Za nami je teden, ki je bil hkrati vroč, zelen, skoraj poletno prijazen — in obenem eden najbolj trepetajočih v letošnji sezoni. Gore in stene so bile polne ljudi, polne načrtov, polne ambicij. A hkrati so nas opomnile na tisto, kar včasih pozabimo: da se njihova volja ne ravna po naših koledarjih, željah ali pripravljenosti.
Aleš Česen se je v Karakorumu odločil za tisto najtežjo, a najpogumnejšo potezo: umik. Razmere so bile slabe, gora ni bila »pripravljena sprejeti v goste snubcev«, in odločitev, da se vrne domov — zdrav, brez dosežka, brez fotografije z vrha — je bila pravilna. V alpinizmu je to vedno najtežja zmaga: zmaga razuma nad željo.
V Steni v Dolgi nemški smeri je sreča za hip zapustila Andreja Štremflja (Matej Pretnar ga je na Zlatorogovih policah še posnel). Odtrgal se (mu) je skalni blok, padel je približno sedem metrov. Reševalci so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico, kjer se zdravi. Marija Štremfelj je zapisala: »Glede na trenutno stanje in na njegovo davško trmo smo optimistični.« Trma je včasih najboljša lastnost, ki jo lahko ima alpinist. Andrej je v dobrih rokah. In skupnost stoji ob njem.
4. avgust 2026 …
Medtem se v Karakorumu odvija ena najtežjih reševalnih akcij letošnje sezone. Na Broad Peaku (8047 m) je v četrtek ogromna snežna gmota zdrsnila čez običajno smer vzpona in odnesla desetčlansko mednarodno odpravo, med njimi tudi Nirmala Purjo – Nimsdaia, enega najbolj prepoznavnih alpinistov sodobnega himalajizma. To je tisti del alpinizma, ki ga ne moremo olepšati.
Marek Holeček in Tomáš Petreček sta vstopila v Rupalsko steno, a so se razmere poslabšale. Po dnevu čakanja je sledil sestop — hiter, napet, poln adrenalina. V noči je deževalo, stena je »živela«, zaloge vode so se polnile. Včasih je edina želja: Ležanje v bazi, pitje čaja in vonj pelina.
Tudi to je alpinizem: če narava pokaže preveliko nadmoč napram človekovim sposobnostim, vrnitev v dolino, ko je treba in je še čas …
NOVOSTI OD TOD
Marko Volk
Ojstrica – Samotar (VII-, 200 m), prvenstvena smer, ki je nastala v dveh delih …
Marko Volk in Samo Supin
Križevnik predostenje – Harpija (VII, A0, 220 + 80 m), prvenstvena smer, ki je nastala v treh delih …
Gašper Pintar in David Debeljak
Široka Peč – Drugopristopnika (VI+/VI, 350 m), prvenstvena smer, ki je nastala 4. julija 2026 in se križa s smerjo Težavam se izogneš desno, ki sta jo pozimi 1992 plezala Janez Kešnar in Marko Prezelj …
NOVOSTI OD TAM
Chiaroscuro (6c+ > 6b, 8R) – nova moderna smer na severni steni Aiguille Javelle (Aiguilles Dorées)
V manj obiskani, a izraziti severni steni Aiguille Javelle sta Jeff Mercier in Thomas Wuyts 22. julija 2026 preplezala novo moderno smer Chiaroscuro, ki poteka po izjemno kompaktni skali, izrazitih razčlembah in čistih razpokah. Smer je tehnično zahtevna, z urejenimi sidrišči in logičnim potekom vse V spodnjem delu poteka blizu zgodovinske smeri Voie de gauche (Charlet, 1946), a je potek popolnoma samostojen. Le v prvih 40 metrih sta našla le dva stara klina, kar potrjuje, da je linija nova in neponovljena.
Reise zum Riesen – nova 650‑metrska smer na Croda Bagnata (Val di Landro)
VII, 650 m – 18 raztežajev, brez svedrovcev, popolnoma tradicionalno
Na Croda Bagnata (Nasswand) v dolini Val di Landro so južnotirolski alpinisti Tobias Engl, Florian Huber in Damian Pitscheider odprli novo dolgo smer Reise zum Riesen – 650‑metrsko trad linijo, ocenjeno VII, ki poteka po izraziti, logični liniji v osrčju ene najbolj divjih in manj obiskanih sten v Dolomitih.
Gre za alpsko smer brez svedrovcev, ki jo je mogoče dobro varovati z mobilnimi varovali. Namenjena je izkušenim ljubiteljem dolgih, klasičnih dolomitskih smeri.
Idejo za linijo je imel Tobias Engl, ki je k projektu povabil Florian Huberja. Prvi dan sta v celoti splezala spodnji del smeri, do velike police, in to v popolnoma trad(icionalnem slogu) – s klini in predvsem mobilnimi varovali.
Za zgornji del, se jima je pridružil Damian Pitscheider. Drugi dan so smer dokončali in uredili tri sidrišča za spust.
15. junija so se vsi trije vrnili, da opravijo rdečo piko (rotpunkt) in dodatno očistijo ter uredijo smer.
Diretta Francese – nova velika smer v severozahodni steni Civette
Med 3. in 5. julijem 2026 sta francoska alpinista Léo Billon in Enzo Oddo v severozahodni steni Civette splezala novo, izrazito direktno linijo, ki sta jo poimenovala Diretta Francese. Smer poteka prek osrednjega, najmarkantnejšega dela stene, znanega po rumenih previsih in modrih pasovih, ki so desetletja veljali za skoraj neprehodne.
Smer namer približno 1200 metrov, splezana kot se za alpinistične smeri edino spodobi od spodaj, z dvema bivakoma v steni. Najtežji raztežaji dosežejo 7c+, pri čemer sta alpinista vse razen dveh najtežjih raztežajev preplezala a‑vista. Raztežaja 7b+ in 7c+ sta zahtevala rotpunkt.
V celotni smeri sta uporabila zgolj devet svedrovcev, preostalo varovanje pa je trad(icionalno). S tem sta ohranila izrazito alpski, raziskovalni značaj vzpona, ki se lepo umešča v zgodovino stene.
Nova linija se mestoma dotakne dveh klasičnih smeri: del enega raztežaja poteka po Solleder–Lettenbauer, drug raztežaj se delno prekriva z varianto Diepen–Müller.
Kljub tem stikom je Diretta Francese v svojem jedru popolnoma nova linija, ki se vzpenja po prej nepreplezanem, logičnem sistemu prehodov.
Oba alpinista imata s Civetto že daljšo zgodovino. Leta 2021 sta presenetila z a‑vista ponovitvijo smeri Colonne d’Ercole, mojstrovine Baù–Beber–Tondini. Billon pa je steno spoznal že decembra 2017, ko je skupaj z Maxom Bonniotom in Benjaminom Védrinesom opravil redko zimsko ponovitev Solleder–Lettenbauer …
Vino y hostias – nova avanturistična smer v Cabronesih (Picos de Europa)
In še ena: Filo noroeste v Torre Labrouche
V steni Picos de Europa, enem najlepših in najdivjih apnenčastih masivov v Evropi, je nastala nova avanturistična smer. Naveza Eduardo de Deus, Samuel Gómez in Javi Alfonsa je 11. in 14. julija 2026 v vzhodni steni aguja oriental de Cabrones splezala novo linijo Vino y hostias – 190 metrov, 7a/A1 (z možnostjo 8a v drugem raztežaju). Smer je nastala od spodaj, v dveh obiskih, v popolnoma alpskem, raziskovalnem duhu.
Eduardo de Deus je eden najboljših poznavalcev Picosov, avtor več vodnikov in nepopravljivi raziskovalec skritih sten. Tokrat je z Gómezom in Alfonso po petih urah dostopa (!) izbral kompakten osrednji zid vzhodne stene Cabronesa, levo od smeri El enculador del vatic/ano (7a+, 160 m), ki jo je odprl pred dvema sezonama.
Ista naveza je nato odšla še na bližnjo Torre Labrouche, kjer so splezala novo, izrazito logično linijo Filo noroeste (230 m, 6c).
Med bivanjem pri zavetišču Jou de los Cabrones so ponovili tudi svojo smer Rupicapra (7c) v jugozahodni steni Pico Albo. Tudi ta smer potrjuje, da je apnenec Picosov izjemne kakovosti – kompakten, raznolik, z odličnimi možnostmi za trad varovanje.
Prva smer po južni steni Kichatna Spire – Hologram Wall
Ameriška alpinista Elias Spitulnik in Michael Telstad sta med 4. in 8. julijem 2026 opravila prvi vzpon po južni steni Kichatna Spire na Aljaski. Smer sta poimenovala Hologram Wall (VI, 3.300’, 5.9 A3R M6+ WI5). Gre za prvo smer, ki se neposredno vzpenja po mogočni južni steni, ki je bila doslej nepreplezana; vsi prejšnji vzponi so potekali po dostopnejših severnih in vzhodnih straneh.
Po devetih dneh prenašanja opreme, utrjevanja raztežajev in čakanja na vreme sta 4. julija zvečer začela končni vzpon. Prvo tretjino smeri sta plezala v kombinaciji big‑wall in alpskega sloga, z velikim haul bagom, nato pa opremo pustila in nadaljevala hitro in lahkotno.
Ko sta dosegla vrh spodnjega opornega stebra, sta bila budna že več kot 30 ur. Pod polnočnim soncem je bil edini pravi časovni pritisk bližajoča se nevihta.
Po kratkem počitku sta se spustila do snežnega žleba. Brez bivaka sta hitro napredovala po lažjem mešanem terenu, dokler nista dosegla ključnega mesta: skoraj gladke plošče, ki je ločevala rampe od zgornjega kota.
Tri raztežaje zahtevnega kombiniranega plezanja (tehnično in prosto) po krhkih, zaledenele luske so ju privedli nazaj na sonce in do stičišča s smerjo Black Crystal Arête (Kellogg & Puryear, 2005). Po znanem terenu sta plezala čudovite sončne raztežaje, nato pa vstopila v znameniti kamin Icebox Desperado.
Na grebenu sta bila popolnoma premočena, medtem ko je nad okoliškimi vrhovi rasla ogromna nevihtna gmota.
Večina zadnjih raztežajev je bila dobesedno aktivni slapovi, a ob 2:30 zjutraj 7. julija sta stala na popolnoma tihem, brezvetrnem vrhu — edini zvoki so bili tisti v glavi in ropot vponk.
Po toplem obroku in 30‑minutnem dremežu sta začela sestop. Ko sta dosegla opremo, sta ponovno jedla, prepakirala in nadaljevala navzdol. Ob 22. uri 7. julija sta bila pod steno.
Sledil je kaos: zataknjene vrvi, skorajšnji padec v ledeniško razpoko, še en kratek spanec na melišču in nato zadnji napor v popolni belini do tabora. Ob 10. uri 8. julija sta končno zaspala — in spala 24 ur, medtem ko je čez območje šla močna deževna fronta.
Ker se je vremensko okno zapiralo, sta naslednja dva dneva v slabem vremenu prenašala ogromne tovore čez prelaz do ledenika Tatina, kjer ju je letalo pobralo v zadnjih minutah pred prihodom novega cikla neviht.
Od 4. julija ob 9. uri do 8. julija ob 10. uri sta plezalca skupaj spala manj kot sedem ur. Hrane je zmanjkovalo — proti koncu sta jedla bonbone proti kašlju iz prve pomoči.
To je bila njuna druga poskusna odprava na južno steno. Prvič (april 2025) sta poskusila izredno hitro in lahkotno po ledenem žlebu levo od opornega stebra, a ju je nevihta prisilila v čakanje na ozkem opornem snežnem grebenu.
Južna stena je izjemno odmaknjena: ni mogoče preprosto pobegniti v udoben basecamp z zalogami hrane. Če bi se velika nevihta začela en dan prej, se verjetno ne bi uspela vrniti do rezervne zaloge na ledeniku Tatina.
Na vzponu nista pustila nobenih svedrovcev ali klinov — le dve majhni luknji za bat hook.
Hologram Wall je ime, ki izhaja iz halucinacij, zvokov in občutkov, ki sta jih doživljala zaradi ekstremnega pomanjkanja spanja — kot bi se resničnost raztapljala.
To je druga nova smer na Kichatna Spire v sezoni 2026, poleg The Fairbanks Route (Berkland, Koenig, Odonoghue). Po znanih podatkih je Kichatna Spire vedno preplezana le po novih smereh — nobena smer ni ponovljena.
Supercrack of the Envers (20 m, 7c) – nova 20‑metrska klasika v masivu Mont Blanca
V masivu Mont Blanca je nastala nova kratka, a izjemno kakovostna smer, ki bo navdušila vse ljubitelje popolnih poči. Martina Čufar Potard in njen mož Nico sta julija 2026 dokončala projekt, ki se je začel leto prej – in ki se je iz »mogoče bo prvenstvo« razvil v prvo prosto ponovitev ene najlepših poči v območju Envers des Aiguilles.
Nico je že dolgo opazoval rdečo »kapo« – izrazit previs nad oknom Trelaporte. Julija 2025 sta se z Martino odpravila pogledat linijo, prepričana, da gre za nepreplezano smer. A ob spustu navzdol presenečenje: poč je bila polna magnezije.
Po kratki »preiskavi« sta ugotovila, da je tam že plezal Yann Gud, znan po ljubezni do poči. A smer ni bila v celoti prosto preplezana – kar je pustilo odprt prostor za novo poglavje.
Martina je julija 2026 opravila prost vzpon, z že nameščenimi varovali. Dva tedna pozneje je Nico dodal še prvi rotpunkt, v popolnoma čistih razmerah, s sprotnim nameščanjem metuljev.
V dogovoru z Yannom sta smer poimenovala Supercrack of the Envers – poklon legendarni smeri Supercrack of the Desert v Indian Creeku.
Sicer gre za: »veliko hoje za kratko smer«, a razgledna terasa z rododendroni je vredna truda. Pa tudi pravo zadovoljstvo je v majhnih stvareh. Martina poudarja, da je to ena najlepših poči v celotnem masivu – kratka, popolna, estetska.
VZPONI OD TAM
Cavallo di pontebba – Lomasti-Ceccon
Romano Benet in Tine Cuder
Tadej Bolta in Kristjan – Beljaški stolp, Via Weiss (IV, 350 m)
Maja Grgič in Jakob Auersperger – Seconda Torre del Sella, Via Kasnapoff (V+, 250 m)
Maša Sisojeva in Olga Lukašenko – Aiguille Noire de Peuterey, Arête S (poskus Intégrale de Peuterey) TD/TD- (5c), 1450 m
Gašper Stopar, Jakob Auersperger in Matej Prijatelj – Sas Ciampac, Via Adang (Adnan the Bosanc) (V, 400 m)
Maja Grgič in Gašper Stopa – Tofana di Rozes, Dimai–Eötvös (V+/IV, 800 m + 200 m)
Gašper Stopar in Maja Grgič – Tofana di Rozes, Dimai–Eötvös (V+/IV, ~1000 m)
Maša Sisojeva in Olga Lukašenko – Pointe Adolphe Rey, Voie Salluard (TD, 6a+ > 5c, 300 m)
Tadej Bolta in Gaja – Prima Torre del Sella, Steger (V, 170 m)
Maja Grgič in Gašper Stopar – Sella, Terza Torre, Vinatzer (V+ (VI-), 360 m)
Gašper Stopar in Maja Grgič – Sella, Terza Torre – Vinatzer (V+, 360 m)
Tadej Bolta in Gaja – Pollice del Sassolungo, Daumenkante (IV, 350 m)
Eva Nicoletti in Matej Prijatelj – Sass Pordoi, Dibona (IV-, 500 m)
Rok Vrhovšek in Jakob Auersperger – Sass Pordoi, Dibona (IV-, 660 m)
Tadej Bolta in Gaja – Vallon, Sasso delle Nove, East Face (IV+, 250 m)
…
VZPONI OD TOD
Moje prve Alpe 2026
Hrvaški alpinisti in začetniki v Gozd Martuljku, pod Špikom – a brez Špika
Hrvaški alpinisti so med 19. in 22. junijem izvedli že peti tabor Moje prve Alpe, letos v kampu Špik v Gozd Martuljku. Zbrali so se pripravniki iz številnih odsekov – od Istre do Varaždina – ter ob podpori izkušenih asistentov štiri dni plezali v klasičnih smereh Julijskih Alp.
Kljub temu, da je tabor stal pod mogočno severno steno Špika, se v njej ni zgodil niti en vzpon. Razlog je najbrž preprost: tabor je namenjen prvim alpskim korakom, učenju osnov, varnemu spoznavanju z alpskim terenom. Špik je čudovit, a zahteven – in za večino udeležencev bi bil prevelik korak prehitro.
Namesto tega so plezali v stenah: Nad Šitom glava (Steber ob Kamenkovem kaminu, Stoletje, Juševa, Violinca), Mangarta (Jugozahodni raz), Debele peči (Jesih–Potočnik), Triglavske severne stene (Kratka Nemška), Velike Bele špice, Male Mojstrovke (Pocarska), itd.
Tabor je zaznamovala tudi nezgoda prvega dne, ko je Kristijan Žagar padel v Sjevernem razu Velike Bele špice in bil evakuiran v Videm. Po analizi dogodka se je tabor nadaljeval v dobrem duhu, poln učenja, smeha, prvih alpskih lekcij in novih prijateljstev.
Hrvaški pripravniki so tako pod Špikom doživeli svoje prve prave Alpe – Špik pa bo počakal. Ko bo čas pravi, bo tudi njegova stena postala del njihove zgodbe.
Junijski vzponi
Katja Pretnar in Lara Nikolič – Sekloča in Ang Phu, Debela peč, Direktna, Štajerska Rinka, Kovinarska, Mojstrovke
Julijski vzponi
Katja Pretnar in Lara Nikolič – Skriti izziv (VIII+/IX-, 350 m), Debela peč
Lara Nikolič in Jernej Rožanski – Parižanka + Uršina (povezava), Debela peč
Lara Nikolič in Jernej Rožanski – Črni biser (VII/VI, 700 m), Travnik
Klemen Kastelic (AO Tržič) in Matic Dolinšek (AO Železničar) – Črni biser (VII/VI, 700 m), Travnik
Matic Dolinšek in Jakob (Posavski AO) – Spodnja Ceklinova smer (II–IV, 600 m) ter Smer mladosti (VII, 400 m), Vršac
Jure Česnik in Jakob Blatnik (AO Železničar) – Črni biser, Travnik
Peter Mastnak Sokolov in Gašper Pintar – Kaveljc (VIII-, 1000 m), Triglav
Peter Mastnak Sokolov in Katja Mesarič – Za zaprtimi vrati (VII-, 350 m), Velika Črna stena
Peter Mastnak Sokolov in David Debeljak – Korenina (VIII/VI–VII, 1000 m), Triglav – izstop v Čopov steber
Peter Mastnak Sokolov, Inja in Brin Debevec – Kukis (VI+/IV–V, 500 m), severna stena Velike Mojstrovke
Maja Grgič in Metka … – Vežica, Črnolaska (V/IV, 200 m)
Gašper Korošec in Dean Pecman – Debela peč, Sekločeva + Jesih–Potočnik (V+/A0, IV/III, 450 m)
Dean Pecman in Gašper Korošec – Debela peč, Sekločeva (V+/V, 250 m + 200 m)
Metka Križič in Aljoša … – Vežica, Akademska (VII-/V+, 200 m)
Primož Brifah, Maj … in Miha Homšak – Veliki Draški vrh, Spominska smer dr. Tomaža Ažmana
…
Zlatorogove police
Prispevki za »Zbornik slovenski alpinizem 2023, 2024, 2025«
Pri PZS Komisiji za alpinizem prosijo, da se jim posreduje podatke o prvenstvenih in pomembnejših opravljenih vzponih v Sloveniji in v tujini, poleti, jeseni, pomladi in pozimi v letih od 2023 do 2026 …
POZABLJENE OSEBNOSTI
Otmar Hudomalj – pozabljeni slovenski pionir makedonskega alpinizma
Zgodovinar Peter Mikša je na svojem spletišču obudil spomin na pozabljenega plezalca, ki je umrl v Makedoniji (sedaj Severni).
Soteska Matka pri Skopju, zibelka makedonskega alpinizma, nosi ime, ki ga v Sloveniji skoraj sedem desetletij nismo poznali: Otmar Hudomalj. Rodil se je leta 1939 v Skopju slovenskima staršema, odraščal v gorah nad mestom in se kot mladenič dejavno vključil v nastajajoče makedonsko planinstvo. Ker Makedonija takrat ni imela alpinistične tradicije, se je z vrstniki (… ?) učil med Grintovci, kar je pomemben, doslej neznan most med slovenskim in makedonskim alpinizmom.
Otmar je bil vsestranski športnik, odličen učenec in košarkar Rabotničkega. 4. julija 1957 je pri komaj osemnajstih letih umrl v steni nad jezerom Treska pod zadnjim previsom osrednjega dela Matke. Makedonski alpinisti so mu kmalu zatem tam postavili velik jeklen klin z vponko – danes enega najbolj prepoznavnih simbolov Matke.
Šele tri leta po nesreči je bila stena prvič preplezana; smer sta dokončala Dragan Trajkovski in Todorka Dimitrova ter jo poimenovala Otmarova nasoka. Njegovo ime danes nosijo skala, smer in plezalni sektor, generacije makedonskih plezalcev pa so prve korake naredile prav tam.
Čeprav je Otmar vse življenje preživel v Makedoniji, je bil del slovenske planinske tradicije, ki jo je družina prinesla s seboj. Njegova zgodba je zato hkrati poglavje makedonskega in doslej skoraj povsem pozabljenega poglavja slovenskega alpinizma.
ID
