Devet kranjskih in jeseniških alpinistov in gorskih reševalcev je v prvomajskih praznikih 1966 opravilo eno najvidnejših visokogorskih smučarskih tur v območju Visokih Tur v Avstriji — vzpon s smučmi na 3666 m visoki Grossvenediger. Pot je vodila iz Hinterbichla mimo koče Johanneshütte in po južnih pobočjih Venedigerja do naslednje koče Defregger. Ob nadaljevanju vzpona so se povzpeli še na 3400 m zasneženi vrh Reinerja in končno na vrh Venedigerja. Ob spustu s smučmi so se pripeljali do koče Defregger. Naslednji dan se je naveza treh kranjskih alpinistov (Tomaž Jamnik, Brane Jaklič, Franci Ekar) odpravila v ranem jutru proti vznožju Weißspitze. Od tam so preplezali severni greben in sestopili z vrha po zapadni steni.
Spust s smučmi se je nato nadaljeval po sijajnem smuškem svetu okoli Venedigerja do najnižje koče Johanneshütte. Celotni spust znaša okoli 15 km.
Udeleženci: Jesenice: Janez Krušic, Jože Bernard, Kranj: Peter Jamnik, Alojz Smolej, Tomaž Jamnik, Brane Jaklič, Lado Kavčič, Igor Janhar in F. Ekar.
V grebenih Kočne
Izrazite oblike zasneženih Grintavcev moremo videti že iz bele Ljubljane. V zapadnem delu pozna večji del alpinistov le smer, ki spada k celotnemu prečenju Kamniških Alp. V tej verigi pa se nahaja mnogo lepih in skritih smeri, ki morejo v zimi zadovoljiti še tako izbirčnega alpinista.
JUŽNI GREBEN KOČNE
Končno je prispel urni kazalec do štirinajste ure in zaključil sobotni delavnik. Kar pohiteti bo treba, da pridem še danes do bivaka v Kočni. S sabo vzamem še Tatjano, da ji s tem izpolnim željo spoznati zaledenele gore. Vožnja po lepi cesti do Zg. Kokre kaj hitro mine. Motor pustiva pri Povšnarju. V pol ure prideva do velike kmetije Suhadolnik.
Nadaljujeva po stezi, ki drži do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Ker je še dosti svetlo, se še dobro vidi trikotna pečina sredi Kočne, za katero se skriva bivak. Na videz niti ni tako daleč, v resnici je dobre tri ure hoda. Pri macesnih zavijeva z gazi v celec. Udira se, ker je kloža še premalo zmrznjena. Na jasi iznad hoste je bolje. V prvih skokih naletiva na požled. Ko prideva čez skoke, do podnožja južne stene, je popolna tema. Zavijeva pod njo, čez dve grapi na strma snežna pobočja, kjer sneg komaj še visi. Vendar je toliko zmrznjeno, da se plazov ni za bati. Smer bolj slutim, kot pa odkrivam z očmi. Same zvezde dajejo prešibko svetlobo, mesec pa je zatajil.
Tatjana misli, da sva zašla. Izza strehe Grintovca se končno le prikaže mesec. Ob tem zagledava, tik pred sabo, obrise grebena in skale, ki zakriva bivak. Še par metrov in od-pro se vrata v majhno vežico, kuhinjo in kotiček, kjer je miza in pograd. Kristalno jutro, brez oblačka. Ne mudi se nama nikamor. Imava časa, da opazujeva čudoviti razgled. Na strehi Grintovca so se javile pike — prvi zgodnji obiskovalci. Pred bivakom se naveževa. Otvezem si še dereze, ker je dosti trdo in ledeno.
Z lahkoto greva po trdem grebenu, z vrvjo v zankah. Nobenih težav, a že prvi raztežaji so dosti pisani. Pod nama je bivak, malo dlje Kokrsko sedlo, na zapadnem obzorju se blestijo Julijci z mogočnim Triglavom. Ob takem razgledovanju prideva do Vratc. Tu je meja med Jezersko in Kokrsko Kočno. Skozi ta vratca uhaja jezerski sever. Vse naokoli je v ledenih svečah in rožah. Tu je prvi ledeni raztežaj po grebenu proti Jezerski Kočni. S pomočjo »grivelk« in cepina ga premagam. Tatjana gleda malo bolj postrani, a mi zaupa. Doseževa rezino grebena; zelo razčlenjeni greben ima vse polno škrbin, po katerih moraš gor in dol. Greben postaja vedno ožji in ostrejši, zračnejši. Na severni strani dolina Jezersko, na drugi Kalška gora, Krvavec …
Vrh Kočne. Rdečkast krušljiv stolp, skoraj ves zasnežen. Le ena stran ga izdaja, da dostop ni dosti trden. Greben se še bolj zoži. Edini in zanesljivi način je jahanje. Težja mesta tako varno preideva. Vzpneva se še na vrh, na cilj najine ture, z vrha pa po žlebu v Dolce, do bivaka, z bivaka pa po isti smeri nazaj proti lepi Kokri.
SEVERNO ZAPADNIGREBEN
V hiši na Zgornji Povšni se nas je zbrala kar lepa druščina. Imeli smo različne cilje, končno pa smo se odločili za zapadni greben ali »Ta kratki«, tako se imenuje, čeprav je zelo dolg. Samo perspektiva ga naredi zelo kratkega.
S svetilkami na čelu prodiramo skozi gosto grmičevje. Utruja nas mehki sneg, ki se ponekod udira do pasu. V jutranjem svitu smo že precej visoko, še vedno v gozdu. Sneg je tako sipek, da moramo hoditi po kolenih, pa ne popustimo, gremo le še s trmo. Pri prvem dotiku z izrazitim grebenom nas je France zapustil, in se spustil nazaj v Povšno. Jože, Vinko in jaz smo razvezali vrvi. Sonce močno pripeka. Jože išče prehode, ker mu je smer že znana. V južnem pobočju kar mrgoli gamsov. Streljamo jih s kamero. Tehničnih težav ni, terja pa velike napore. Po šesturnem sopihanju stojimo na vrhu Kokrske Kočne. Z vrha se spustimo po vzhodnem grebenu. Kakega umikanja tu ni. Je vse preveč ozko in zračno. Toda naveza v troje se v takih situacijah dobro obnese. V snežnih streh sestopimo v Vratca. Pred sabo imamo samo še sestopanje. Že od daleč vidimo široke razpoke, ki čakajo toplejšega sonca ali manjših obremenitev, da cela stran zgrmi navzdol. Imamo tesnobne občutke. Iz tega smo se srečno izmazali. Pri bivaku je zabrnel kuhalnik, ki je neusmiljeno topil sneg.
ZAPADNI GREBEN
Planina — to je izhodiščna točka. Na jasi stoji majhna lesena pastirska koliba, ki se ji je pridružila še koča gornika Jenča. Od tod je najboljši pogled na zapadno steno Kočne. Vsi pogledi so plastični. Tudi greben se vidi v celoti. Na zapadu straži visoki Storžič. S težkima nahrbtnikoma odrineva v smeri grebena. Začetek je že tik nad gozdno mejo. Iščeva lažje prehodnih predelov. Sonce še ni dosti ojužilo snega. Gaziti morava globok pršič.
V takem doseževa vetrovni hrbet grebena, kjer se raznaša suhi sneg. Z vrha se steguje tudi megla. Na skromnem stojišču se naveževa. V primeru padca bi skočila vsak na eno stran grebena. Cepin zabijem do okla ter se pripravim za varovanje. Srečo se spoprijema s prvimi metri težjega raztežaja na ledenem grebenu. Ko prične s sekanjem stopinj, vidim samo snežni pramen, ki ga veter brž odpihne. Prava divjina. Oba sva že podobna snežnemu možu, vsa sva bela od megle, ki se obeša na naju kot ivje, in od samega snega. Iz ozkega sedelca premagujeva strmo pobočje. Na vrhu se umakneva v severno stran in pod strehami grebena do velikega bolvana, ki je ves v ledenem slapu. Težko ga premagava. Zatem se greben položi. Tudi hrbet grebena je lepo zalit, sem pa tja štrli kaka skala. V skalni razpoki najdeva steklenico. V njej so podpisi navez. V steklenem možicu so imena znancev Jeranka, Jamnika, Žvoklja … Megla se je nekoliko dvignila. Prikažeta se kristalna vrhova Kočne, zaliti žlebovi, grape severnih pobočij. S počasnimi koraki nadaljujeva proti vrhu Kokrske Kočne. Iz vrha nadaljujeva smer po grebenu mimo Vratc in naprej na vrh Jezerske Kočne.
PRVENSTVENA V ZAPADNI STENI KOČNE
Po nekaj izletih in zimskih vzponih me je prijatelj pričel nagovarjati za nekaj novega, strmega, ledenega. Kot začetnik sem bil takoj navdušen, saj je bila to prva priložnost za prvenstveno smer.
Priprave so bile v polnem teku. Potrebovala sva vse vrste klinov: daljše, tanke, kratke, celo za vrtanje sva se pripravila. Ni minil teden, ko je bilo vse nared. Tehnično in fizično sva bila pripravljena. Stena je tik nad nama. Mogla bi jo skoraj podpreti. Vrhnji del ji barva škrlatni sončni zahod. Zares čudovito! Dosti življenja je videti v steni: Plazovi grmijo z vseh strani. Preko mostička v smrekovo hosto, po strmem kolovozu do senikov na livadi, med bukovino po grapah gre pot, više gori že pod snegom. Po dveurnem iskanju prehodov prideva do pod stene. Opozarja naju čas, naj pohitiva. Iz nahrbtnikov potegneva vrvi in ostalo opremo. Prvi raztežaji minevajo dosti hitro. Premagati morava tudi nekaj težjih mest, kjer ostane kak klin za spomin. Derez niti ni treba navezovati, saj se udira do kolen. Sredi stene naletiva na ravnico. Na njej je polno gamsov, ki se naju niti ne boje preveč. Ravnica je popolnoma varna pred plazovi in padajočim kamenjem. Izkoristiva jo še midva za kratek počitek. Nekaj raztežajev nad nama pa opaziva mesto, kjer bi se moglo bivakirati. Pod večer zmagava prvo tretjino smeri in se pripraviva za bivakiranje.
Tema naju sili, da v hitrici zabijeva kline, na katere naveževa opremo in sebe, da bi v sanjah ne zdrknila z ozke poličke. Priveževa se pa na pomožno vrv in dobro večerjava. Sneg in kamenje, ki pada mimo naju, ne moti. Romantično počutje na zračni polički.
Kmalu trdno zaspiva, pokrita čez glavo. Prebudiva se okoli pete, nekaj minut še pole-nariva, nato se odgrneva. Za vrat se nama vsuje mrzli, novozapadli sneg. Sprva se šaliva, zadeva pa le ni tako enostavna. Treba se je odločiti za varianto, ki naju bi pripeljala čim hitreje in varneje iz stene. Ne preostane nič drugega, odločiva se za sestop po isti smeri, koder sva prišla od sem. Vrvi, kar jih imava, zveževa skupaj. Sledov od prejšnjega dne ni več, megla je že tako gosta, da vidiš komaj meter pred seboj. Sneži še kar naprej. Fifi se spušča, robanti, ker nikamor ne teče, vrvi se vozlajo, pa tudi mokro je že vse. Najbolj neprijetno je pa to, ker pod sabo nič ne vidiš. Pridrsim za njim. Stojišče
v snegu, v hudi strmini. Imam občutek, da se vse premika in da naju bo v kratkem odneslo. Vetrovke in vso obleko je že premočilo. Nadaljujeva brez varovanja, z vrvjo v rokah. Spet nove zapreke. Tokrat vrževa vrv okoli skale. Spuščanja se že kar bojim. Občutka v rokah ni več, vse je otrpnilo. Iz nahrbtnika po malem curlja. Nad sabo zaslišiva grmenje plazov, veliko je novega snega, povrhu pa še odjuga.
»Bo šlo?« sprašujem.
»Mora iti!«
Začutim zopet trdna tla. Naslonim se na steno. Zamislim se, zakaj je vse to sploh potrebno. Z zaprtimi očmi zagledam kristalne vrhove, sonce, ves ta divji, samotni svet in začutim še večjo ljubezen do gora. V trenutku najtežje borbe z goro šele spoznaš, zakaj hodiš v gore, kaj te privlači v njih. Sva sredi težjih mest. Vrsti se spust za spustom. Končno dobiva solidno stojišče pri samotarju macesnu. Najprej naveževa vrvi, dodava še pomožno vrv, kar znaša šestdeset metrov. Končno sva na varnem. Vrv pa noče zdrseti okoli macesna. Z vso silo, kolikor je še imava, vlečeva, vlečeva, pa ne gre. Tako se je zavozlalo, da je treba splezati do polovice vrvi.
Nad nama je še vse v megli. Sneži še kar naprej.
Ne sprašujeva se, zakaj sva šla, čeprav sva vedela, da vreme ne kaže najbolje. Kljub vsemu sva bila presrečna. P. S. Poizkus prvenstvene smeri v zapadni steni Kočne.
Plezala Vinko Pretnar in Franci Ekar.
Franc Ekar
USPEŠNA NAVEZA
Če bi se lotili naštevanja posameznikov ali navez pri nas, ki so zmožne preplezati večino »problemov«, bi jih našteli verjetno še kar lepo število, toda kaj — ko pa vedno pride nekaj vmes! Zdaj je slabo vreme, drugič primanjkuje časa, tretjič pa ne »gredo ven« zaradi odprav. Le redke so bile sezone, da bi lahko rekli: ta in ta je letos presegel vsa pričakovanja in po kvaliteti vzponov pustil ostale daleč za seboj.
Za letošnjo predsezono bi kot tako navezo lahko imenovali Petra Ščetinina (AAO) in Anteja Mahkoto (AO-Lj. Matica). Čeprav iz različnih odsekov in v pripravi na sezono, ko plezata s svojima partnerjema, sta se odlično ujela in doslej opravila tri take vzpone in v tako zgodnem terminu, s kakršnimi se pri nas doslej ni mogel pohvaliti še nihče.
Za prvomajske praznike sta bila z odpravo AAO v kanjonu Velike Paklenice. Tu sta kot prva v enem dnevu ponovila velebitaško smer (VI) v Anič Kuku, ki je po prvem vzponu že dve navezi prisilila na bivakiranje. 16. V. sta se podala v Travnik in v 10 urah preplezala Aschenbrennerjevo, čeprav je posebno v zgornjem delu stene bilo precej snega in je na mnogih mestih voda tekla po steni.
22. V. pa sta vstopila v Civetto in sicer v Torre Trieste, smer Carlesso — Sandri. Smer ki je bila preplezala že leta 1937, je v vodiču ocenjena še vedno s VI – (22—20 ur plezanja) in se upravičeno šteje med najtežje kopne smeri. Imela sta srečo, da jima je bilo vreme — razen megle — naklonjeno, in sta izplezala že v ponedeljek navsezgodaj (13 ur čistega plezanja). Ko sta se pospravila na varno, je pričelo deževati.
Kakšna bo njuna nadaljnja pot? Ali bosta uresničila načrte, ki so zaenkrat še njuna skrivnost in ki bi dali našemu »škripajočemu alpinističnemu vozu« nov pospešek, bomo videli jeseni ob zaključku sezone.
ZIMSKA ALPINISTIČNA SEZONA 1965-66
S sklepom sestanka načelnikov AO Slovenije na Kalu, da se za zimske vzpone (z veljavnostjo od sezone 1965-66) štejejo le tisti, ki so bili opravljeni v času koledarske zime (23. XII.—21. III), smo, upam, dokončno definirali zimski vzpon. Seveda pa še vedno ne moremo trditi, da zimska sezona, kakršna je bila dosedaj v veljavi (odslej se ti vzponi označujejo kot »vzponi v zimskih razmerah« in se kot taki tudi upoštevajo pri kandidaturah za odprave), nima več svojih zagovornikov. Gotovo pa je, da sta dolžina dneva in temperatura, dva tako važna faktorja, ki brez zapadnjaške prakse odločilno podpirata odločitev.
S tem sklepom pa seveda še zdaleč nismo rešili tudi našega zimskega alpinizma. Čas za opravljanje prvenstvenih zimskih vzponov (ki jih bo, kaže, dovolj še za nekaj generacij) je krajši in ker navadno vsi računajo še na čim kasnejši termin (kondicija, vremenski pogoji . . .), se navadno dogodi, da želje ostanejo le želje. Tako je bilo tudi letos.
Vsi smo s strahom pričakovali prihod Čehov in Slovakov (njihove uradne odprave), ki so obljubljali naskok na Čopov steber (trenutno
— nesporno zimski problem št. I
— prav zaradi njih). Še dobro, da so se v zadnjem trenutku odločili vsi (16 po številu) za Zap. Alpe. Pri tem pa smo povsem spregledali prihod Vzh. Nemcev in doživeli enega najhujših porazov v zgodovini našega alpinizma:
V dneh 8,—10. III. 1966 so Richter-Günter in Kaltbrunner-Heine-Warmut (Dresden) preplezali prvenstveni zimski vzpon v Špiku — skalaško smer.
Pri tem pa to niti ni bil njihov prvi uspeh pri nas. V pretekli zimi so namreč opravili tudi že I. zimsko ponovitev Prusik-Szalayeve smeri v severni steni Triglava. To je njihova priprava na ekspedicijo v Mongolijo.
In kaj smo opravili mi? Razen nekaj lepih — »uživanskih tur« in pristopov na vrhove — komaj štiri prvenstvene ture (če izvzamemo vzpon v Suhi Lasti — BiH, ki so ga registrirali celjski alpinisti).
6.-7. I. 1966 sta Jože Žvokelj in Boris Cegnar (AO Kranj) opravila prvenstveno prečenje Košute. V skupno 28 urah čistega plezanja sta prečila vrhove: Tolsta Košuta, Košutnikov Turn, Macesje, Tegoško in Pungersko goro, Kladivo, Kofško goro in Velikih vrh.
7. III. sta zakonca Barbka Ščetini-Lipovšek in Peter Ščetinin (AAO) kot prva pozimi preplezala Zupanovo smer v Koglu (10 ur).
8.-9. HI. sta Boris Kambič in Franci Savenc (AAO) preplezala prvenstveno zimsko smer po grapi na drugi vrh Struga v Rateških Poncah in prečila greben do Srednje Ponce.
18.—20. m. sta Boris Kambič in Janez Rupar (AAO) preplezala prvenstveni zimski vzpon v Veliki Mojstrovki — smer Debeljakove. Zaradi slabih razmer (padavine — slab sneg) sta morala dvakrat bivakirati.
In kakšna bo prihodnja sezona? Zaenkrat se to sprašujemo glede letne. Čas bi že bil, da bi se zamislili že zdaj tudi malo naprej.
ODPRAVA AAO V PAKLENICO
Že pred leti, ko smo na Akademskem alpinističnem odseku še iskali oblike za sistematično in vsestransko vzgojo, smo se odločili da po možnosti vsako leto organiziramo v času prvomajskih praznikov »malo odpravo« v eno od gorskih skupin drugih republik. Te odprave naj bi poleg čisto tehničnih ciljev — plezanja, imele še celo vrsto nič manj važnih nalog. Spoznavanje z alpinisti drugih republik in njihovimi dosežki v gorah, privajanje na taborno življenje, ki je za odprave izredno pomembno, in ne nazadnje tudi afirmacijo slovenskega alpinizma v drugih republikah, kar največkrat vse preveč zanemarjamo. Z odpravo, ki je letos delovala v kanjonu Paklenice, smo dosegli vse to in še več. Prvič, odkar jih organiziramo, so se nam priključili tudi alpinisti iz drugih odsekov (dva iz Celja in eden iz AO Lj. matica).
Kljub utrujenosti kot posledici dolge poti (kanjon Paklenice se nahaja nad Starigradom) in kljub kratkem bivanju so alpinisti opravili 29 vzponov vseh težavnostnih stopenj, od katerih je najpomembnejša tretja ponovitev velebitaške smeri. Ta smer spada prav gotovo med naše najtežje smeri in so se v njej poskusili tudi že Nemci, toda do letos so jo plezali vedno z bivakom. Peter Ščetinin, ki jo je preplezal v navezi z Antejem Mahkoto, pravi da so nekateri raztežaji povsem enakovredni »diretissimi« v Veliki Cini in da svojo oceno — VI — povsem opravičuje, še posebno ker je visoka skoro 400 m. Toda tudi ostale preplezane smeri opravičujejo dolgo pot Brahmova (V +) v originalni smeri in varianti, mosoraška (V +), splitska (IV) in druge so omogočile udeležencem preizkušnje v kopni skali mnogo preje kot pri nas doma. Nepravilno bi bilo iz tega primera zaključevati, da je tako dopolnjevanje aktivnosti v domačih gorah najboljše, ker vemo, da se v tem času lahko opravljajo tudi pri nas vzponi in to v zimskih razmerah. Lahko pa trdimo, da našim južnim gorskim skupinam posvečamo vse premalo pažnje (saj smo aktivnejši v Zap. Alpah in Dolomitih) in da je prav letošnje leto, ko komisija za alpinizem PSJ prireja s tem ciljem nekaj taborov, priložnost, da to popravimo.
Še dve zanimivosti. V tem predelu je še obilo možnosti tudi za prvenstvene vzpone (tu so pri poskusih najbolj aktivni zagrebški alpinisti), bližnji kanjon pa je alpinistično praktično še povsem neraziskan (čeprav ima nekoliko nižje stene). In druga — ob tej priložnosti je najmlajša udeleženka Neva Blažina v družinski navezi opravila svoj prvi vzpon.
Franci Savenc
Risal: Fr. Krajcar
TITOVA ŠTAFETA Z VRHA TRIGLAVA
Tudi letos smo v počastitev 74. rojstnega dne maršala Tita izvedli štafeto z vrha Triglava. Jeseniški in mojstranški alpinisti si štejemo v čast, da leto za letom sodelujemo pri tradicionalni štafeti z najvišje gore naše domovine. Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije je organizirala letos Štafeto: Triglav — Krma — Mojstrana — Jesenice — Valvazorjev dom — Vintar — Bled — Radovljica — Begunje — Tržič — Kropa — Dražgoše — Potok — Črni vrh — Cerkno, kjer se je priključila zvezni štafeti. Letos so na najtežjem delu proge sodelovali poleg jeseniških in mojstranških alpinistov še Martuljčani, Javorničani, Bohinjci in Kranjčani.
V četrtek 12. maja smo v različnih smereh prispeli do Kredarice. Nekateri s smučmi, drugi brez. Dve navezi po slovenski smeri v severni steni Triglava, drugi iz doline Krme preko Bohinjskih vratc in Velega polja ali preko Apnenice in Staničevega doma, Bohinjci pa preko Voj in Velega polja — nekateri s smučmi drugi brez. Zvečer nas je bilo zbranih vseh trideset udeležencev v topli jedilnici doma na Kredarici, kjer je za dobro počutje poskrbel naš prijatelj z gora, prvoborec Stane Kersnik. V prijetnem kramljanju je minil večer. Zunaj pa je močan veter divjal in tulil okoli koče in preko zasneženih grebenov. Petek 13. maja. Rana ura, zlata ura! Vstali smo že ob treh zjutraj. Dve navezi sta še pred svitom utirali gaz v strmali Malega in Velikega Triglava. Ob štirih so že plezale ostale naveze druga za drugo po zasneženem grebenu. Še pred šesto uro smo stali na ožarjenem vrhu Triglava, kjer se je videla iz snega le streha Aljaževega stolpa.
Majhna slovesnost! V vetru sta zavihrali planinska in slovenska zastava. V imenu Planinske zveze Slovenije sem nato izročil petnajstletnemu Martuljčanu Omanu štafetno palico z najlepšimi željami in čestitkami maršalu. Jože je prebral še vsebino pisma — in štafeta je krenila na pot. Veselih, zagorelih obrazov so se spet vrnile naveze nazaj na Kredarico. Odtod so nekateri smučali preko zasneženih vesin očaka Triglava nazaj v dolino Krme, drugi so se vračali peš. Na zeleni, cvetoči planji Zasipske planine so mojstranški alpinisti prenočili v Kovinarski koči. Lepo gorsko doživetje je za nami. Tovarišu Titu pa iskreno želimo vsi planinci in alpinisti — še na mnoga leta!
TRIGLAVSKI TURNI SMUK 1966
Tradicionalno tekmovanje najboljših smučarjev na triglavskem smuku je žal prešlo v pozabo. Morda je temu kriva motorizacija, žičnice, morda organizator? Ali nas je strah naporov in dolge poti? Ali je prav, da smo opustili najlepše in edinstvene smuške terene v naših Julijskih Alpah, da so smučarji v kraljestvu Zlatoroga — bele vrane?
Planinci, alpinisti smo poklicani, da ta čudoviti gorski svet spet »odkrijemo« za številne smučarje, ki jih je posebno med mladino vse več in to ne oziraje se, kdaj bo stekla triglavska žičnica. Planinska zveza Slovenije je zato poverila
organizacijo in izvedbo letošnjega triglavskega turnega smuka AO PD Jesenice. Turni smuk ni tekmovalnega značaja — temveč ima namen približati ta gorski svet množicam planincev in smučarjev. Prepričani smo, da nam je to tudi uspelo.
V soboto 23. aprila so prihajali mladi planinci ves dan in še pozno v noč iz Krme na Staničev dom. Prišli so iz Celja, Ljubljane, Nove Gorice, Vrhnike, Šmarij pri Jelšah, Kranja, Tržiča, Bohinja, Bleda, Gorij, Martuljka, Planice, najbolj številno pa so bili zastopani gorniki iz Mojstrane, Javornika in Jesenic. Tudi dijakov iz jeseniške gimnazije je bilo precej, zasluga gre prof. Klinarju. V stari in novi stavbi Staničevega doma se je zbralo 85 udeležencev, tako da sta imela pridna Krajcar in Vilman polne roke dela.
Prebudili smo se v krasnem nedeljskem jutru. Vse okoli nas je bilo odeto v nov snežni plašč. Največji neugnanci so se povzpeli še na vrh Triglava, na Begunjski vrh ali Vrbanovo Špico, drugi pa so preizkušali svoje smučarske sposobonosti na lepih smučiščih v bližini Staničevega doma. Kakšno navdušenje, živahnost in razpoloženje!
Po osmi uri pa so že začeli krmariti smučarji iz grebena Rži v konto pod Rjavino, preko Apnenice, mimo lovske koče do Polja v Zgornji krmi. Mladi in starejši, fantje in dekleta, vsi so se razpoloženi do prešernosti smučali po belem gorskem svetu. Na Apnenici sem se pogovarjal z nekim Ljubljančanom. Bil je prvič pozimi tod in je navdušen zagotavljal, da bo odslej prihajal na smuk vsako leto.
Na Polju pod Vernarjem so se udeleženci po večini ustavili in posedli po kopnih skalah. A smuka še ni bilo konec. Spet so se črtale smučine v zasneženih vesinah melišč pod Draškimi vrhovi vse do Spodnje krme. Šele na planji pred Zasipsko planino so morale smuči na ramena. Sprejelo nas je bogato pomladno zelenje in cvetje. Koliko bolj občutiš pomlad, če prideš iz zasneženih gora v cvetočo dolino. Na Zasipski planini je Pogačnikov Tone skromno pogostil reševalce, ki smo pred 20 leti sodelovali pri akciji ob njegovem edinstvenem 80-meterskem »skoku« v Triglavsko severno steno. Da, minilo je točno 20 let »kar gora ni hotela«. Kovinarska koča na Zasipski planini je nudila gostoljubje žejnim planincem. Srečni, zadovoljni, razpoloženi in zagoreli so se vračali popoldne udeleženci triglavskega turnega smuka nazaj v svoje kraje.
Naslednje leto bomo spet priredili triglavski turni smuk — saj se je letošnjega udeležilo nepričakovano veliko dobrih, mladih smučarjev. Ni res, da so mladi samo tam, kjer so žičnice.
Prepričani smo, da se drugo leto število udeležencev vsaj podvoji. In če nam to uspe — smo svoj namen dosegli.
Janez Krušic
