KARTOTEKA KANDIDATOV ZA ODPRAVE V TUJA GORSTVA
Za uvedbo kartoteke, o kateri so bili že obveščeni vsi alpinistični odseki s posebno okrožnico, se je komisija za odprave v tuja gorstva odločila iz več razlogov, od katerih naj navedem le tri, ki se mi zdijo najvažnejši:
1. Ob pripravah odprav in izbiranju kandidatov je bila komisija do sedaj vezana večinoma le na osebno poznavanje alpinistov. Manjkal je sistematičen pregled aktivnosti in dosežkov.
2. Za nadaljnji dvig strokovne ravni alpinistov, ki prihajajo v poštev za člane raznih odprav v tuja gorstva, je nujno sistematično izpopolnjevanje, ki pa ni možno v okviru posameznih odsekov, ker ti za to nimajo možnosti.
3. Posvet načelnikov AO je v Kamniški Bistrici predlagal, naj se ponovno uvede kartoteka vzponov vseh alpinistov, pri PZS. Ker pa bi bila ta oblika težavna in ne bi mogla služiti svojemu namenu — pregledu nad aktivnostjo posameznih alpinistov — predvsem zaradi neažurnosti, se je komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS v soglasju z alpinistično komisijo odločila, da uvede le kartoteko onih, ki v smislu »klasifikacije alpinistov«, (objavljene v PV), izpolnjujejo vsaj pogoje za odprave v Zap. Alpe.
Marsikdo se verjetno sprašuje, komu so potrebni podatki, ki jih je na kartotečnih polah potrebno navesti. Morda je res kateri odveč, toda komisija sodi, da je bolje tako, kot da bi bilo za vsakokrat posebej javljati potrebne podatke. Nekajkrat se je že zgodilo, da je bilo potrebno v kratkem roku oddati kako prijavo, poročilo ali kaj sličnega, podatkov, niti osnovnih, pa ni bilo nikjer na razpolago. V eni od variant za II. himalajsko odpravo se je npr. računalo z avtomobili, ni pa bilo znano, kateri od kandidatov imajo veljavno vozniško dovoljenje. Nikoli se tudi ne ve, kateri obvladajo tuje jezike in katere, kdo ima fotoaparat, itd. Udeležba v odpravah je važna; udeleženci so si pridobili določene izkušnje v organizaciji, pokazal pa se je tudi njihov odnos do kolektivnega življenja. Udeležba na tečajih, organiziranih izven AO, pa daje pregled kandidatovega dela z naraščajem. Da pa tu ni zajeta tudi aktivnost v odseku (ki pa mora biti razvidna iz društvenega priporočila), je vzrok v dejstvu, da je tako delo obveznost vseh članov AO in ne le kandidatov za odpravo. Posamezne točke drugega in tretjega kartotečnega lista so potrebne zaradi »klasifikacije alpinistov«. Tako v skupino zelo težke (V) smeri ne spadajo le smeri ocenjene s V tež. stopnjo, pač pa tudi dolge smeri ocenjene s + IV in kratke, ocenjene s VI. Prevladalo je namreč mnenje, da si alpinist nabere prav toliko izkušenj v zelo dolgi smeri + IV stopnje kot v kratki V ali VI. Vrednotenje kandidatovih osnovnih sposobnosti po preplezanih smereh pa je veljavno po sprejemu klasifikacije alpinistov s strani komisije za alpinizem in pečinarstvo PSJ in komisije za alpinizem PZS. Klavzula, da gre za različne smeri, pa je jasna vsem, sa j je kandidatom potrebna tudi določena plezalska razgledanost, ki si je ne more pridobiti »specialist« za določeno smer. Še nekaj je važno za uporabnost kartoteke: Četrtletno poročanje! Le na ta način bomo dobili pregled nad stalno aktivnostjo kandidatov. Izostanek dveh takih poročil in posledica — izločitev iz kartoteke, pa je potrebna, da se zagotovi ažurnost in pogoj, da je kandidat aktiven vsaj skozi tri letne sezone.
In opravljene naloge, kar mora biti tudi razvidno iz poročila? Mislimo naloge, ki jih bo komisija nalagala kandidatom in katerih izpolnitev bo potrebna za dvig strokovnosti njih samih in celotne naše organizacije. Vsake pol leta (septembra in marca) bo komisija sklepala o novih prijavah, ki jih bodo na enak način kot prvič pošiljali odseki ali posamezniki. Potrebna bo le poimenska prijava z naslovom in nato izpolnitev kartotečnih listov, ki jih bo vsak kandidat prejel na svoj naslov in izpolnjene vrnil komisiji za odprave v tuja gorstva pri PZS. Vsake pol leta bo javljeno tudi stanje kartoteke s poimenskim seznamom kandidatov, kandidatom, ki bodo prijavljeni, pa bo odgovarjala komisija še posebej.
Franc Savenc
V SMRT ZAVOLJO PADCA V VRV
Že večkrat se je zgodilo, da je navidezno nepoškodovan alpinist preminul potem, ko so ga tovariši in reševalci že očitno iztrgali iz objema smrti. Spet drugi so primeri, da so našli reševalci navidezno spet nepoškodovanega plezalca že mrtvega ter svojcem vrnili le še njegovo truplo. Vselej je šlo za primere, ko je — običajno pri padcih brez poškodb ob premagovanju navpičnih mest — alpinist obvisel na vrvi ter si zaradi neznanja ali zavoljo pomanjkanja opreme ni mogel pomagati. Problem so obravnavali na kirurški kliniki Univerze Innsbruck, kjer deluje deželni zdravnik GRS Tirolske, dr. Gerhard Flora. Posvetili so mu precej časa, vendar mehanizem, kako poteka propad sicer zdravega telesa, še danes ni povsem jasen.
Dr. G. Flora pravi: »Rad bi omenil reševanje plezalcev, ki so obviseli na vrvi zategadelj, ker se reševalcem utegne tak primer zdeti nenevaren. Alpinisti ekstremisti morajo računati na padec ob prosto viseči vrvi, vedeti pa morajo, da je padec smrtno nevaren, četudi ga soplezalec obvlada, kolikor se že v prvih desetih minutah ne osvobodi iz viseče lege. Zavoljo padca blokirajo vrvi in pas roki tako močno, da že po 10 do 15 minutah mrtvi obvisita in ju ponesrečenec ne more več uporabljati. Pomaga mu lahko samo še soplezalec. Če še njemu ne uspe v dveh do treh urah potegniti tovariša iz nevarne lege, nastopijo tako hude, nepopravljive poškodbe, da ponesrečenec kljub navidezno dobremu počutju po rešitvi in po prihodu v dolino umre v naslednjih dneh zavoljo povečanja krvnega pritiska in dušika v krvi kot posledice nezadostnega delovanja ledvic in zavoljo degeneracije srčne mišice. Daljše visenje je še nevarnejše ter že na mestu povzroči smrt.
Ponesrečencu pomagajo — kolikor ni prepozno — umetne ledvice, alpinisti sami pa naj kot preventivo vedno imajo na vrvi ob sebi vsaj eno streme (stopno zanko) s Prusikovim vozlom, na katero se v primeru nesreče oprejo, podobno, kot je to v navadi v tehniki varovanja pri nesrečah in padcih v ledeniške razpoke. Vsak nadaljnji komentar je tu odveč. Organizatorji tečajev in inštruktorji ter tudi že vsi »izgrajeni« alpinisti morajo vaditi in osvojiti tehniko samoreševanja s stremenom (stopno zanko) in tehniko reševanja soplezalca. Pomislimo, da to zahteva le nekaj več vaje in discipline pa par pomožnih vrvic (ki jih moramo tako in tako nositi s seboj!). Rešitev človeškega življenja — morda celo lastnega — je za tako malenkost res neprecenljivo plačilo. Odgovor je jasen! Potrebna je največja naglica. Če je le mogoče, naj se spusti k ponesrečenemu izvidnica ter mu omogoči, da bodo vsi udje delovali kolikor mogoče normalno. Vsaka zamujena minuta je usodna. Končno pa še tole: Ne skrivajmo svojih namenov, ko odhajamo na nevarno pot.
ing. Pavle Šegula
