Alpinistične novice 31/1990

Ob prosti ponovitvi Trikota
Pretekli ponedeljek je bila ob moji odsotnosti v Alpinističnih novicah objavljena novica, da sta Drejc Karničar (AO Jezersko) in Aleš Ekar (AO Kranj) prosto ponovila Trikot (VI-, V) v dolgem hrbtu. Glede na to, da se pri oblikovanju alpinistič­nih novic zavzemamo in trudimo, da bi opravljene vzpone čim bolj objek­tivno ovrednotili, je to tudi vse, kar bi si takšen vzpon na trenutni stopnji alpinizma tudi zaslužil.
Smer Trikot je bila prvič prosto ponovljena pred 11 leti in kasneje so jo številni plezalci splezali na kdove-koliko načinov (pozimi, solo, se­stop, prosto v vseh različicah…) Morda je bil Trikot res zahtevna smer v 60-ih letih, kar je tudi res, da je bila Nemška smer v Triglavu zah­tevna smer leta 1906. Danes pa Tri­kot v objektivni oceni predstavlja povsem povprečen vzpon. Kdo je bil dopisovalec omenjene novice v po­nedeljkovih AN, ni bilo mogoče ugotoviti. Njegov komentar ob tej novici pa si razlagam predvsem na dva načina: da je hotel omenjeni vzpon s svojim pisanjem prevredno­titi, kar ne bi bilo pošteno do vseh tistih, katerih takšen vzpon ni bil opremljen s podobnim komentar­jem, ali pa da o sedanji kvalitetni podobi alpinizma nima pojma. V svojem komentarju je zapisal, da je Trikot med »klasiki« dolgo časa veljal za eno najtežjih smeri. V kvali­tetni razliki med alpinisti ne vidim prav nobene razlike med »klasiki« in »modernimi«. Vidim jo samo med slabimi in dobrimi. In prosta ponovi­tev Trikota v 6 urah ni nikakršen svojevrsten rekord!

TOMO ČESEN

Štirje vzponi v severni steni Grandes Jorasses
Svetičič sam ponovil Angleško smer in smer Bonatti Vaucher — Robi Černilogar se je po vzponu v Walkerju na sestopu ponesrečil
KRANJ — Po zelo dobrih lednih razmerah v mesecu maju in juniju je francoske Alpe zajel topel poletni val, tako da so bile ledne smeri kasneje slabo zalite z ledom. Posledica tega so bile tudi veliko večje objektivne nevarnosti, predvsem padajoče kamenje. Morda je bilo prav slednje usodno za Robija Černilogarja, alpinista AO Idrija.
Potem, ko je 11. t. m. ponovil Mr­tvaški prt v levem delu severne stene Grandes Jorasses (v vstopnem delu so bile razmere izredno slabe in je moral plezati nekoliko bolj desno po ska­lah), se je 17. t. m. odpravil še v Walkerjev steber. Smer je še istega dne uspešno preplezal (kar je bila 4. jugo­slovanska solo ponovitev). Vreme se je nekoliko poslabšalo in naslednjega dne so ga iz koče Leschaux zagledali, ko je sestopil po Mrtvaškem prtu. Ne­kaj ur zatem je brez pojasnjenih razlo­gov omahnil prek stene. Po mnenju reševalcev je bil najbolj verjeten vzrok kamniti plaz.

GRANDES JORASSES – Od leve: Mrtvaški prt, Walker, Angleška, Bonatti – Vaucher.

Praktično v istih dneh je v steni plezal tudi Slavko Svetičič (prav tako AO Idrija). Najprej je 11. t. m. v sed­mih urah preplezal Angleško smer (Maclntyre-Colton, ED, 1200 m), kar je bila tretja jugoslovanska pono­vitev. Leta 1982 sta jo od naših spleza­la Janez Skok in Zvone Drobnič, za njima pa je leta 1985 opravil prvi solo vzpon te smeri Tomo Česen. Svetičič ni imel posebno dobrih razmer, v spodnjem žlebu nad snežiščem ni bilo ledu v širino nikjer več kot za dober meter. V zgornjem skoku pa ledu sploh ni bilo več in se je moral prebiti navzgor s tehničnim pleza­njem.
Njegov drugi načrt pa je veljal slav­ni smeri Bonatti-Vaucher, ki je bila prvič splezana leta 1964 in je prvo ponovitev (s tem pa tudi prvo zimsko ponovitev) doživela 14 let kasneje, ko sta jo splezala francoska alpinista Beghin in Fargeas. Tudi sicer ta smer nima prav veliko ponovitev. Nad manjšim snežiščem v začetku stene poteka smer preko štirih strmih od­stavkov, ki so visoki po 200 m. Prvi odstavek predstavlja strm žleb (tja do 70 stopinj), v drugem odstavku je žleb še nekoliko bolj strm (80 stopinj), po opisu pa je najtežji tretji odstavek. Tam je tudi zelo slaba skala. Zadnji del poteka po levem delu velike iz­stopne zajede z dobro skalo, vendar večkrat s težavami nad VI. stopnjo.
Svetičič je za smer potreboval 12 u plezanja in njegova ocena smeri je VI+, À2, 70-80 stopinj, visoka pa je 1100 metrov.
Čeprav popolni podatki niso na voljo, smer do sedaj še ni imela solo ponovitve, tako da je Svetičičev vzpon po vsej verjetnosti morda prvi tovrsten.

TOMO ČESEN

Zapora Garvalske Himalaje
Kot poročajo indijska sredstva jav­nega obveščanja, so priprave na prepoved Garvalske Himalaje že več ali manj končane. To lepo in vsestransko zanimivo gorsko območje vsako leto obišče tudi po 70 odprav, če trekingov niti ne upoštevamo. In vse večje zna­kov o rušenju tamkajšnjih ekosistemov, tako da je pravzaprav edina reši­tev večletna zapora, da si priroda opo­more. Kot je znano, so nekaj takega pred leti sprejeli za skupino Nanda Devi. Po sedmih letih se je priroda opomogla do te mere, da letos že spet dajejo dovoljenja za obisk teh gora,

Jerry Moffat in Ben Moon odprla pot novi oceni?
Angleška plezalca sta na domačem terenu splezala novi smeri ekstremnih težav – Edini na svetu z oceno 8c+
KRANJ — Ob poplavi raznoraznih plezalnih tekmovanj je število težkih smeri morda res malo upadlo, vendar se meja možnega v prostem plezanju še vedno počasi dviga. Potem ko so nekaj časa imeli prvenstvo na tem področju francoski plezalci, so sedaj na površju Angleži.
Potem ko je angleški plezalec Ben Moon sredi Francije splezal Agincourt v Buouxu in Ligne Maginot v Volxu (ki je bila že ponovljena) ter obe ocenil s francosko oceno 8c, so šli v Angliji še malce dalje. In spet sta imela prste vmes Ben Moon ter povsod znani Jerry Moffat.
Moon je svojo novo smer sple­zal v steni Raven Tor v Peak Districtu. Nova smer predstavlja direkten vstop smer Whore of Babilom, potem pa poteka naravnost proti zadnjemu težkemu detajlu smeri Revelations. Moon je smer takoj po vzponu ocenil z angleško oceno E10, kasneje pa spustil na E9 + . Te ocene evropskim plezalcem sicer nikoli ne bodo povedale kaj dosti (pa tudi razumeli jih ne bodo nikoli povsem), zato je dal Moon fran­cosko oceno 8c+ in dejal, da je ocenjeval predvsem na primerja­vi svojih zadnjih dveh smeri v Franciji (Agincort in Ligne Maginot). Ta zadnja je težja in zato tudi takšna ocena.
Druga smer s prav takšno oce­no pa prihaja iz Severnega Wa­lesa, in sicer v steni Pen Trwyn, kjer je Jerry Moffat končno sple­zal dolgo načrtovani projekt.
Smer Liquid Amber poteka levo od Statement of Youth. Ima oceno E9 7a (francoska ocena 8c+).
Obe smeri bosta seveda sedaj izziv za najboljše plezalce na svetu, obenem bo potrebno tudi počakati na potrditev ocene. Večkrat se je zgodilo, da so oce­no smeri kasnejši ponavljala ko­rigirali. Včasih je bila temu vzrok objektivnost, včasih tudi medsebojna konkurenca. Pro­blem je le, da angleška plezalna področja malokrat doživijo obisk kakšnih drugih plezalcev in bo zato na ponovitev teh dveh sme­ri morda potrebno čakati malce dlje kot sicer. Konec koncev pa je sredi Francije, kjer je vendar­le največ najkvalitetnejših smeri, še vedno neponovljena Moonova smer Aqincourt (8c) in pro­stora za še težjo po vsej verjet­nosti ne bo tako težko najti.

TOMO ČESEN

OD TOD IN TAM

Planinska zveza Bosne in Hercego­vine se je odločila, da ob letošnjem dnevu planincev – slavje bo 8. septem­bra na Rujištu – podeli posebne diplo­me vsem planinskim društvom, ki sla­ve »okrogle jubileje; 10., 20., 30…. obletnico organiziranega dela.
Na tabornem prostoru Zveze tabor­nikov Slovenije v Bohinju (na Naklovi glavi) je te dni mladinski tabor. Na­men tabora je seznaniti mlade z različ­nimi vrstami športa in rekreacije v na­ravi.
V Blejski koči na Lipanci bo od 7. do 11. avgusta tabor za cicibane-planince. Pod skrbnim vodstvom MV bo­do mladi nadebudneži odkrivali lepo­te gorskega sveta.
Prvi Šved, ki se je povzpel na naj­višji vrh sveta Everest (8848 m), je Mikael Reutersverd, udeleženec spo­mladanske mednarodne odprave. Eden prvih, ki mu je čestital za ta uspeh,je bil švedski kraij Karl Gustav XVI., kar po radiotelefonu.
Tričlanska poljska odprava je za vzpon na Denali (Mt. McKinley, 6194 m), potrebovala vsega 10 ur. Ob 5. uri so odšli iz baznega tabora (4300 m), ob treh popoldan so bili na vrhu. Le poltretjo uro pa so rabili za sestop.
V Visokih Tatrah na Češkoslova­škem so helikopter prvič uporabili le­ta 1962. Odtlej se ga pogosto poslužu­jejo. Ni pa šlo brez nesreč. Prva se je zgodila 1969, druga deset let kasneje.

Litostrojska koča spet odprta
Po dveh mesecih agonije je Lito­strojska koča na Soriški planini spet odprta. Litrostroj je kočo z vsemi do­datnimi objekti dal v najem zasebni­ku. Koča z depandanso bo odprta vse dni v letu, najemojemalec pa se bo s Planinsko zvezo Slovenije v kratkem dogovoril o tem, da bo Litostrojska koča označena kot planinska posto­janka. V depandansi je na voljo 48 ležišč, kuhinja v koči pa bo stalno nudila toplo in hladno hrano ter pi­jačo.

Zasulo štirideset alpinistov
Zaradi potresa v sosednjem Pakistanu se je v Pamirju pod vrhom Lenina utrgal plaz in zasul mednarodni alpinistični tabor – Največja tragedija alpinizma
MOSKVA, 29. julija (Tanjug) – Ali bi se smrti 40 ljudi na pamirskem vrhu Lenin, največji tragediji v zgodovini alpinizma, lahko izognili? O tem so razpravljali strokovnjaki iz Sovjetske zveze, Češkoslovaške, Izraela, Španije in Švice, to je iz držav, iz katerih je 40 alpinistov odšlo na svojo zadnjo pot.
Sodeč po skopem sporočilu o nesreči, ki se je zgodila zaradi potresa (epicenter je bil v sosed­njem Pakistanu), je njihov tabor na višini 5300 metrov odnesel plaz. Mrtvih je bilo 27 sovjetskih alpinistov, 6 češkoslovaških, 4 izraelski, dva švicarska in en španski. Največ žrtev je bilo iz leningrajskega gorniškega kluba Troščinjenko: pod plazom je ostalo 23 članov.
Po trditvi sovjetskih strokov­njakov je bazni tabor pod Leni­nom že 30 let na nadmorski viši­ni 5300 metrov in je absolutno varen, saj se tam v vsem času ni zgodila niti ena nesreča. V hipu, ko je nanj zgrmelo več tisoč ton snega in ledu, je bilo v taboru 55 do 60 alpinistov iz različnih dr­žav. Čeprav so reševalne ekipe takoj začele z iskanjem, za 40 zasutih ni bilo več rešitve.
Ali je bilo s skladu s pravili alpinizma, da je toliko ljudi ta­borilo na istem mestu? Sovjetski strokovnjaki so odgovorili, da je bilo leta 1974 na tej 150 metrov dolgi planotici celo več kot sto alpinistov. Od takrat na njej vsa­kega julija organizirajo medna­rodni alpinistični tabor, vendar sta tokrat od kakšnih 60 prisot­nih iz petih držav umrli dve tret­jini udeležencev vzpona na vrh Lenin.
Ko se je zvedelo za nesrečo, so pomoč ponudili iz mnogih dr­žav, toda velikanske količine snega in ledu pa tudi slabo vre­me so reševalcem preprečevali dostop do trupel zasutih.
Tragedija, kakršne v svetov­nem alpinizmu ne pomnijo, je združila vse gornike sveta. Soli­darnost alpinistov resnično ne pozna meja.
V Prago se je vrnila pamirska odprava Alpin 4 s šestimi mrtvi­mi in enim ranjenim članom. »Težko je opisati, kar se je zgo­dilo v nekaj sekundah. En sov­jetski in en naš alpinist sta po nenavadnem naključju ostala ži­va, čeprav je plaz drvel samo kak meter ali dva od njiju,« je povedal inženir Slechta, vodja odprave. Miloš Šivec, Jan Perdoch, Dušan Ulicny, Vladimir David, Branislav Valent in Jan Stefany iz Banske Bistrice, pa so obležali pod snegom in ledom. Truplo nesrečnega Stefanyja še vedno iščejo. Za kanček več sre­če je imel Miroslav Brozman, ki je katastrofo sicer preživel, ven­dar je huje ranjen.
Med mrtvimi sta tudi dva alpi­nista iz Ženeve — Mark in Fili Scheuer, oba člana švicarskega alpinističnega kluba. O tem, kaj se je zgodilo z 12-člansko odpra­vo na Pamir, so v Švici zvedeli posredno: po večdnevni negoto­vosti je vodji oprave Christianu Zaugu uspelo, da je po telefonu priklical ženo v Ženevi ter ji sporočil, da so on in devet čla­nov živi in zdravi.
Reševalci so si z nadčloveški­mi napori prizadevali, da bi oži­vili Natalijo Marčku iz Čimketa, vendar ji ni bilo rešitve. Na sre­čo so pravočasno prišli vsaj do Alekseja Korena iz Leningrada in Čehoslovaka Miroslava Brozmana.

ALPINISTIČNE NOVICE

Vzponi v Julijskih Alpah
Benjamin Ravnik (AO Jesenice) je v navezi z Iztokom Tomazinom (AO Tržič) najprej 7. t. m. plezal Medvoško smer v Temenu (prosto, VI+/V). Potem pa je z Andrejem Babičem (prav tako AO Jesenice) splezal dve smeri v triglavski severni steni. Naj­prej sta 14. t. m. ponovila Raz Sfinge, osem dni kasneje pa še Spominsko smer Boruta Berganta (VII-,AO).
Filip Bence (AO Tržič) je plezal v glavnem kar sam. Najprej je ponovil Rimsko diretisimo v Špiku, potem Grapo med Travnikom in Šitami, po tem je v severni steni Mangarta splezal Desnega Piusija in sestopil po Gilbertiju, v Triglavu pa je ponovil varianto Fajdiga-Pintar skupaj s Čopovim ste­brom. Vmes sta s Petrom Podgornikom splezala še Steber Šit.

Plezala v stenah nad Cortino
Tomaž Juvan in Marko Prezelj (oba AO Kamnik) sta obiskala Dolomite in v stenah nad Cortino splezala nekaj dobrih vzponov. Med kratkimi smer­mi v Cinque Torri (Torre Grande) sta splezala Degli Francesci (VI+) in De­gli Scoiattoli (VIII —, po njunem mne­nju verjetno nekoliko manj). V večjih stenah pa sta najprej v Cima Scotoni ponovila Lacedelijevo smer (ocena v vodniku VIII-, tudi ta po njunem mnenju malo manj), v Zahodni Cini pa sta splezala še Cassin-Ratti (VIII-).
V domačih stenah pa je Prezelj sku­paj z Radom Nadvešnikom splezal Centralno smer v Vežici (prosto, VI +), skupaj z Matjažem Wiegelejem (vsi AO Kamnik) pa Mansardo (VI) v Planji.

Prva ženska na Makaluju
Letošnjo pomlad je Zahodni steber Makaluja (8463 m) naskakovala majh­na ameriška odprava, ki je imela v na­črtu splezati to smer v alpskem stilu. Uspelo jim je in 18. maja sta vrh dose­gla John Schutt in Kitty Calhoun. To je bil prvi ženski vzpon na ta osemtisočak. Podrobnejših novic še ni, vse­kakor pa bomo o tem dosežku Ameri­čanke še poročali. Tako ostaneta se­daj še dva vrhova nad 8000 metri, na katerih ženske še niso stale. To sta 8586 metrov visoka Kančendzenga in 8516 metrov visoki Lotse.

Splezali zahodno steno Bagirathija 3
Po poročilu angleške alpinistične revije Mountain so trije alpinisti iz Južne Koreje (Seung youl Bae, Hong sang Chang in Bong-sin Kwang) v alp­skem slogu preplezali zelo zahtevno zahodno steno Bagirathija 3 (6454 m), ki jo imata v načrtu tudi naša Jeglič in Karo. To je bil za Južne Korejce prvi tovrsten vzpon v velikih stenah. Do sedaj so v glavnem plezali v velikih odpravah na klasičen način.

Deveti osemtisočak De Stefanija
Fausto de Stefani, vodja letošnje italijanske odprave na Manaslu (8162), je edini, ki je v spomladanski sezoni splezal na ta vrh. Dosegel gaje sam, in sicer 26. aprila, bil pa je to njegov že deveti osemtisočak. Ta čas ima osem alpinistov na svetu več kot devet osemtisočakov. Na vrhu sta Messner in Kukuzcka, ki imata vseh 14 vrhov, sledi Loretan z11, Ruedl in Chamoux z 10, po 9 vrhov pa imajo Yamada, Dacker in De Stefani. Med to osmerico so trije že pokojni (Ku­kuzcka, Ruedl in Yamada). Na deve­tem mestu pa je po številu osvojenih osemtisočakov naš Viki Grošelj (ima jih 8).

Proučevanje Himalaje
Nepalski nacionalni svet za razisko­vanje in nepalska kraljevska akademi­ja za znanost in tehnologijo sta se sporazumela še za zadnje podrobnosti širokopoteznega načrta raziskovanja Himalaje. Načrt zajema klimatološke raziskave, spremembe flore in favne (s poudarkom na visokogorskih le­gah) in podobno problematiko.
Za raziskovanja se že zanimajo tudi na tujem. Eden prvih, ki je prišel po podrobne informacije je bil 93-letni italijanski geolog prof. dr. Ardito De­sio. Kdor ga vsaj malo pozna (v Himalaji je bil prvič že 1929, med drugim je bil vodja prve italijanske odprave 1954, na drugi najvišji vrh sveta K2). predvsem pa njegovo dolgoletno so­delovanje z nepalskim nacionalnim svetom, bo to prav dobro razumel Desio je kljub letom še izredno akti­ven in nedavno je odločilno vplival (ter tudi osebno vodil meritve na tere­nu) na razjasnitev, da je Everest ven­darle najvišji na svetu, višji kot K2, ki so ga nekateri hoteli ustoličiti.