Bistričani gredo na Čo Oju, na šesti vrh v Himalaji
Božansko goro (8201 m) so premagale sicer že tri odprave, njeno približno 3000 m visoko južno steno pa še nihče – Na pot 5. septembra
Eden zadnjih večjih problemov v Himalaji je 8201 meter visoki Čo Oju (Cho Oyu), točneje njegova južna stena, ki je visoka približno tri tisoč metrov in je kljub nekaterim poskusom doslej še ni uspelo premagati nikomur. Z njo pa se bodo čez dober mesec spopadli tudi člani alpinističnega odseka planinskega društva Impol iz Slovenske Bistrice, ki se bodo na poltretji mesec dolgo pot podali 5. septembra letos.
Vodja Matjaž Pečovnik in pa člani Franc Knez, Milan Romih, Marjan Frešer in Danilo Tič (na pot v Himalajo se jim bo pridružil še zdravnik) bodo pot pričeli na zagrebškem letališču, ko jih bo letalo prek Amsterdama pripeljalo v dveh dneh do Katmanduju. Teden dni računajo, bodo izgubili pri urejanju vseh potrebnih formalnost, približno deset dni pa bo dolga njihova pot v bazni tabor ob vznožju stene. V bazi se utegnejo zadrževati mesec dni. To bo čas za aklimatizacijo in za seznanjanje s steno, ki je bolj kot ne še vedno uganka. Druga polovica bivanja pa bo tudi čas, ko bodo zbirali moči in pravšen trenutek za naskok. V začetku druge polovice meseca novembra pa bomo udeležence te naše prve društvene odprave v Himalajo že spet pozdravili doma in jim, tako vsaj upamo, krepko stisnili roke za srečen povratek z uspešne odprave.
DENAR SO Sl ZASLUŽILI SAMI ~ Bistriški alpinisti med vratolomnim delom na mariborski soseski S-23.
In še beseda, dve o Čo Oju, ki je šesti najvišji vrh Himalaje in približni) 30 kilometrov oddaljen od Everesta. Prvi odgovor nepalske vlade, ki so ga nanjo naslovili Bistričani s posredovanjem naše komisije za odprave v tuja gorstva, je bil negativen. Da je gora zasedena do konca tega desetletja, so jim sporočili, zato so se bistriški alpinisti pričeli ozirati po drugih vrheh. Pa je ena odprav odpovedala svojo udeležbo in iz Nepala je prišla vesela novica o zeleni luči za Čo Oju. Nadaljevale so se že pričete priprave in odprava je dobivala dokončne obrise.
Sam vrh je bil sicer osvojen že trikrat, toda nobeni od približno desetih odprav doslej se ni uspelo premagati južne stene. Prvi so pred tridesetimi leti stali na vrhu Avstrijci, štiri leta kasneje so uspeh ponovili Indijci, pred šestimi leti pa so bili na vrhu spet Avstrijci. Kot rečeno, vrh Čo Oju je premagan, južna stena, ki se je lotevajo bistriški alpinisti, pa še ne. Pravzaprav je največja težava padajoči led in nagle ter občutne temperaturne razlike, kar dela južne dostope mnogo težavnejše od severnih. Podatkov o južni ni steni ni veliko, kar odpravo še otežuje. Po doslej zbranih podatkih pričakujejo največ težav v višini od 7000 do 7500 metrov, kjer se pne navpična ledena stena in je nevarnost padajočega ledu podvojena. Naj še povemo, da je južno steno zaman naskakoval tudi znani avstrijski alpinist Messner, ki pa je po drugi poti že prišel na vrh in je že tudi vpisan med zmagovalce božanske gore, kar naj bi pomenilo ime Čo Oju.
Predno zaželimo tej mini-odpravi, ki se bo po besedah vodje, Matjaža Pečovnika, vrha in stene lotila v alpskem stilu brez kisika, naj še povemo, da so si fantje za to odpravo veliko večino potrebnega denarja prislužili sami, Od konca marca pa do srede julija letošnjega leta so za Impolov tozd Montal v mariborski soseski S-23 opravili več 2200 ur pri obnovitvenih in vzdrževalnih delih visečih aluminijastih fasad. Tako so si prislužili nekaj več kot 3,2 milijona dinarjev ali približno devet desetin potrebnega denarja. Imajo pa člani odprave na Čo Oju tudi pokrovitelja. To sta bistriška občinska skupščina in seveda delovni kolektiv bistriškega Impola, katerega ime tudi nosi domače planinsko društvo, v katerem je več 800 članov. Ob koncu zaželimo članom naše prve društvene odprav v Himalajo obilo uspehov in srečen povratek.
Vlado Smole
Člani odprave na Čo Oju
MATJAŽ PEČOVNIK – Vodja odprave, študent pedagoške akademije – oddelek za telesno vzgojo, rojen 1962, približno 300 vzponov, član odprave v Ande.
FRANC KNEZ – Elektrikar Emo Celje, rojen 1955, več ko 1500 plezalnih vzponov, udeleženec večih odprav, med njimi tudi Everest in Lotse.
MILAN ROMIH Študent geografije, rojen 1960, več ko 320 vzponov, član odprave v Ande
MARJAN FREŠER – Strojni tehnik mariborske livarne, rojen 1953, več ko 280 plezalnih vzponov, član odprave v Ande
DANILO TIČ – Rojen 1961, več ko 320 plezalnih vzponov, študent višje ekonomske šole Maribor, član odprave v Ande.
OD TOD IN TAM
Strokovnjaki inštituta, ki so kar osem let skupaj s tovariši iz ZDA proučevali kartografijo ledenika Muldrow (kar 66 km je dolg) pod Mt. McKinleyem, so izdali nadvse zanimiv zemljevid. Uporabili so namreč posebno tehniko (ob uporabi fotogrametrije), ki izredno plastično prikaže strukturo ledenika. Računajo, da so s to karto postavili temelj nove tovrstne kartografije.
Festival planinskih filmov
Vse je že pripravljeno za četrti »Festival horolezeckyeh filmuv«, ki bo od 12. do 16. t. m. v Teplicah nad Metujo. Festival, ki je enkraten tudi po tem, da predvajajo (poleg 16 mm) tudi super 8 mm filme in da se ob tem srečujejo tudi alpinisti (in plezajo) v peščenih stolpih Adršpacha), vabi udeležence z vsega sveta.
Mladi Jeseničani
Na Jesenicah se kali nov rod alpinistov. Vse več je podatkov o vzponih mladih, ki zahajajo tudi v manj znane smeri. Rajko Noč in Benjamin Ravnik sta 12. avgusta preplezala Peternelovo v Steni. Tri dni za tem sta Noč in Klemen Volontar ponovila Pastirja Jozla z varianto čez streho, nato pa še smer ob Kamenkovem kaminu. V soboto. 18. avgusta, sta Marjan Bohrec in Barbara Krajnik ponovila Skalaško z Ladjo, kar je Ravnik preplezal sam. Ravnik je z Zlato Konobelj ponovil tudi smer Bence-Grohar v Mojstrovki sam pa prečenje stene Male in Velike Goličiče do Hanzove poti.
Novica iz Trbovelj
Bojan Šprogar, ki se je z Marjanom Kregarjem udeležil tečaja za inštruktorje in vodnike ENSA V Chamonixu, je sporočil, da sta bila nad programom »rahlo« razočarana. Pričakovala sta novosti, pa jih ni bilo, šepala je tudi organizacija, le gostoljubje je bilo na višini. Vsaj tako dobrega bi lahko pripravili tudi sami. Sicer pa sta s tečajniki preplezala tudi dve smeri: Whymperjev ozebnik in J greben Moina.
Sredi avgusta so se člani AO Trbovlje odpravili v Italijo, preskusit vodniček Sella. Andrej Kmet in Šprogar sta 18. minulega meseca PP Tissijevo smer v 1. stolpu, ki jo je dan kasneje na enak način zmogel tudi Vili Guček v navezi z Acom Sredičem. Potem sta ta dva ponovila še Smer revčkov, Kmet in Šprogar pa sta PP Schhroberjevo in na klasičen način Smer revčkov. Za konec sta Guček in Šprogar do gredine preplezala še Micheluzzijevo v Ciavazes.
Hrvaška odprava
Hrvaška odprava v Fanske gore se je začela 18. julija in dva dni za tem so bili že v Dušanbeju, še tri dni kasneje pa tudi v taboru Varzob, ki pa je še vedno 120 km stran od Fanskih gora. Zato pa so si svoj tabor uredili prav v osrčju gora, ob jezeru Mali Alaudin, kakih 2800 m visoko. In potem so v 18 dneh opravili 22 kombiniranih vzponov, 4 ledne, 11 v kopnih stenah in 2 grebenski prečenji, skupno 39 tur; bili so kar na desetih vrhovih, med 4200 in 5487 m, kolikor meri Čimtarga. Povedati velja še, da so delovali torej v istih ostenjih kot naša odprava leta 1979 in njen tedanji vodja Željko Perko (AO Tržič) je bil tudi tokrat poleg. Vodja odprave je bil Branko Puzak, člani pa še Davor Butkovič (oba AO Zagreb-Matica), Edin Alikalfič, Boris Čujić, Branko Ognačevič (AO Velebit), Gordan Anič, Gorazd Barač, Edvard Retelj (AO Mosor-Split) in Srečko Meič (AO Ravna Gora-Varaždin).
Med vzponi je tudi prvenstvena smer: Desni ozebnik (60°, 600 m, oziroma 5a) sta 25. julija v Z steni Bothona (5304 m) preplezala Perko in Retelj, novo izstopno varianto V grebena Adamtaša (4700 m), ki sta jo ocenila v V,70°, 200 m (5a) pa Butkovič in Puzak 31. julija. Tudi dve smeri, ki imata po sovjetski lestvici oceno 5b so ponovili – v štirih navezah so preplezali Sfingo ( 1500 m), oziroma S raz Čapdara (5297 m), Ognančevič pa s sovjetskimi alpinisti tudi smer Guljnova (1000 m) v Bothonu. V domovino so se vrnili 16. avgusta, sedaj pa imajo v gosteh tudi že sovjetske alpiniste.
Slabe v Nemčiji in Belgiji
Član Akademskega AO iz Ljubljane Tadej Slabe se je letos poleti podal še na eno »plezalno potepanje«. Spoznal je nova plezališča in se seznanil z novimi pristopi k prostemu plezanju, težnjami po napredku. Res je, pravi, da je najboljšim plezanje edina ali skoraj edina zapolnitev časa, toda ne plezajo odlično le-ti!
V vsaki skali, v vsakem pečevju. ki je pri nas komaj vredna pogleda, dva, najdejo prostor za smeri, za plezanje, pa čeprav z uporabo svedrovcev in zabetoniranih klinov. Obiskal je Frankovsko Juro, plezališče JV od Nürnberga, ki je sestavljeno iz več področij. Plezal je v okolici Neuhausa. kjer je smeri nešteto, visoke pa so po 10 do 40 m. Skala je odlična, luknjičasta, često previsna, zato imajo več uspeha močni plezalci. Potrebna pa je tudi potrpežljivost: tudi po nekaj deset poskusov je potrebno, da najdeš pravo luknjico, seveda ob pazljivem varovanju.
Drugo znano plezalsko področje, ki ga je Slabe obiskal, je v južni Belgiji. Freyr, področje Namur, ob reki Meuse, je središče belgijskih plezalcev. Smeri so daljše, tudi po tri vrvne dolžine, težavnost pa tudi 7c (po francosko). Kamnina pa je taka, da nudi užitek predvsem natančnim in v gibanju kar najbolj spretnim plezalcem.
Ob ocenjevanju dosežkov je Slabe poudaril, da bi bilo za kaj več potrebna boljša »aklimatizacija«, torej več časa. Tja do 7a pa je le plezal. V Nemčiji je IX- zmogel, toda na koncu smeri, ko je bilo »le« VII + , je moral počiti vise v klinu. (Potrebno se bo pripraviti na premagovanje daljših, ne le nekaj metrov dolgih težav) Težave VIII+ pa je plezal tudi sam.
Najtežja ženska ponovitev
Članici AO Matica Lidija Honzak in Vlasta Kunaver, že nekaj časa presenečata s samostojnimi vzponi, večinoma tudi prvimi ženskami ponovitvami. Žal pa nekatere podatke dobimo tudi kasno. Tako bi npr. skoraj ostala neznana njuna prosta ponovitev Variante v Travniku. Opravila sta jo v sredo, 22 avgusta, njun vzpon pa lahko štejemo za najtežjega, kar so jih naše plezalke doslej opravile v samostojnih navezah.
Dve smeri v Švici
Dvoje navez AO Nova Gorica se je vrnilo iz Švice zaradi slabega vremena le z dvema smerema. Mirjam Bizjak- Milan Velikonja ter Marko Gasparič- Dušan Rijavec so 24. julija preplezali Staro direktno (TD, 700 m) v Piz Roseg, v noči na 1. avgusta pa so ponovili še Diemberger-Stephan v Lyskamu. Razmere v prvi steni so imeli še kar v redu, v Lyskamu pa je bil slab krhek led.
Solidarnostni sklad
V torek je bil razširjen sestanek komisije za alpinizem in komisije za odpravo v tuja gorstva PZS, osnovna tema razgovora (z dobro udeležbo) pa je bila zavarovanje alpinistov. Predvsem – kako zagotoviti sredstva za kritje stroškov gorskih reševanj na tujem. Sklad, ki je bil že pred leti ustanovljen v te namene pri PZS, je namreč prazen. Dokončne rešitve seveda še ni, predlogov in mnenj pa je bilo veliko. Noveliranje pravilnika je seveda nujno, ob tem pa bo potrebno poiskati tudi nekaj delavoljnih in sposobnih ljudi, da bodo stalno delali na tem področju.
Tofana di Rozes
Mlada kranjska naveza Igor Kalan-Jožef Povšnar je 18, avgusta opravila 1. JPP JZ raza stebra v Tofani di Roses,. Ocena je VI+(1R)/V-VI, 450 m, smer pa ves čas vodi po plateh in neizrazitih zajedah, značilno za njo pa je tudi majhno število klinov. V najtežjem raztežaju so npr. le trije.
V Špiku in Stenarju
Tomo Česen, je (z Matjažem Begušem, oba AO Kranj) 18. avgusta opravil 2. PP Skalaške smeri v Špiku: mesto VI, sicer V+ in manj. Zanimivo je, da sta bila hkrati z njima v steni še dve avstrijski navezi, ki rade obiskujejo to področje, le njihova vodniška literatura ni najboljša. Pavle Kozjek (AO Matica) pa je z Andrejem Begom opravil 3. PP Direktne v Stenarju: VII + .
Naveza Kozorog-Kranjc
Tudi Edo Kozorog in Mirko Kranjc sta se letos iz Francije vrnila razočarana nad vremenom. Zaradi popoldanskih neviht sta lahko plezala skoraj izključno le kratke smeri. Steber Cosimicques (V, A2, 120 m. Kozorog PP VI) v Aig. du Midi, Gervasutzijev žleb v Taculu in Rebuffatovo in Contaminejevo smer v Midiju. Za konec pa sta 18. avgusta preplezala še Bonattijev steber v Druju. Pod steber sta se spustila z grebena, na vrhu pa ju je prehitela noč in sta morala bivakirali.
Prve novice izpod Mangarta
Minuli teden je bil pod Koritniškim Mangartom (Italija) alpinistični tabor, ki je bil posvečen Tamari Likar in Pavlu Podgorniku. Po prvih novicah je bilo prve dni slabo vreme in zato tudi manjša udeležba. Ženski navezi Ana Mažar (AO Mosor-Split) – Sanja Vranac (Obalni AO) in Lidija Honzak-Vlasta Kunaver (obe AO Matica) sta 27. avgusta preplezali Gollijevo smer v Vevnici, dva dni za tem pa se Gilbertijevo v Mangartu. Pavle Kozjek (AO Matica) je v ponedeljek začel po Levi Piussijevi, ker pa je bila preveč mokra, je nadaljeval in izplezal po smeri Beli križ. V torek pa sta s Petrom Podgornikom (AO Nova Gorica) preplezala še Desno Piussijevo v Mangartu (Kozjek l. JPP: 2x VI +, morda VII – , sicer V-VI, 8.30. Skala je bila mokra in ponekod blatna.
Sistematično tudi v Kopru
Letos se je v Obalni AO, ki deluje pri PD Koper, vključilo več mladih in julija so že pridno plezali. Začeli so predvsem s smermi nad Vršičem, nadaljevali so v Koglu in potem še v Vratih. Posebno aktivna sta bila Andrej Lavrenčič in Brane Markovič. V Špiku sta ponovila Direktno, v Steni Zahodno zajedo in Tržaško. Markovič je z Ivanom Nedohom (AS Sežana) opravil celo PP Čopovega stebra.
Sedem vodničkov
Pomanjkanje alpinistične vodniške literature zaenkrat zapolnjuje je le sedem vodničkov. Česnov izbor Julijske Alpe (150 din), Golnarjev Logarska dolina (200), Novakov Vršič (200), zadnji dve izdaji Planinske založbe Mangrtska dolina in Sella (Tine Mihelič), ki sta po 180 oziroma 200 din ter Zadnja Trenta 350) ki so ga pripravili v Idriji. Žal pa vseh vodničkov ni mogoče dobiti vedno in povsod.
AS Ajdovščina
Alpinisti iz Vipave so julija največ plezali s pripravniki in to največ v okolici Vršiča: Hudičev steber (Badalič-Leban) v Prisojniku, smer Bernarda in Kristana v Mali Mojstrovki (Dragin-Pregelj, V + IV-V), Pastirja Jozla (Dragin solo), Zajedo skozi okno in Steber ob Kamenkovem kaminu (Čermelj-Dragin) itd. Herman Dragin in Aleksander Pregelj sta 4. avgusta PP Skalaško s Čopom, dan kasneje pa še Šlosarsko (povsem PP le Pregelj). Tega dne sta Čermelj in Le- ban ponovila redko plezano smer Šavelj-Zupančič, prav tako v Steni. 10. avgusta pa so imeli tabor v Zadnji Trenti. Toda slabo vreme ga je skrajšalo in še malo so plezali. Devet članov je v treh dneh opravilo le 25 vzponov.
Premagal je Fudžijamo
Jošio Furuiči, enainštiridesetletni japonski invalid, ki že več kot dvajset let ne more hoditi, je pred dnevi priplezal na Fudžijamo, ki je s 3776 metri najvišja gora na Japonskem. Pri tem se je opiral le na roke, noge pa je vlekel za sabo. Od vznožja do vrha je potreboval dva dni, za zadnjih štiristo metrov pa tričetrt ure, trikrat več kot običajni alpinisti.
Franci Savenc
Zbornik o koristnem posvetovanju »Gore in varnost« – za vsakogar
Pavle Šegula je uredil in pripravil za tisk zbornik drugega posvetovanja gorske reševalne službe
Kot posebna številka Alpinističnih razgledov je izšel zbornik drugega posvetovanja Gore in varnost. Zbornik prinaša vsebino predavanj z letošnjega posvetovanja, ki ga je 19, maja v Poljčah pripravila GRS, vodil pa ga je Pavle Šegula, ki je uredil tudi zbornik in ga pripravil za tisk.
Urednik v uvodu ugotavlja, da v našem planinstvu nabiranje znanja in izkušenj ne sme biti naključno in ne bi bilo prav, da bi nam razne novosti ostale nedosegljive. Posvetovanje, ki je bilo prvič izvedeno v Kranju leta 1970, naj bi bilo po vzoru Dneva varstva pred plazovi odslej vsako leto.
Danilo Škerbinek obravnava trud planinske organizacije, da bi čimbolj poskrbela za vzgojo in varnost svojih strokovnih kadrov in sploh vseh planincev, Gorazd Šturm prikazuje razvoj letalskega reševanja pri nas od začetka leta 1968 do lani, ko je bilo že 80% reševalnih akcij izvedenih s polnočjo helikopterja, ta hitri način reševanja pa je marsikdaj preprečil usodne posledice. Marjan Salberger analizira in statistično prikazuje gorske nesreče v letu 1983, France Malešič pa obravnava smrtno ponesrečene v alpinistično zahtevnem svetu zadnjih 15 let. Dr. Matija Horvat govori o vplivu telesnega napora in hoje v gore na srce in krvni obtok in priporoča primerno dejavnost za zdrave planince, še posebej pa govori o tistih, ki imajo bolezni srca in ožilja. Peter Ščetinin obravnava mednarodne novosti pri opremi in varnosti, France Mulej pa problematiko napak pri slovenskih zemljevidih in vodnikih. Dr. Jože Četina prikazuje zdravstvena vprašanja pri trekingih in visokogorskih odpravah in zaokroženo prikazuje domače in tuje izkušnje in medicinske ugotovitve, kaj vse je pomembno za pravilno aklimatizacijo v najvišjih gorah.
Pavle Šegula osvetljuje še vpliv alkohola na gorske nesreče. Zbornik prinaša tudi vsebino razprav po vsakem predavanju, seznam vseh udeležencev posveta in podatke o prikazu diapozitivov in filma o reševanju, ki sta jih prikazala Mirko Kunšič in Janez Brojan.
E. Č.
