Prvenstvena v Kopici
V soboto, 27. julija sta se Jani Rutar in Primož Murn iz Poldovega rovta v Vratih odpravila raziskovat v ”neznano”. Po PP potki sta prečila do krnice Med Plazmi in po le tej zavila naravnost navzgor proti Kopicam. Ko se krnica položi in razširi v kotanjo med Kopicami in Tičarico, sta nad meliščem na levi zagledala markanten severovzhodni raz Kopice. Primož je zanimiv raz prvič videl nekaj dni prej in mu ni dal miru, tako da sta morala iti preveriti, če ga je mogoče preplezati.
Vstopila sta 20 metrov levo od glavne grape, ki vodi proti sedlu Kopic. Že po nekaj metrih plezanja je bilo jasno, da bo smer predvsem psihično naporna, ker je vsak drug oprimek v tej prvinski – nedotaknjeni skali ostal v roki. K sreči je skala kar dobro razčlenjena, in kdor išče, ta najde tudi kvalitetne stope in oprimke.
Podobno težavno je bilo postavljanje kvalitetnih varoval, a k sreči je v smeri nekaj macesnov, ki se jih da izkoristiti za dobro varovanje. V začetku sta plezala malce desno od izrazitega raza, po skrotju mimo macesnov na prvo sidrišče pod previsno streho, direktno na razu. Nadaljevanje gre po desnem žlebu in levo nazaj na raz, kjer je tretje sidrišče pod najbolj izrazitim previsom v smeri. Levo za razom je lep prehod navpično navzgor, kjer se kvaliteta skale vidno izboljša. V tem navpičnem delu je plezanje prav uživaško. Raz se položi in na polovici raztežaja je mali previs(ek), ki se “obvozi” po desni in nato po razu do prvega macesna na trati. Od tu naprej sta še dva raztežaja do vršnega grebena. Levo okrog raza in nato desno po žlebu navzgor do ruševja, kjer se smer praktično tudi konča. Od tega rušja do vrha Kopice (na koti 2202m) je še kaka dva raztežaja bolj kot ne hoje čez razbite skalne roglje.
Sestopila sta po rahlo vidni stezici v smeri proti sedlu v grebenu Kopic in nato po grapi do melišča, ki vodi naravnost navzdol ter nato rahlo levo v smeri Brinove glave.
Uspešna na Gašerbrumu III
Slovensko-britanska naveza Aleš Česen in Tom Livingstone se je po dveh letih vrnila pod Gašerbrum III (7952 m), v Karakorum. V Pakistan sta odpotovala 21. junija. Po aklimatizaciji in čakanju na primerno vreme sta 6. avgusta sporočila, da sta dosegla vrh Gašerbruma III in se že varno vrnila v bazo.
V Civetti
Bor Levičnik in Luka Stražar sta plezala v 1000-metrski (če računamo podstavek) SZ steni Civette, v smeri Chimera Verticale (IX), ki vodi naravnost navzgor po stebru Punta Civetta. SZ stena Civette je lepa, divja in legendarna in zato tudi izjemno huda …
Letni tabor AO in GRS Kamnik
Na italijanski strani Mont Blanca je julija devet udeležencev splezalo dve smeri v Aiguille Roughes de Triolet, opravili so prečenje Aiguilles d’Entreves in naveza južni greben Aiguille Noir de Peterey.
Marljivi Rašičani
Gašper Reberšak in Jure Buda sta plezala 700-metrsko smer Castiglioni-Detassis v Pala del Rifugio, ki seže do ocene V, potem pa sta se prestavila v steno Punta Udine nad kočo Vitale Giacoletti.
26. julija sta Jana Štenkler in Marko Volk plezala v Likarjevi v Planji (V+/IV, 350 m).
Aljana Kavčič in Erik Trkman Seveda poleg že omenjenega DKV v VKD še Direktno smer v Rušici (V/IV, 200 m), in Trmaste kamine v NŠGju (V+/IV-V, 280 m) ter v Herletovi v Ojstrici. Aljana se je 21. julija navezala še z Zlate Gantarjem za ZSZ v Velikem Škednju (VI-, A1/V+ / PP VI+, 240 m).
Eva Knez je plezala s Ferencem iz Vertikale v Zahodnem grebenu Prisojnika (IV+/III, II, 250 m) in potem z Mitjo Kelemenom Smer po zajedi v NŠGju (IV-V, 300 m). Mičo je peljal še dva tečajnika, Nejca Kavko in Roka Legana v Severni raz MM …
Miha Habjan in Benjamin Ocepek sta 15. julija plezala Belač-Zupan v Šitah (V/V, 550 m), Miha pa še v Zajedo Ekar-Jamnik (VI- A0/V+, 500 m). …
Luka in Tadej Kračun v Pamir-Alaju v Kirgizistanu
Plezala sta:
25. junija – Petit Tour, Voie de droite (TD+, 6c, 350 m),
26. junija – Pamir Pyramid, The missing mountain (6b+, 600 m),
28. junija – Pik Slesova (4250 m.), Perestroika crack (7a, A0, 900 m),
2. julija – Kyrkchilta oziroma Pik 1000 let ruskega krščanstva (4510 m), Greben SE (Potankin) (6c/7a, 1300 m),
8. julija – Contrefort d’Ortutyubek, A better world (6c, 350 m, vrh 3895 m).
… – Poizkus nove smeri, obrnila na višini cca 4100 m na Peak 4300 m (vrh med Oddeso in Kyrkchiltko), centralni greben.
Plezalni vikend na Zapotoku
AO Cerkno in pridruženi člani iz PK Idrija so preživeli vikend 20. in 21. julija na planini Zapotok. Plezali so navrtane smeri v Zapotoškem vrhu: Tango spominov (VI, 230 m), in Črto (VII-, 200 m). V Srebrnjaku so splezali SZ Steber (IV+/III-IV, 450 m).
Novogoriška naveza
Jana Šimac in Rok Mirt sta konec julija plezala po Dolomitih, in sicer:
– Via del Tetto, Picolo Lagazuoi – Trapezio (6a, 280 m)
– Tofana di Rozes, Via Primo Spigolo (V+, 520 m)
– Via della rampa, Lastoni di Formin (IV+, 250 m)
Tabor v spomin Nejca Zaplotnika
Alpinistični odsek Kranj vabi plezalce iz cele Slovenije na alpinistični tabor, posvečen Nejcu Zaplotniku. Tabor bo letos potekal v Logarski dolini v koči na Klemenči jami od petka, 30. avgusta do nedelje, 1. septembra. Namen tabora je plezanje v bližnjih stenah Ojstrice, Krofičke, Lučke babe, Planjave in drugih. Poleg tega je cilj tabora tudi tkanje novih vezi med alpinističnimi odseki na vseslovenski ravni.
OD TOD IN TAM
Hildisvini je ime divjega prašiča, Boginje Freyje!
Na Lofotih sta plezala Daniela Jasper-Klindt in Robert Jasper, ki sta 26 let po prvem vzponu Storepillaren/Vågakallen dodala še eno cca. 300 metrov visoko (7 ali 6b+). Smer poteka po divji plošči, kjer plezalec potrebuje veliko izkušenj pri nameščanju lastne opreme!
Nov rekord na Spaghetti Tour
Švicarski alpinist Andreas Steindl je 19. julija, v 7 urah, 45 minutah in 44 sekundah zaključil znamenito visoko pot Monte Rose, znano tudi kot Špageti tura.
Izkušeni alpinisti običajno potrebujejo od tri do pet dni, da opravijo 30 km dolgo traso s +4423 m, ki se dotika 18, 4000-tisočakov. Prejšnji “najhitrejši znani čas” 9 ur in 18 minut je leta 2021 postavil francoski alpinist Benjamin Védrines.
V El Capitanu
Hans Florine se je julija (še) osemintridesetič povzpel po steni El Capa julija. Z Gregom Murphyijem sta plezala The Shield. Greg se je v tipičnem vikend-bojevniškem slogu pripeljal v petek zvečer, v soboto plezal s Hansom in se v nedeljo odpeljal domov.
Smer sta preplezala v 18 urah in 5 minutah. Leta 1999 sta Chris McNamara in Cedar Wright “odtekla” v 10 urah in 58 minutah! Tako da ta 25 let star rekord še danes drži.
Obletnica prvega vzpona na K2
Bil je 31. julij 1954 in prvič v zgodovini sta dva človeka stopila na vrh K2, drugega najvišjega vrha na svetu. To sta bila Achille Compagnoni in Lino Lacedelli, K2 pa je za vse postal gora Italijanov.
Današnja alpinistična retorika je izgubila jezik in epski pridih, značilen za tista povojna leta. A takrat je vzpon zvenel kot dosežek, veličasten podvig in še danes prvi vzpon na K2 ostaja zgodba, ki si jo je treba zapomniti.
Odpravo leta 1954 je pod pokroviteljstvom CAI, CNR, Vojaškega geografskega inštituta in italijanske države vodil Ardito Desio. Geolog in raziskovalec Desio je pred tem opravil dve potovanji v Karakorum, med katerimi je izvedel prve in pomembne topografske raziskave na obsežnih neraziskanih območjih ter izvedel geološke in geografske študije celotnega ozemlja. Odprava iz leta 1954 je bila torej v skladu s svojimi predhodnimi, tj. napeta, z znanstveno-raziskovalnimi in alpinističnimi nameni. Skupino je sestavljalo 13 italijanskih alpinistov iz različnih regij in pet raziskovalcev ter številni pakistanski nosači, ki so jim pomagali pri transportu materiala v bazni tabor, nato pa nekaterim tudi pri vzponu na goro. Plezalci so bili: Achille Compagnoni, Lino Lacedelli, Walter Bonatti, Ugo Angelino, Erich Abram, Mario Fantin, Cirillo Floreanini, Pino Gallotti, Guido Pagani, Mario Puchoz, Ubaldo Rey, Gino Soldà in Sergio Viotto. Med znanstveniki so bili poleg Desia še Paolo Graziosi, Antonio Marussi, Bruno Zanettin in Francesco Lombardi. Za dosego 8611 metrov vrha je bila izbrana smer Abruzzi Spur, ki se vzpenja po jugovzhodni strani, in zgradili 9 taborov.
V začetku junija se je ekspedicija že začela in delo je potekalo na prvih taborih: 21. je Mario Puchoz umrl v taborišču 2 zaradi fulminantne pljučnice (pravzaprav pljučnega edema); pokopan je bil blizu baznega tabora pri spomeniku Gilkey. Alpinisti so se na gori izmenjevali pri opremljanju vzpona, tako da sta v prav timskemu delu na koncu 31. julija 1954 Achille Compagnoni in Lino Lacedelli dosegla vrh. Temeljen in bistven prispevek k uspehu sta dala Walter Bonatti in Amir Mahdi, ki sta bila prisiljena bivakirati v noči med 30. in 31. uro okoli 8.100, da bi prenesla jeklenke s kisikom, potrebne za vzpon na vrh. Eden najbolj kontroverznih in bolečih dogodkov v Bonattijevi alpinistični karieri, ki je bil razrešen šele 50 let pozneje. Naslednji dan so plezalci, ki so ostali v taboru 7 na okoli 7600 metrih nadmorske višine od daleč videli, da sta Compagnoni in Lacedelli dosegla vrh. Na vrh sta zasadila cepin z italijansko in pakistansko zastavo. Bil je 31. julij 1954 in K2 je postal gora Italijanov.
O podvigu izpred 70 let
Romano Benet iz Trbiža se je skupaj z ženo Nives Meroi leta 2006 povzpel na K2 v alpskem slogu; nekaj vprašanj o italijanskem vzponu …
alpinisticnenovice@gmail.com
