Alpinistične novice 44/2026

Še vedno na steni

Ko je pred tednom praznoval rojstni dan, je eden najvplivnejših plezalcev svoje generacije, avstrijski alpinist in oblikovalec plezalne opreme Heinz Mariacher, na družbenih omrežjih delil kratko, a pomenljivo anekdoto. Mariacher, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih s številnimi prvenstvenimi vzponi v Dolomitih pomembno zaznamoval razvoj prostega plezanja ter kasneje soustvarjal tudi plezalne čevlje, ki so postali standard moderne ere, se je spomnil srečanja pod plezališčem pred približno dvajsetimi leti.
Ko je oblečen v »mestna oblačila« opazoval mlada plezalca in enemu svetoval pri prehodu zahtevnega mesta, ga je presenečeni sogovornik vprašal: »Ampak ti sploh plezaš?« Še preden je utegnil odgovoriti, je sledilo pojasnilo: »No, nekoč si …«
Zgodba je duhovita prav zato, ker razkriva večni nesporazum med mladostjo in izkušnjami. V svetu, kjer se zdi, da je vse usmerjeno v nove obraze, najtežje ocene in najnovejše trende, hitro pozabimo, da za številnimi dosežki stojijo desetletja nabiranja znanja, modrosti in predvsem ljubezni do gibanja v navpičnem svetu. Mariacher se temu le nasmehne in doda, da kljub letom še vedno ni prenehal plezati ter da ostaja zvest »old school« metodam treninga, nekje med Rockyjem Balboo in sibirsko vzdržljivostjo.
Njegove besede so lep dokaz, da plezanje ni šport ene starosti. Največji dosežek morda ni posamezna smer ali ocena, temveč sposobnost, da človek tudi po desetletjih v skali ohrani radovednost, veselje in pripravljenost za nov oprimek nad seboj.

NOVOSTI OD TAM

Nova smer na Cimi d’Auta: Il Volo del giovane Falco
V juliju 2026 sta italijanska alpinista Diego Mabboni in Paolo Valentini na južni steni vzhodnega vrha skupine Cime d’Auta v Dolomitih splezala novo zahtevno smer Il Volo del giovane Falco (Let mladega sokola).
Nova linija poteka prek enajstih raztežajev po izredno kakovostnem apnencu, polnem lukenj in tankih oprimkov. Plezanje je neprekinjeno zahtevno, večinoma med ocenami 7a in 7c, osrednji del smeri pa se giblje okrog težavnosti 7b. Smer zahteva natančno gibanje, dobro upravljanje moči in visoko stopnjo zbranosti.
Plezalca sta se že pred začetkom spraševala, ali mogočna stena sploh še skriva prostor za novo samostojno linijo. Po ogledu fotografij in terena sta našla obetavno območje v desnem osrednjem delu stene. Zaradi zahtevnega dostopa sta najprej raziskala zgornji del stene nad veliko gredo, šele pozneje pa dodala še spodnje raztežaje.
Smer odraža prepoznaven pristop Diega Mabbonija, ki se ne drži strogo enega sloga opremljanja. Nastala je kombinacija odsekov, varovanih s svedrovci, ter raztežajev, kjer prevladujejo naravna varovala, predvsem skalna ušesa in mostički. Plezalci bodo za ponovitev potrebovali tudi komplet metuljev, saj lahko na nekaterih mestih dodatna varovanja občutno zmanjšajo dolge razmake med točkami.
Po besedah plezalcev je stena ponujala neprekinjeno tehnično plezanje po kompaktni skali, kjer je pogosto več oprijemov kot stopov, zato smer nagrajuje eleganco gibanja in dobro branje skale.
Najbolj nenavaden dogodek med plezanjem smeri se je zgodil približno na sredini stene. Ravno na mestu, kjer sta pričakovala ključno mesto smeri, sta odkrila sokolje gnezdo.
Namesto da bi nadaljevala po prvotno začrtani liniji, sta se odločila za spremembo smeri in obhod gnezda. Nekaj metrov stran sta našla novo možnost prehoda, pri čemer jima je stena ponudila celo nekaj najlepših plezalnih odsekov celotne smeri.
Prav ta dogodek je odločilno vplival tudi na končno ime smeri. Sprva sta razmišljala o imenu »Sokolje gnezdo«, nato pa sta jo poimenovala Il Volo del giovane Falco.
Po Mabbonijevih besedah jima je srečanje s sokolom pokazalo, da leteti včasih pomeni tudi znati spremeniti smer.
Pomembna značilnost smeri je tudi spoštovanje obstoječih linij. Desno od nove smeri poteka smer Spirit iz leta 2003, na levi pa starejša smer iz leta 1968.
Plezalca poudarjata, da sta se zavestno izogibala posegom v obstoječe smeri ter skušala ohraniti popolno samostojnost nove linije. Prav ta omejitev ju je prisilila v raziskovanje delov stene, ki jih sicer morda ne bi izbrala, na koncu pa sta prav tam našla najkakovostnejšo skalo in najlepše plezanje.
Smer je ima že prvo ponovitev. Daniele De Candido, jo opisuje kot izredno zahtevno in nepopustljivo linijo.
Po njegovih besedah smer zahteva približno sedemsto plezalnih gibov, med katerimi jih je zelo malo mogoče označiti za lahke. Med posameznimi varovali je potrebna popolna zbranost, številna mesta za varovanje pa odražajo strog in dosleden etični pristop prvopristopnikov.
Kljub zahtevnosti pa De Candido poudarja predvsem izjemno kakovost skale in atraktivnost smeri, ki jo uvršča med najzanimivejše nove dolomitske linije zadnjega obdobja.
Il Volo del giovane Falco tako ni le nova športno-alpinistična smer v Dolomitih, ampak tudi zgodba o prilagajanju, spoštovanju narave in zavedanju, da je odpiranje novih smeri več kot zgolj iskanje prehodov skozi steno. Včasih pomeni tudi poslušati goro in njene prebivalce.

Jonas Schild zaključil novo smer DüDaDo im Nirgendwo (8a+) v severni steni Scheideggwetterhorna
Švicarski alpinist Jonas Schild je po treh letih plezanja zaključil zahtevno novo večraztežajno smer DüDaDo im Nirgendwo (400 m, 8a+, obvezno 7c) v severni steni Scheideggwetterhorna v Bernskem Oberlandu.
Zgodba smeri se je začela že leta 2010, ko sta z Nicolasom Hojacom preplezala smer Into the Wild v stebru Epp. Takrat mu je v oči padel pas izjemno kompaktnega apnenca nekoliko levo od obstoječe smeri. Ideja je ostala živa, dokler se ni leta 2024 skupaj z življenjsko in plezalno partnerico Anjo Bacchetto vrnil pod steno in začel raziskovati možnosti za novo linijo.
Sledila so tri poletja dolgih dostopov, prenašanja opreme, vrtanja svedrovcev, raziskovanja prehodov in vztrajnega dela v odmaknjenem delu Bernskih Alp. Nastala je smer, ki prek devetih raztežajev plezanja in skupno 400 metrov višinske razlike sledi značilnemu pasu kompaktnega apnenca v osrednjem delu severne stene.
Med pripravo projekta je prišlo tudi do pomembne osebne prelomnice. Leta 2026 sta izvedela, da bosta postala starša. Čeprav sta avgusta še skupaj dokončala opremljanje smeri, je končni poskus prostega vzpona zaradi Anjine nosečnosti ostal na Jonasu.
Septembra je po več neuspelih poskusih, vetru, mrazu in nenehnem prilagajanju načrtov uspel prosto preplezati vse raztežaje. Ključni raztežaj dosega težavnost 8a+, zadnji raztežaj pa presenetljivo zahtevnih 7c. Večina smeri poteka v območju ocen 7a do 8a po zelo kakovostni skali.
Smer zahteva resen alpinistični pristop. Čeprav so na ključnih mestih nameščeni svedrovci, ostajajo posamezni odseki redkeje opremljeni, zato je priporočljiv komplet metuljev in zatičev. Plezanje tako združuje športno zahtevnost, alpsko izpostavljenost in odmaknjenost severne stene.
Za Jonasa Schilda in Anjo Bacchetto pa smer predstavlja precej več kot zgolj številke in ocene.
Kot poudarja Schild, je DüDaDo im Nirgendwo predvsem zgodba o treh letih skupnih doživetij, odločitev, vztrajnosti in življenjskih sprememb. Smer je nastajala v obdobju, ko sta gradila tudi skupno prihodnost, zato ostaja želja obeh, da se nekoč kmalu pod steno vrneta in jo skupaj preplezata še v prostem slogu.
Nova smer se pridružuje vse bogatejši zbirki sodobnih večraztežajnih smeri v Bernskem Oberlandu in velja za eno zahtevnejših novih prostih linij v tamkajšnjih stenah zadnjih let …

Prokletije: Poljaki splezali dve novi smeri in ponovili zahtevno francosko klasiko
V začetku oktobra je poljska alpinistična naveza v sestavi Roman Czoch, Mateusz Urbańczyk, Krzysztof Królas in Bartosz Raczyk delovala v gorstvu Prokletije na meji med Albanijo in Črno goro. Gre za območje izjemnega plezalnega potenciala, ki ostaja razmeroma slabo raziskano, predvsem zaradi dolgih pristopov in zahtevnega, krušljivega terena pod mogočnimi apnenčastimi stenami.
Kljub mrzlim nočem in kratkim jesenskim dnevom so alpinisti opravili več pomembnih vzponov. V albanskem masivu Maja Vukoces so splezali dve novi smeri na še neimenovanem vrhu, v črnogorskem delu Prokletij pa najverjetneje izvedli tudi prvo ponovitev zahtevne francoske smeri.
Prva novost, Albansko jutro (V, 345 m, OS), poteka po izraziti sistemski liniji kaminov in razčlemb. Smer sta od spodaj navzgor preplezala Roman Czoch in Mateusz Urbańczyk, pri čemer sta uporabljala izključno premična varovala. Čeprav tehnično ne dosega večjih težav, sta plezalca opozorila na zelo krušljivo in nezanesljivo skalo. Po njuni oceni sta z vzponom najverjetneje opravila tudi prvi pristop na vrh. Ob sestopu sta uredila še prvo opremljeno linijo treh spustov po vrvi na nasprotni strani gore.
Druga nova smer, Ruka kao guma (VII, 360 m, RP), ponuja kakovostno plezanje po razčlembah in počeh. Projekt sta začela Urbańczyk in Czoch v slogu ground-up, vendar se je poskus prekinil po nesreči, ko je Czocha zadel oziroma odnesel ohlapen kamen, pri čemer si je zlomil komolec. Kljub nezgodi se je Urbańczyk pozneje vrnil skupaj s Krzysztofom Królasom in smer uspešno dokončal. V ključnih mestih z nezanesljivim varovanjem sta namestila dva svedrovca ter uredila tri opremljena sidrišča.
Pomemben dosežek odprave predstavlja tudi vzpon po smeri Ligne à Haute Tension (7b, 350 m, OS) na vrh Maja e Vajzës v Črni gori. Smer, ki so jo pred leti splezali francoski plezalci, so v slogu na pogled preplezali Mateusz Urbańczyk, Krzysztof Królas in Bartosz Raczyk. Zahtevna linija ponuja neprekinjeno nizanje težav po počeh in previsnih razčlembah vse od prvega do zadnjega raztežaja. Ključni raztežaj z oceno 7b je kot vodilni preplezal Urbańczyk. Po navedbah lokalnih plezalcev gre najverjetneje za prvo ponovitev smeri.
Dosežki Poljakov potrjujejo, da Prokletije tudi danes ostajajo eno najzanimivejših in najmanj raziskanih velikostenskih območij Evrope, kjer je še vedno mogoče najti nepreplezane linije in vrhove, ki čakajo na prve obiskovalce.

NOVOSTI OD TOD

Uroš Grilj in Blaž Karner

Nova smer v Koglu?
Uroš Grilj in Blaž Karner sta 16. oktobra nad Gredino Kogla odkrila in preplezala nekaj povsem novih raztežajev, ki nakazujejo nastanek nove smeri. Oba alpinista sta smer že deloma očistila in opremila, trenutno pa sta v njej nameščena dva svedrovca.
Po prvih ocenah bo za popoln prosti vzpon morda potreben še dodatni svedrovec, dokončna ocena pa bo znana po naslednjem obisku stene. Največji izziv predstavlja osrednji detajl smeri, za katerega se avtorja že pripravljata s treningom in ga nameravata v prihodnje preplezati prosto.
Podrobnosti o poteku, težavnosti in značaju smeri bodo objavljene naknadno, prvi vtisi pa pričajo o navdušenju nad novo linijo v eni najbolj priljubljenih sten med Grintovci …

VZPONI OD TOD

Tišina v oktobru v JV steni Krofičke
Med številnimi sodobnimi smermi, opremljenimi s svedrovci, se občasno najde tudi linija, ki spomni na nekoliko drugačen pristop k alpinizmu. Takšna je smer Tišina v oktobru (500 m, VI/V+, IV) v JV steni Krofičke nad Robanovim kotom, ki sta jo v tihem jesenskem dnevu ponovila Beno Omahen (AAO) in Jaka Žitnik.
Ker severne stene po prvem sneženju niso bile najbolj mamljive, je izbira padla na sončnejšo stran gore. Smer, ki sta jo leta prej prvenstveno preplezala »ta prava lokalca« Samo Supin in Lovro Vršnik, ponuja kar petsto metrov plezanja po naravnih prehodih. V spodnjem delu prevladujejo bele plošče, poči in zajede, višje pa se svet spremeni v bolj alpsko mešanico trave, ruševja in prehodov med skalnimi odseki.
Omahen in Žitnik sta smer preplezala prosto. V njej sta našla le tri obstoječe kline, dodala pa še dva nova, od katerih je eden namenjen predvsem orientaciji in lažjemu vodenju raztežaja. Za vzpon sta uporabila en sam 70-metrski vrvni dvojec, zato sta večino smeri plezala v dolgih, skoraj maksimalnih raztežajih.
Prav skromna količina stalnega varovanja daje smeri poseben značaj. Čeprav tehnične težave ne sodijo med najvišje v dolini, smer zahteva dobro presojo, zanesljivo uporabo premičnih varoval in občutek za orientacijo v steni. Ob pogledu na bližnje, precej bolj opremljene smeri, je takšna izvedba prvopristopnikov še toliko bolj spoštovanja vredna.
Sestop sta plezalca uredila s spusti po vrvi. Na robu stene sta našla primerno drevo za prvi spust, nato pa se priključila sosednjim opremljenim smerem. Ker nista imela dodatne vrvice za podaljševanje spustov, so bili potrebni tudi nekoliko bolj ustvarjalni manevri, med drugim izdelava vmesnega sidrišča.

VZPONI OD TAM

Totem Bianco in večerni dodatek na Parete del Disertore
Urh Primožič in Jernej Rožanski sta v italijanskih Dolomitih preplezala (tudi) znamenito smer Totem Bianco (6c+, 150 m) v steni Parete del Disertore.
Smer velja za najbolj prepoznavno linijo v steni, ime pa je dobila po značilnem »belem totemu«, suhem drevesu, ki raste približno na polovici smeri. Ključ predstavljata predvsem prvi raztežaj in tehnično zahtevno plezanje po kompaktni skali, višje pa težave nekoliko popustijo in ponudijo bolj sproščeno nadaljevanje proti vrhu.
Po celodnevnem plezanju sta si Primožič in Rožanski najprej privoščila nekoliko bolj umirjen zaključek dneva. Kot je v šaljivem zapisu pripomnil Primožič, sta se »kot se za starejša občana spodobi« zleknila na ležalnika in čakala sončni zahod. A zbadljivke mlajše generacije niso ostale brez odziva. Namesto spokojnega večera sta dobila nov zagon in še pred temo splezala dodatno smer.
Objavljene fotografske in video utrinke njunega dne v steni je prispeval Feliks Matoh Brelih, ki ima sedaj pri Mihu Habjanu: »Ne da jih rabš ampak maš plus točke pr men za izbiro muzke.«

Wildspitze (3768 m) | prečenje grebena | aklimatizacijska tura za kanadsko Skalno gorovje
Rudi Nadlučnik: Ta tura je bila del naših priprav na odpravo na goro Mt. Robson v kanadskem Skalnem gorovju https://gore-ljudje.net/novosti/slovenci-uspesno-v-emperor-face-mt-robsona/. Odločili smo se, da bomo dve noči preživeli v koči Breslauer Hütte na nadmorski višini 2844 m. Drugi dan smo opravili dolgo prečenje grebena: najprej smo se povzpeli na Wildspitze (3768 m), drugi najvišji vrh avstrijskih Alp, nato pa nadaljevali pot prek vrhov Hinterer Brochkogel (3635 m) in Vorderer Brochkogel (3565 m), preden smo se vrnili v kočo in tam prenočili še enkrat …

POROČILA (KA PZS)

Smučarski poskus na Manasluju končal ciklon
Odprava Ski Manaslu 2026 se je v Nepal odpravila z ambicioznim ciljem: opraviti smučarski spust z 8163 metrov visokega Manasluja, osme najvišje gore na svetu. Petčlanska slovenska ekipa pod vodstvom Nejca Marčiča se je po skoraj mesecu dni vrnila brez doseženega glavnega cilja, a z dragocenimi izkušnjami in pomembnimi informacijami za morebitno vrnitev.
Ekipo so sestavljali Nejc Marčič, Nejc Kuhar, Luka Kovačič, Luka Šturm in Matjaž Mikloša, dokumentiranje odprave pa je prevzel snemalec Aljaž Žnidaršič.
Enega največjih izzivov je predstavljala nepričakovana gneča. Po oceni slovenskih alpinistov se je na gori in ob njej gibalo okoli tisoč ljudi, kar je povzročalo čakalne vrste, logistične težave in dodatne varnostne izzive. Himalajska prostranstva so se zato marsikdaj zdela precej manjša, kot si jih običajno predstavljamo.
Kljub temu člani odprave ne ocenjujejo množičnosti kot ključnega problema. Več pozornosti so namenili iskanju smučarsko uporabnih prehodov in ocenjevanju možnosti za prihodnje poskuse smučanja z vrha. Med prvim in drugim višinskim taborom so odkrili več smučarskih prehodov, kar ocenjujejo kot eno pomembnejših spoznanj odprave.
Med aklimatizacijo in pripravo na nadaljevanje vzpona se je ekipa dvakrat povzpela skoraj do tretjega višinskega tabora, na približno 6700 metrov nadmorske višine.
Čeprav to še zdaleč ni pomenilo vrha, so člani odprave na tej višini dobro spoznali zahtevnost projekta. Ugotovili so, da odlična telesna pripravljenost sama po sebi ne zadošča in da je uspeh na takšni gori odvisen od številnih dejavnikov, med katerimi imajo vremenske in snežne razmere odločilno vlogo.
Odpravo je ustavil močan ciklon, ki je v območje Manasluja prinesel obilne padavine. V baznem taboru je zapadlo približno 180 centimetrov snega, višje na gori pa so razmere postale izredno nevarne.
Po besedah vodje odprave so bila pobočja nestabilna že pred sneženjem. Na nekaterih mestih je bilo dovolj le nekaj korakov zunaj uhojene poti, da je obstajala možnost proženja plazov. Ob napovedanih količinah novega snega so se tveganja dodatno povečala.
Pri odločitvi za umik je imela pomembno vlogo tudi pretekla izkušnja vodje odprave s Phola Ganchenom leta 2013, ko je podobno vremensko poslabšanje ekipo ujelo visoko v gorah. Tokrat se za ponavljanje podobnega scenarija niso odločili.
Medtem ko so nekatere komercialne odprave še vedno računale na nadaljevanje vzponov po koncu sneženja, je slovenska ekipa ocenila, da tveganje presega sprejemljivo mejo.
Po dokončni odločitvi za prekinitev odprave so člani ekipe zapustili bazni tabor in se peš podali na približno 85 kilometrov dolgo pot proti kraju Machha Khola, kjer jih je čakal dogovorjen prevoz.
Za razliko od številnih drugih odprav niso uporabili helikopterskega prevoza. Šele med zahtevnim sestopom skozi razmočeno pokrajino so ugotovili, da tudi umik iz Himalaje ni brez tveganj. Danes priznavajo, da bi se v podobnih okoliščinah verjetno odločili za helikoptersko evakuacijo, ki bi bila varnejša in manj izpostavljena vremenskim terenskim težavam.
Po odhodu ekipe so bazni tabor zasule velike količine snega. Obstajala je nevarnost, da bo del opreme izgubljen ali poškodovan.
Ključno vlogo pri njenem reševanju so odigrali nepalski sodelavci odprave: kuhar Kancha ter pomočnika Purba in Dailja. Po umiritvi vremena so prvi ponovno odprli pot do zasneženega baznega tabora, zbrali opremo in jo prenesli do heliporta. Konec septembra jo je helikopter prepeljal v dolino.
Slovenska ekipa poudarja, da bi bile brez njihove pomoči posledice odprave mnogo bolj zahtevne.
Če odpravo merimo zgolj po osnovnem cilju, smučarskega spusta z vrha Manasluja ni bilo. Toda udeleženci menijo, da to ni celotna zgodba.
Vzpostavili so učinkovito ekipo, uspešno izvedli aklimatizacijo do območja tretjega višinskega tabora, preverili svojo pripravljenost v himalajskih razmerah in odkrili pomembne podatke o smučarskih možnostih na gori.
Morda najpomembnejša ugotovitev pa je bila sposobnost pravočasnega umika.
Kot poudarja vodja odprave Nejc Marčič, največji dosežek v gorah včasih ni dosežen vrh, ampak odločitev, da se obrneš in si s tem ohraniš možnost vrnitve. Prav zato v ekipi že razmišljajo o novem poskusu, če bodo uspeli zagotoviti potrebna finančna sredstva. Manaslu letos ni dovolil smučanja z vrha, odpravi pa je pokazal, da je projekt zastavljen v pravo smer.

Neskončna potrpežljivost pod Emperorjem
Jesenska alpinistična odprava v Kanadsko Skalno gorovje je bila za Žigo Oražma, Mateja Vrankarja in Rudija Nadlučnika predvsem zgodba o enem cilju: mogočni severni steni Emperor na Mount Robsonu (3954 m), najvišjem vrhu kanadskih Skalnega gorovja. V gorovje so odpotovali z željo po resnem alpinističnem izzivu v zahtevnem mešanem terenu, a jih je že kmalu pričakalo spoznanje, da kanadske gore zahtevajo predvsem potrpežljivost in prilagajanje.
Po dolgem pristopu pod steno so 4. oktobra vstopili v znamenito smer Infinite Patience (1400 m, WI3, M6, AI5). Razmere so bile daleč od idealnih. Ponekod jih je spremljal odličen sneg in led, drugje globoko udiranje ter zahtevno napredovanje po strmih odstavkih. Po dvanajstih urah plezanja so dosegli greben Emperor na višini približno 3450 metrov, kjer so v orkanskem vetru izkopali skromno polico za šotor in preživeli nemirno noč.
aslednji dan je postalo jasno, da poskus vrha ne bi bil razumen. Veter se je še okrepil, razmere pa so se hitro slabšale. Čeprav je bila odločitev za umik težka, se je izkazala za edino pravilno. Sledil je dolg in zahteven sestop okoli gore ter povratek v dolino. Grenak priokus zaradi neosvojenega vrha je ostal, vendar so alpinisti uspešno preplezali osrednji del ene najbolj znamenitih severnih sten Severne Amerike.
Po robsonski preizkušnji so se preselili proti Canmoru in Calgaryju. Visoke temperature so preprečile nadaljevanje načrtovanih lednih in kombiniranih vzponov, zato so iskali možnosti v športnem plezanju in drytoolingu. Poskus v smeri Andromeda Strain na Mount Andromedi so zaradi novozapadlega sipkega snega in plazov odnehali že v začetnem delu smeri.
Pomemben del odprave je prispeval tudi Rudi Nadlučnik, ki se je sam odpravil pod severno steno Mount Faya (3234 m). V dveh dneh je dosegel vrh po dveh različnih smereh in opravil samostojno alpinistično turo, ki mu je po njegovih besedah prinesla veliko osebnega zadovoljstva. Vzpon je bil tudi lep dokaz, da lahko v kanadskih gorah kljub muhastemu vremenu in spreminjajočim se razmeram vztrajnost še vedno najde svojo nagrado.
Preostanek odprave so člani izkoristili za športno plezanje, drytooling ter večraztežajne smeri v znameniti Yamnuski, kjer so se srečali tudi z lokalnimi plezalci in pobližje spoznali kanadsko plezalno kulturo.
Čeprav glavni cilj ni bil dosežen v celoti, odprava ni bila neuspešna. Preplezana stena Emperor, dragocene izkušnje v velikem severnem ostenju ter spoznanja o posebnostih kanadskega gorništva so potrdili, da so včasih prav neuresničeni vrhovi tisti, ki v alpinistu pustijo najmočnejši vtis. Po vrnitvi domov je med člani odprave prevladovalo predvsem eno spoznanje: v Kanado se bodo skoraj zagotovo še vrnili.

TABOR

Ferajnovski tabor za družine
Soški alpinistični odsek je v 43 tednu leta 2026 organiziral druženje na Krku. Razmere za plezanje (pa tudi za plavanje ali mini pohod) so bile idealne, udeležba je bila skromna, a to ni zmotilo duha dogodka. Čeprav nihče s sabo ni pripeljal otrok, je pa z Mirando prišla mama! Plezali so v Belovih stenah in Portafortuni. Udeleženci: Miranda Ortar, Jana Skočir, Tomaž Bokan (od Bokana čča), Nina Srebočan in Peter Rutar …

KATEGORIZACIJA

Kategorizacija alpinistov 2026 (KA PZS)
Kategorizacija je sistem priznavanja kakovostnega in vrhunskega športa pod okriljem OKS-ZŠZ. Ni enaka registraciji alpinista. Namenjena je športnikom, ki z vzponi dosegajo določeno raven alpinistične kakovosti.
Svetovni razred
Najvišja kategorija. Najmanj 3600 točk (alpinistke 2700), doseženih z enim samim vzponom ali smučarskim spustom, velja 2 leti
Mednarodni razred
Pogoj je, da je vsaj 60 % točk pridobljenih z vzponi zunaj Slovenije.
Možnosti: najmanj 1600 točk (1200) z največ tremi vzponi, pri čemer mora vsak šteti vsaj 300 (240) točk,
ali 2000 (1400) točk s smučarskimi spusti,
ali 1000 (800) točk po prvi varianti in športnoplezalni vzpon najmanj 8b+ (8a+).
Velja 2 leti (varianti a in b) oziroma 1 leto (varianta c).
Perspektivni razred
Za alpiniste do dopolnjenega 24. leta starosti.
Pogoj: najmanj 40 % točk iz vzponov zunaj Slovenije
Možnosti: 1000 (750) točk z največ tremi vzponi, od tega vsaj en zimski in en poletni,
ali 1000 (750) točk s smučarskimi spusti,
ali 800 (600) točk po prvi varianti in športnoplezalna ocena najmanj 8b (7c+) oziroma kombinirana ocena M12+ (M10).
Velja 2 leti (a, b) oziroma 1 leto (c).
Državni razred
Najpogostejša kategorija aktivnih vrhunskih alpinistov.
Doseže se z:
Varianta a najmanj 500 (395) točk poleti in najmanj 500 (395) točk pozimi posamezni vzpon mora biti vreden najmanj 70 (50) točk
Varianta b 1200 (900) točk s smučarskimi spusti
Varianta c 770 (590) točk samo v poletnih ali samo v zimskih vzponih posamezni vzpon najmanj 100 (75) točk
Varianta d 1000 (750) točk ne glede na sezono posamezni vzpon najmanj 100 (75) točk
Velja 1 leto.
Mladinski razred
Za alpiniste do 24 let.
Varianta a 360 (275) poletnih točk in 360 (275) zimskih točk posamezni vzpon najmanj 70 (55) točk
Varianta b 900 (700) točk s smučarskimi spusti
Varianta c 600 (450) poletnih ali zimskih točk posamezni vzpon najmanj 90 (70) točk
Varianta d 900 (700) skupnih točk posamezni vzpon najmanj 120 (90) točk
Velja 1 leto.
Kaj mora kandidat oddati?
Registriran mora biti v letu 2026, prijavi lahko največ 20 vzponov, za vse prvenstvene smeri sta obvezni: skica smeri, fotografija stene z vrisano smerjo, za vse vzpone izven Slovenije je obvezna skica, za prvenstvene smeri in vse vzpone v tujini je treba navesti ocene posameznih raztežajev,
rok za oddajo je 4. december 2026, prijavo je treba poslati na alpinizem@pzs.si.
Kaj je novost, ki bo marsikomu vzela največ časa?
Pravzaprav ne sami pragovi za kategorije, temveč novi enotni obrazec. Posebej pri prvenstvenih smereh in vzponih v tujini bo treba natančno popisati raztežaje ter priložiti ustrezne skice in fotografije. Zato Komisija za alpinizem upravičeno opozarja, naj kandidati obrazec začnejo pripravljati pravočasno.
Po domače: danes ni več dovolj samo zapis v plezalnem dnevniku. Za kakovostno kategorizacijo je potrebna tudi ustrezna dokumentacija vzponov.

KAR TAKO

Mar (res še) kdo (tako) vadi zaustavljanje padlega (v dokaj realni situaciji)?

ID

alpinisticnenovice@gmail.com

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja