Če kdaj, je to sedaj, da razmere bolj kot kdaj krojijo dogajanje v svetu alpinizma, …
Letošnje (2025) Bloudkove nagrade sta prejela tudi Iztok Tomazin za življenjsko delo v športu in Aleš Česen za vrhunski mednarodni športni dosežek. Rosa Rekar, plezalka, pa je prejemnica Bloudkove plakete 2025.
OD TOD IN TAM
»Fine Entente« – 250 m skozi lokalno džunglo
Jonathan Joly je skupaj s Sergejem Deworjem in LP Menardom v kraju Rivière Sainte-Marguerite (Sept-Îles) preplezal novo smer z imenom Fine Entente — rezultat francosko‑kanadske alpinistične koalicije, ki je združila slog, vizijo in pogum.
Ledna smer poteka skozi 250 metrov dolg razdelek, ki se vije med zelo finimi ledenimi placi in razgibanim terenom, ki ga domačini šaljivo imenujejo kar »lokalna džungla«. Gre za teren, kjer se narava ne pusti zlahka — zahteva natančnost, potrpežljivost in dobro mero improvizacije.
Vzpon je bil hkrati odkritje in deljenje — dan, ko se je ekipa odločila ne le plezati, temveč tudi odpreti novo poglavje v lokalni plezalni zgodovini. Kot pravi Joly, je bila to »fine entente« — dobra harmonija med ekipami, slogom in naravo … Glej(te) tudi prejšnje (barvite) Jonathanove objave!
Prvenstveni vzpon v severni steni Savinega kuka
Trojna naveza Dejan, Vuk in Rajko Popović je 8. – 9. februarja opravila nov prvenstveni zimski vzpon. Smer, ki so jo poimenovali Kako dron kaže, poteka v mešani zimski varianti, nameri približno 350 metrov, z nakloni do 85°/70°, za vzpon pa so potrebovali šest ur.
Gre za šele drugo zimsko ponovitev severne stene v zgodovini, pri čemer je bila tudi prva — leta 2019 — delo iste ekipe. S tem Popovići nadaljujejo tradicijo raziskovanja enega najresnejših zimskih terenov Durmitorja. V stenah Savinega kuka je nekaj letnih smeri, ki se verjetno dotikajo te zimske …
Nova mešana zimska smer Międzyżebrze (M6) na Skrajnem Granatu
30. januarja 2026 je v poljskih Visokih Tatrach nastala nova zimska smer na Skrajnem Granatu. Avtor smeri je inštruktor in gorski vodnik Krzysztof Zabłotny, ki je linijo preplezal skupaj s tečajniki zimskega alpinističnega tečaja: Arturjem Ostrowskim, Denysom Isaienkom in Marcinom Kłysem.
Smer Międzyżebrze (M6) poteka po desnem rebru Skrajnega Granata, natančneje po liniji obstoječih spustov s klasične smeri Prawe Żeberko. Zaradi dobre možnosti umika in logičnega poteka je smer zanimiva predvsem v obdobjih slabšega vremena, ko je varna možnost sestopa ključnega pomena.
Zabłotny je linijo opazoval že več let med poletnimi tečaji. Prepričala sta ga: travnat teren, ki pozimi ponuja dobre možnosti za orodjarjenje, sistem zajed in zajedic, ki se naravno povezujejo v smiselno zimsko linijo, ter dejstvo, da potek smeri sledi že obstoječim sidriščem spustov.
Najbolj ga je pritegnilo elegantno plezanje, ki poteka vzporedno s 5. raztežajem Prawego Żeberka — pozimi je videti kot idealen »big step« raztežaj.
Naveza je vstopila v steno iz žleba Wójcika–Dracha, kjer se končajo spusti s Prawego Żeberka. Smer so plezali v odličnih razmerah, z mešanico snega, firna in trave.
Tehnični podatki smeri
Višina: ~185 m
Število raztežajev: 5
Največja težavnost: M6 (4. raztežaj)
Asekuracija: dobra (trave, klini, zatiči, metulji)
Možnost umika: odlična — smer poteka ob spustnih sidriščih
Možen obvoz ključnega mesta: da, po Prawem Żeberku (M4+)
Kratek opis raztežajev
1. raztežaj (M4+) – vstopni skok iz žleba, nato lepo; 50 m.
2. raztežaj (M3) – trave in logično plezanje; 30 m.
3. raztežaj (M3) – trave in zajeda, izstop na veliko polico; 30 m.
4. raztežaj (M6) – ključ smeri: vstop v ploščo, prečnica in nato 15 m lepe zajede; 35 m.
5. raztežaj (M4) – snežni žleb, nato trave in izstop na rebro; 40 m.
Międzyżebrze je nova, logična in dobro varovana zimska smer v osrčju Hale Gąsienicowe, ki ponuja kakovostno plezanje v mešanem terenu in varno možnost umika. Zaradi kombinacije trave, skalnih detajlov in bližine spustnih sidrišč bo verjetno hitro postala priljubljena izbira za zimske naveze v Tatrah.
Patagonija, 1. dejanje
Fanny Schmutz in ekipa vstopajo v sezono z ambicioznim ciljem na Torre Central
Francoska gorska vodnica Fanny Schmutz se je po letu premora vrnila v svojo tradicionalno zimsko »parenthèse« v Patagoniji. Skupaj z dolgoletno soplezalko Lise ter tokrat tudi z Američanko Nate MacDonald je začela sezono v Torres del Paine, kjer so si zastavile ambiciozen cilj: vzpon po znameniti South African Route na vzhodni steni Torre Central – 1300‑metrski big wall, ki je za Fanny prvi tovrstni projekt.
Ekipa je kot bazo izbrala legendarni plezalski hostel Red Point Patagonia v Puerto Natales, kjer so jih sprejeli Eduardo, Nico, Nicole, Mauro in Pablo – vodniki, nosači in »vodniki plesnega podija«, kot jih opisuje Fanny.
Vzdušje je bilo tipično patagonsko: improvizirano, toplo, kaotično in polno plezalcev z vsega sveta.
Letos je bila vzhodna stena Torre Central »izjemno« oblegana: Nico in Isi (Čile) sta poskušala smer prosto preplezati in sta v steni preživela več dni. Tommy Caldwell in Siebe Vanhee sta poskušala smer prosto v enem dnevu (tudi v drugi jima je vreme preprečilo podvig brez primere).
To je močno vplivalo na napredovanje Fannyjine ekipe, ki je večkrat čakala za drugimi navezami. Kljub temu so v prvem vremenskem oknu uspele splezati in dvigniti opremo po prvih desetih raztežajih.
V tretjem tednu se je odprlo stabilnejše okno in naveza je štartala na štiridnevni poskus: 2 uri avtobusa + 5 ur dostopa, 11 raztežajev po fiksnih vrveh v slabem vremenu, postavljanje portaledgov v snegu, nato intenzivno napredovanje po steni.
Tretji dan je bil ključen: po sedmih požimarjenih raztežajih so se prebile v zgornji del stene, kjer se je začel resni big wall teren. Fanny opisuje izjemno izpostavljenost, tehnične raztežaje in nekaj »krikov in potenja«.
Dva raztežaja pred koncem težav je Fanny ujela kombinacija mraza, vetra in mokrote: »Prvič v življenju sem razumela, da lahko človek umre od mraza.«
Nate ji je posodila puhovke, ekipa se je zbrala in nadaljevala. A v zadnjem raztežaju je Nate odlomil velik blok.
Veter se je okrepil, začelo je snežiti — vremensko okno se je zaprlo.
Tako Fanny, Lise in Nate kot tudi Tommy in Siebe so morali obrniti tik pod vrhom.
Po še eni noči v steni so se počasi spustile nazaj v dolino. Fanny pravi, da je šele od daleč razumela, kako malo je manjkalo — in kako malo je bilo realno možnosti, da bi varno dosegle vrh.
Kljub temu je zadovoljna: »Prvič sem imela občutek, da sem izpolnila cilj, tudi brez vrha. Plezale smo steno. Moj prvi big wall! Bilo je magično.«
Sledil je asado, noč na plesišču in odhod v El Chaltén, kjer bodo počakale na drugo dejanje patagonske sezone.
Nuit Blanche – Argentière
Med letos najbolj plezane in najbolje narejene ledne slapove, ki nad izginjajoč ledenik nosijo nekaj alpinistične zgodovine kot tudi sodobne zanimivosti, lahko uvrstimo sistem, ki privede na rob … Zaradi številnih ponovitev je bil led letos dobro »izklesan«, poln udobnih luknjic za cepine in stopov za dereze. To je plezanje olajšalo, a hkrati opozorilo na krhkost strukture …
Ženski ledni tabor v Cogneju: ko fantje odpadejo, punce napadejo led
Kot piše Maja Grgič na odsekovih straneh se je po spontanem povabilu na led v Cogne iz prvotno mešane odprave izcimil pravi ženski tabor, potem ko so eden za drugim odpovedali vsi fantje — vključno s kuharjem. Neža je prevzela kulinarično odgovornost, ekipa pa je v deževnem torku odrinila proti Aosti, oborožena z derezami, cepini in dobro voljo.
V Cogneju jih je pričakala zasnežena pravljica in izjemno gostoljuben lastnik apartmaja, ki je ob prihodu izvedel pravo »predavanje« o uporabi luči, oken in pitne vode. Kranjski kolegi so poročali o slabih razmerah v večini slapov, zato je ekipa prvi dan razdelila moči:
– Lea, Neža in Maja L. so se odpravile v Chandelle Leuvre,
– Maja G. in Tina pa v Candelabro del Koyote, kjer sta se prvič srečali s fenomenom »super počasnih Angležev«, ki sta jih v naslednjih dneh redno dohitevali ali prehitevali.
Ker številni slapovi niso bili dobro narejeni, sta Maja in Tina drugi dan ponovili Chandelle Leuvre, ostale tri pa so po ogledu terena opustile ambicioznejši cilj in se vrnile v Vertigine Porcellano. Tam so izvedele, da je plezanje mogoče tudi v Valnoteyu, zato je tretji dan sledila selitev v novo dolino.
V Valnoteyu sta Maja in Tina izbrali Patri Gauche, kjer se nista izognili novi »invaziji Angležev«. Preostale tri so se sprva lotile zahtevnejše linije v sektorju Denarja, a so se zaradi razmer vrnile v Patri Gauche, kjer je nastal legendarni »Čao vlakec« — petčlanska ženska kolona v istem slapu. Led je bil ponekod odličen, drugje že juha, v zgornji votlini pa so našle celo balkanske grlice in posnele mini dokumentarec.
Za zadnji dan sta Maja in Tina izbrali priljubljeni Pattinaggo Artistico, kjer sta se jima na štantu pridružili še Neža, Lea in Maja L. — še enkrat se je izkazalo, da je plezanje v ženski družbi lahko najbolj zabavno.
Večeri so minili v znamenju Nežine vegi kuhinje, hidracije in dehidracije, smeha do solz ter vizualnih iluzij, v katerih se je viski spreminjal v vijake, pivo pa v želvo. V nedeljo so spakirale opremo, pomahale profesorju in se vrnile v slovensko pomlad.
Preplezane smeri
Candelabro del Koyote, WI4, 180 m – Maja Grgič in Tina Babnik
Chandelle Leuvre, WI4, 250 m – Lea Štrukelj, Neža Peterca in Maja Leben + Maja Grgič in Tina Babnik
Vertigine Porcellana, WI3, 120 m – Lea Štrukelj, Neža Peterca in Maja Leben
Patri Gauche, WI4, 250 m – Tina Babnik in Maja Grgič + Neža Peterca, Lea Štrukelj in Maja Leben
Pattinaggo Artistico, WI3, 250 m – Tina Babnik, Maja Grgič in Neža Peterca + Lea Štrukelj in Maja Leben.
PLEZANJE
Martina Čufar uspešna v smeri Éternel Présent (8a) v Pouillyju
V francoskem Pouillyju je Martina Čufar preplezala legendarno smer Éternel Présent (8a), ki velja za enega zgodovinskih mejnikov francoskega športnega plezanja. Gre za prvo manj vertikalno 8a v Franciji iz osemdesetih let, ki jo je na pogled preplezal Alain Ghersen — dosežek, ki še danes vzbuja spoštovanje.
Martina se je smeri lotila sama, opremljena z vso potrebno tehniko za samovarovanje in čiščenje. Ker je smer v zadnjih desetletjih doživela več odkruškov, je bilo vprašanje, ali je plezanje sploh še izvedljivo. Po natančnem iskanju, čiščenju in označevanju drobnih oprimkov ter še manjših stopov je našla zaporedje gibov — le da je med delom odlomila še en oprimček. »Gre za evolucijsko smer,« se je pošalila, a dodala, da je kljub temu še vedno preplezljiva.
Ko je smer predstavila Léu Billonu, ki ga je pogosto videvala pri treningu balvanskih plošč, se je ta hitro navdušil. V četrtek sta se skupaj odpravila pod steno v idealnih razmerah — brez megle, s soncem, ki ni pregrevalo skale. Oba sta smer uspešno preplezala, čeprav se je Léu tik pred uspešnim vzponom še enkrat odlomil stop, kar je vneslo dodalo dodatno mero negotovosti.
Martina poudarja, da smer ni izrazito fizična, temveč izrazito mentalna: »Roke lahko večkrat spustiš, a en sam dvom v stop in že visiš v vrvi.« Ob tem dodaja, da je treba plezati čim bolj nežno, saj so preostali oprimki krhki in dragoceni.
Éternel Présent tako ostaja živa klasika — smer, ki se spreminja, a še vedno nagrajuje tiste, ki znajo brati skalo in zaupati stopom, ki so komaj večji od misli.
SMUČANJE
Od izvrstnega: Mont Aiguille, februar 2026
Smučarski spust po »Tubulaires« – vizualno potovanje skozi mit
Vivian Bruchez je skupaj z Xavierjem Cailholom in Françoisom Kernom opravil enega najbolj estetskih in redkih smučarskih spustov v masivu Vercors: spust po smeri Voie des Tubulaires na Mont Aiguille, potem ko so se na vrh povzpeli po normalni smeri. Gre za linijo, ki je zaradi svoje izpostavljenosti, orientacije in zahtevnih snežnih razmer smučarsko prevozna le izjemoma.
Bruchez opisuje izkušnjo kot potovanje skozi mit, pravo vizualno labirintno pokrajino, kjer se zgodovina alpinističnih začetkov sreča s sodobnim smučarskim raziskovanjem. Razmere so bile izjemno težavne — pravi, da je bilo treba čakati dve leti, da se je sneg sploh postavil tako, da je bil spust mogoč. Tudi tokrat je bil to drzen poskus, podprt z natančnimi ogledovanji linije dan prej z okoliških vrhov.
Vzpon in spust nista bila preprosta. Čeprav smer nikjer ni izrazito strma, je ambient tisti, ki daje celotni izkušnji težo: izpostavljenost, ozki prehodi in občutek gibanja skozi zgodovinski simbol francoskega (in svetovnega) alpinizma. Bruchez se pri tem pokloni pionirjem: Williamu Grossu, ki je smer prvič presmučal leta 1988, ter Pierru Tardivelu in Rémyju Lécluseu, ki sta jo ponovila ob 500‑letnici prvega vzpona na Mont Aiguille (1492).
Kot pravi Bruchez, je Mont Aiguille vrh, na katerem si vsakdo lahko ustvari svojo zgodbo — bodisi na smučeh ali v alpinističnih čevljih. Vrh, ki pusti sled.
Do previdnih zavojev: Darko Mulej – VDV
KAR TAKO
O delu v žiriji 20. Festivala gorniškega filma
Janko Humar je imel letos priložnost in čast sodelovati v žiriji jubilejnega, 20. Festivala gorniškega filma, ki se s predstavami v Radovljici in Domžalah zaključuje. Izkušnjo opisuje kot imenitno, čeprav tudi nekoliko naporno — člani žirije so si morali ogledati skoraj štirideset ur filmov. Kljub temu je bil celoten vtis izjemno pozitiven: organizacija festivala je bila vzorna, pogoji za delo odlični, obisk pa zelo dober. Festival je prevevalo vzdušje pristne, ustvarjalne energije.
Humar je bil hvaležen za priložnost sodelovati v družbi vrhunskih strokovnjakov: Jinne Lee, korejske doktorice filmskih študij, programske direktorice korejskega gorniškega filmskega festivala in izkušene žirantke številnih festivalov po svetu, ter Nicholasa Hobleyja, lastnika in urednika spletnega portala Planetmountain.com, enega najboljših virov aktualnih novic iz sveta alpinizma in plezanja.
Povabilo v žirijo mu je omogočilo popoln vpogled v letošnjo bero filmov. Vsak izmed njih je bil zanimiv na svoj način: nekateri zaradi pomembnih zgodb in znanih obrazov, ki jih velja ohraniti v zgodovinskem spominu; drugi zaradi obravnave aktualnih okoljskih, demografskih in družbenih tem; tretji zaradi izjemnih prikazov izginjajočih tradicionalnih načinov življenja. Nekateri filmi so bili nabiti s čustvi, drugi s humorjem ali s preprosto lepoto gibanja. Veliko je bilo takih, ki so navdušili že zgolj z izjemnimi posnetki, ne glede na ostala sporočila.
Kot poudarja Humar, je bilo filmov, ki bi si zaslužili nagrado, več kot je bilo nagrad. A žirija je po resni, argumentirani razpravi sprejela skupne odločitve, s katerimi je zadovoljen. Posebej ga veseli, da sta se med nagrajence uvrstila kar dva slovenska filma — dokaz, da domača produkcija gorniškega dokumentarnega filma stopa velik korak naprej. Humar upa, da se bo ta trend nadaljeval.
Ob koncu je čestital Silvu Karu, “očetu in mami” festivala, ter celotni ekipi za dvajsetletni jubilej in odlično delo, ki omogoča, da se lahko po najvišjih vrhovih vzpenjamo ne le skozi alpinistične in plezalske dosežke, temveč tudi skozi kulturno produkcijo.
Več o nagrajenih filmih je mogoče prebrati v poročilu festivala na spletni strani Gorniski.si, Humar pa obiskovalcem toplo priporoča ogled — prepričan je, da jim bodo filmi polepšali dan.
Led(e)no plezalni triki za začetnike (naslovna fotografija: Christian Stangl)
Izvirnost plezalnih tekmovanj ne pozna meja
ID
