Tomaž Jakofčič: Da se pogrejemo, novica iz Španije. Sicer suša z vzponi.
November je že tradicionalno najbolj mrtev mesec za alpinizem in to se odraža tudi na količini novic. Že bežni pogled skozi okno, razmere na poti v službo ali trgovino po žemlje to potrjujejo. Prekratki in prevlažni dnevi, premrzli za skalo in pretopli za led, alpinistični aktivnosti niso v prid. Praktično edina, vsaj nekoliko alpinistična novembrska aktivnost je drajtuling. Stara alpinistična oblika je dobila v zadnjem času povsem športno komponento in plezanje s cepini in derezami v kopnih, varno opremljenih plezališčih je vse bolj popularno. Šuta, navija oz. nabula res dobro pa še vseeno je če je hladno in skala mokra. Morda bo nekoč kak odstotek akrobatov veščine le uporabil tudi v gorah. Po prvih začetkih treninga drajtulinga v običajnih plezališčih so se začela pojavljati prva plezališča namenjena zgolj drajtulingu. Teh je že kar nekaj in morda bi bilo že vredno pripraviti pregled le teh oz. vodnik. Na tem mestu bi zato prosil protagoniste posameznih plezališč, da posredujejo podatke na naš naslov: alp.ple@planid.org. Pa pojdimo k novicam.
Španija
v novoletnem času so plezališča Španije ena od najbolj obleganih destinacij. Prav tam trenutno študira Klemen Novak (AO Jesenice). Biva praktično v plezalni meki na sredozemski obali. Bolj ali manj vsak vikend se odpravi v plezališča ali gore. Obljubil je, da ob priliki pošlje krajšo reportažo. O svojem zadnjem izletu pa je napisal tole: »S Federikom sva sla za dva dni v Calpe,120 km od Valencije proti Alicanteju po obalni avtocesti, kjer se iznad morja dviga 332 m visoka skalna gmota z imenom Peñon de Ifach. Temperature čez dan so ravno pravšnje in ni prevroče. O snegu ni ne duha in sluha, dez pa pade enkrat na mesec ali pa se to ne. V soboto sva splezala Via Valencianos v J steni (5+, 240m), ki razen na začetku ponuja odlično skalo, štanti so vsi notri, vmesno varovanje je mestoma simbolično, če ti uspe zatakniti kakšno jebico pa je že uspeh. V nedeljo sva sla v S steno, ker je bilo malo hladneje, ampak vindstoper zadošča. Via Panny (5, 200m), je postregla z dobro mero grmovja in skrotja, kljub temu pa ima odstavke, v katerih se je potrebno kar potruditi, saj razen štantov ni dosti opremljena, sem in tja kak star klin, tako da pridejo zatiči zelo prav. Skala je odlična.«
Paklenica
Na spletu sem zasledil še nekaj starejših novic, ki bodo zakrivile nostalgične spomine na toplo, hrapavo pakleniško skalo. Nekateri člani AO Tam so se odpravili v Dalmacijo sredi novembra. Mojca Hribar in Beno Vajdič sta preplezala Nostalgijo (6b, 350m) v Anića Kuku, Rebeko (6b, 100m) v Stubu in Nosoroga (IV+, 150m). Maja Lobnik in Ivan Pešl sta se zmogla Karabore (5c, 120m) in Kraško slovenski tržaški sizbek (6a+, 250m). Prijatelja iz odseka, Blaž Navršnik in Branko Kljajiè, sta v istih dneh plezala v domači Mrzli gori in preplezala Majsko smer (V, 600m)..
Slapovi
Konec novembra je izgledalo obetavno. Mraz je pritisnil, sneg je padel in mislili smo, da smo kar se zaledenelih slapov tiče, na konju. Bil je to račun brez krčmarja. Otoplitev z dežjem visoko v gorah je zaustavila izdelavo slapov. Ob tako nenavadnem vremenu se lahko tolažimo le z upanjem na skorajšnje dobre zimske razmere v stenah.
Anže in Tine Marenče sta se minuli vikend vseeno odpravila v gore in preplezala Sinji slap na Jezerskem. Dejala sta, da so bile razmere slabe; malo ledu in veliko snega, ki je vzbujal dvomljive obutke glede varnosti.
Rock’n Roll
Kljub že omenjenim slabim pogojem za plezanje z rokami in nogami po skali, je bilo vseeno zaslediti dvig osebne meje. Sicer navdušeni alpinist Andrej Erceg, je zmagal v eni od lepotic Mišje peči, smeri Rock’n Roll (7c/c+). Strmo se torej Andrej dviga proti, pri alpinistih še vedno cenjeni magični stopnji, 8a. Upati je, da mu bo to uspelo pred odhodom v Patagonijo. Če ne, mu bodo sijajne argentinske slaščice in šnicli vse skupaj odmaknili še za kak dodaten teden.
Srečno!
