predpisati le spodnje meje trdnosti vponk brez navedbe materiala. Onemogočiti je treba razne nenormalnosti v izdelavi (nesmotrne oblike, slaba toplotna obdelava, neenakomernosti v izdelavi ipd.).
Sledila je obširna tehnična debata glede konstrukcijskih nadrobnosti vponk (statična trdnost v dveh smereh odprte in zaprte vponke; absorbcija energije pri sunkovnem preskusu z napravo, slično ljubljanski za vrvi in pri —30° C; polmer palice za izdelavo vponk na mestu, kjer nalega vrv; najmanjša dopustna odprtina vponke). Sklenjeno je bilo, da tudi Anglosaksonci uporabljajo enote mednarodnega (metrskega) sistema. Tako je bil sprejet poleg obeh norm za vrvi (metoda in aparatura Dodero. predpisi glede preskusnih obremenitev) ter kakovostnega znaka UIAA še predpis za njegovo uporabo ter predpis za oblike in trdnosti plezalskih vponk obenem z določili o načinu preskušanja.
Glede klinov še ni mnogo rezultatov, saj je ta predmet prav sedaj v živahnem razvoju, zlasti v ZDA (oblike črk L, T, U, N. tenke a sila trdne lamele ipd.). Zadeva na j se študira vnaprej in vsi člani na j pošljejo svoje dosežke delovni skupini 5 (Velika Britanija). Prav tako so plezalski pasovi šele v prvem resnem razvoju. Zlasti zaponke oz. vezava so tu kritični. Analiza nesreč v Franciji, Angliji in Švici od 1958 do 1963 je pokazala, da niti ene ne gre pripisovati materialu.
Znatno pozornost je komisija posvetila plezalskim čeladam (delovna skupina 10. Avstrija) in tu opravila pionirsko delo, zlasti s člankom E. Kosmatha v OAZ, (Folge 1333, gl. tudi PV 1964. Razgled) ki razčisti osnove tega varnostnega predmeta. Izredno pripravna je plastična čelada s steklenimi vlakni, ki se nosi pod jekleno čelado OTAN—NATO. Ker se izdeluje množično (!), je zelo cenena (12 Frcs). Važno vlogo igrajo pri padcih kamna elastični trakovi čelade na temenu. Z malimi spremembami bi bila idealna tudi za alpinizem. Treba pa je še izdelati predpise za preskušanje čelad (velikost »kamna«, višina njegovega padca itd.). Avstrija in Francija bosta z deli nadaljevali. Od poškodb v gorah jih do 20 % doživi glava. Primerjalni preskusi Stuttgart—Dunaj na eni in isti perlonski vrvi Edelrid (Edelmann + + Ridder, Isny, Nemčija) so v teku, eno tako vrv bodo poslali nam v Ljubljano, da se preskus izvrši še na naši aparaturi (nihalo). Prihodnje zasedanje (1965) bo v Švici v navzočnosti zastopnika UIAA, ki zaseda junija v Amsterdamu. Zvečer sta AC in BMC priredila delegatom zelo prijeten večer z banketom. Gostiteljem se je v imenu vseh zahvalil podpisani. Zasedanje je bilo izredno zanimivo, mnogostransko in plodno, vse zaradi še večje varnosti v gorah.
France Avčin
ZIMSKI GORSKOREŠEVALNI TEČAJ NA RIBNIŠKI KOČI OD 24. II. DO 28. II. 1965
Že dve leti sodeluje gorska reševalna služba — postaja Maribor s pripadniki milice mariborskega okraja. To sodelovanje je nujna potreba, posebno še, ker so uslužbenci milice najprej obveščeni v primeru kakršne koli nesreče. Da je reševalna služba in koordinacija med gorsko reševalno službo in službo milice na sodobni višini, organiziramo vsako leto letne in zimske reševalne tečaje za pripadnike obeh služb. Na teh tečajih se tečajniki izobražujejo teoretično in praktično za pravilno reševanje ponesrečencev in pogrešanih v gorah. Tečaji so zimski in letni, tako da se reševalci izurijo v reševanju in dajanju prve pomoči v vsakem letnem času. Da se pa takšno reševanje hitro in uspešno izvede, je nujno, da pride obvestilo o nesreči čim hitreje in z najbolj točnimi podatki. Namen zimskega reševalnega tečaja je bil, da uslužbenci milice spoznajo reševanje ponesrečencev v gorah in to v zimskih razmerah. Tečaj je v glavnem obsegal zimsko reševanje, dajanj e prve pomoči ter ustrezen transport v dolino z improviziranimi in standardnimi transportnimi sredstvi. Težišče dela je bilo na terenu v okolici Ribniške koče s praktičnimi vajami ter izpolnjevanje s teoretičnimi predavanji.
Tečaja se je udeležilo 19 tečajnikov, od teh trije pripravniki postaje gorsko reševalne službe. Na tečaju je tudi sodeloval lavinski pes začetnik z vodnikom iz Maribora. Ob zaključku tečaja so analizirali delovanje celotnega programa tečaja; vse pomanjkljivosti so ugotovili tečajniki in inštruktorji ter dobre in slabe strani podajanja in izvajanja celotnega dela. a) Izjava tečajnikov: — Prva dva dneva sta bila prenaporna glede na njihovo kondicijo. — Bilo je premalo časa, da bi vsak tečajnik predelal vse faze reševanja, dajanje prve pomoči ter ravnanj e in sestavo improviziranih sredstev za transport. — Želja vseh je, da se vršijo podobni tečaji vsako leto, ker so na tem tečaju precej napredovali, predvsem v osnovi smučanja, ki je bistveno za zimsko reševanje. b) Izjave inštruktorjev: — Vsi tečajniki so zelo dobro sledili temam predavanj in praktičnim vajam in je zanimanj e vseh bilo pohvalno. — V bodoče na j bi tečajniki pokazali večjo samoiniciativo pri delu in urejevanju rekvizitov po končanem delu. Inštruktorji na tečaju so bili: Krajger Lojze, Pajnik Teo, dr. Branko Rebol, Balant Jože, Vidali Lojze, Peruš Maks.
Teo Pajnik
DELOVNO ZBOROVANJE VODNIKOV LAVINSKIH PSOV (ČRNI VRH POD GOLICO 5. do 7. MARCA 1965)
Prav v času hudih snežnih metežev, ko je na Gorenjskem padlo nad 1,5 m novega snega, so se v Domu tabornikov pod Golico zbrali slovenski vodniki lavinskih psov. Organizator zborovanja je bil marljivi odsek za lavinske pse pri postaji GRS Jesenice. Prizadevni gorski reševalci te postaje imajo največ psov in sploh dajejo pobudo za to dejavnost. Zborovanj e je pokazalo, da so v osnovi tudi uspeli. V celoti se je zbralo 12 vodnikov, članov GRS z 12 psi. dalje 3 vodniki od LM s tremi psi ter vodnik GRS, član PS Bosne in Hercegovine. Na tečaju so med ostalimi predavali neumorni Stane Koblar, svoje pa so povedali tudi še Uroš Župančič o nevarnostih zimskih gora, vzgojitelji psov o njihovi negi in dresuri, dr. A. Robič zadnji dan o prvi pomoči.
Praktični del tečaja je vseboval predvsem vaje na plazu. Psi so iskali ponesrečenca v soboto dopoldne. Težek sneg je izčrpal živali in vodnike, kljub temu so pokazali lepo znanje.
V soboto zvečer je zbranim reševalcem predaval o vtisih s Svalbarda udeleženec odprave M. Butinar.
Ob dežurstvu Lovra Noča je že speče udeležence zborovanja pognal na noge »alarm« ob polnoči. Na vrsti je bila nočna vaja, ki naj pokaže, kako se bodo živali obnesle pri svetlobi bakel. Ugotoviti smo morali, da je spretnost psov nespremenjena. Iskali in našli so kot podnevi, niso se bali bakel in nenavadnega nočnega okolja. Sicer pa je bila vaja koristna tudi za vodnike in ostale, da so dobili nekaj izkušenj za primer nočne akcije.
V nedeljo je pisana družba že zgodaj odrinila nekaj sto metrov više ter na dveh plaziščih iskala žive ponesrečence ter različne dele opreme, ki so jo pridne roke nekaj ur poprej zakopale v sneg. Psi so dobro iskali in našli vse od kraja. »Ponesrečenca« so nato vodniki na improviziranih vozilih (Dufour-spojka in sani iz štirih smuči) oskrbeli z najnujnejšimi ukrepi iz prve pomoči ter transportirali do doma, kjer je že čakal doktor Andrej Robič ter nepristransko ocenil opravljeno delo. Ko smo bili vsi zbrani, smo v odprti kritiki obdelali vse, kar se je udeležencem zdelo vrednega razprave. Naj navedem nekaj ugotovitev.
1. Kvaliteta psov je zelo porasla. GRS danes razpolaga z dobrimi lavinskimi psi v Celju, Kranju, Tržiču, Kamniku, na Jesenicah in Tolminu. Odsek za lavinske pse mora pse oceniti ter jih ustrezno zavarovati. Ob nepristranski žiriji bodo ocene gotovo poštene in v korist prizadevanju za dvig kvalitete živali. Poskrbeti bo treba, da bo uradno zajamčena ugodnost prevoza lavinskih psov z vsemi javnimi, in če treba, z zasebnimi prevoznimi sredstvi na kra j nesreče.
2. Vodniki psov morajo stalno izpopolnjevati svoje znanje za reševanje v plazovih, posebno pa veščino nudenja prve pomoči. Letos morajo obvezno vsi obnoviti izpite, da bodo pripravljeni na vse, če bo tako zahtevala potreba.
V razpravi je dr. Robič seznanil navzoče o uspehu prvega odstreljevanja plazov z metalci min na Zelenici. Poskus, ki je ob velikem snegu tudi prvovrstnega praktičnega pomena, so izvedli s pomočjo JLA, da bi tako zavarovali smučarje na znanih zeleniških terenih. Mine so sprožile nekaj nevarnih plazov, ki bi se sicer ob nepravem trenutku spustili v dolino sami po sebi, morda zaradi kake skupine smučarjev ter s tem ogrozili njihovo življenje. Reševalci so se dogovorili, da bodo odslej še večkrat priredili tako koristne vaje ter si izmenjali izkušnje. Dejavnost bodo poskusili posredovati še posebej bohinjskim reševalcem, saj bodo tam lavinski psi že kmalu zelo potrebni.
Ing. P. Šegula
