Alpinistične novice 27/1996

Nova smer v Weisshornu v B. Počkarja in Ž. Petriča

»Bratje v orožju« je delo Bojana Počkarja in Žige Petriča – Prva smer v desnem delu zahodne stene
LJUBLJANA – Weisshorn je zaradi svoje izrazite oblike eden najlepših in tudi najvišjih švicarskih vrhov, saj ga v Wallisu prekašata samo Monte Rosa in Dom. Ker je dokaj težko dostopen, ni pretirano obiskan, še najbolj osamljena pa je njegova zahodna stena. Njen levi del je že doživel nekaj obiska (smeri do TD+, 1200-1400 m), težjega desnega dela pa sta se letos prva lotila Počkar in Petrič.
Turo sta začela v koči Arpitettatz pod Z steno Weisshorna, do kamor sta pripešačila iz mesteca Zinal. Dan kasneje, 16. junija ob petih zjutraj, sta vstopila v steno na višini 3100 m. Najprej ju je čakal lažji začetni del (v skali IV/III in 40st. v snegu), po dvesto metrih pa je plezanje postalo težje (V+,70-75 st). Na 3400 metrih sta dosegla centralno snežišče (širok ozebnik), po katerem (55-65st.) sta dosegla na višini 3850 m vršni in tudi najtežji del smeri. Do grebena (4250m) se težave v skali sučejo okoli VI stopnje, v ledu pa od 65 do 75 stopinj. Na greben sta stopila ob 14. uri, na vrh pa zaradi poslabšanja vremena nista šla. Sestopila sta po JZ grebenu (AD+), kjer sta imela težave z nevihtami, opastmi in orientacijo, ob 19. uri pa sta dosegla bivak Schalijoch, bojda najtežje dostopen bivak v Alpah. Počkar in Petrič sta svojo smer ocenila z ED-, VI, 75/ V+,60st., 1150m. plezala pa sta 9 ur. Najtežja dela stene sta varovala, ostalo pa sta plezala nenavezana. Smer je v spodnjem delu nevarna zaradi zapadnega kamenja, zgoraj pa v kombiniranem svetu težave ne popustijo. Razmere so bile pri vzponu dobre, vreme pa se je vztrajno slabšalo in zato je bila tudi tokrat hitrost ključnega pomena za uspešno opravljen vzpon.

URBAN GOLOB

ALPINISTIČNE NOVICE

Začetek hribovske sezone
Južne in nižje ležeče stene v naših gorah so kopne že dober mesec dni, pa tudi severne stene se počasi sušijo. Lepo vreme v začetku junija je v gore zvabilo kar nekaj alpinistov.
Bojan Počkar (AO Železničar) in Tanja Rajgelj (AO Kranj) sta opravila prosto ponovitev Švicarske (VI-) v Rakovi špici.
Dušan Košir (AO Trbovlje) je sam prosto ponovil Desno (VI) v Dedcu.
Člani AO Kranj so plezali v Rušici, kjer sta Meta Boncelj in Alenka Jerala plezali Direktno (V) in Zahodno zajedo (V), Andrej Prinčič in Darja Zaplotnik pa kombinacijo Lijak – Kuštrasta (VI-).
Preplezali so tudi dve prvenstveni smeri. Borut Čadež in Viktor Relja sta v JV steni Planjave preplezala Smer nad votlino (V-/IV, 170 m, 2 h). Smer poteka levo od Jutranje in nudi lahko plezanje v dobri skali. V Kraju sten (JZ stena Prisanka) sta Viktor Relja in Primož Umek potegnila Loti (VI-/III – V+, 400 m, 5 h). Skala v njej ni najboljša, orientacija pa zapletena.

(M. P.)

Master v Newportu dobila Arnauld Petit in Brownova
Martina Čufar je v hitrostnem merjenju moči osvojila 4. mesto – Za finale ji je zmanjkalo le pol sekunde – Presenečenje je 15-letna Katie Brown

NEWPORT – Na Mastru v Newportu v ZDA, prvem večjem tekmovanju v športnem plezanju po evropskem prvenstvu v Parizu, sta od naših nastopili Martina Čufar in Metka Lukančič, ta čas 10. in 11. na svetovni jakostni lestvici.
Po treh domačih zmagah in prav tako prvem mestu na tekmi EYC v Dortmundu, je bila za Martino Čufar to prva velika tekma, ki naj bi pokazala ali se naša najboljša plezalka lahko enakovredno kosa z najboljšimi na svetu. Delni odgovor smo dobili že po prvem tekmovalnem dnevu – lahko. Čufarjeva je četrtfinale odplezala suvereno in zanesljivo prišla do vrha smeri. Poleg nje je to uspelo samo Francozinji Guyon ter Američankama Axon in Brown. Prvi komentarji so bili: »Pokazala je, da je trenutno ena najmočnejših.«
Naša druga reprezentantka Metka Lukančič je nastopila nekoliko prehlajena, a je kljub temu še za rep ujela polfinale. Tam je nastopila kot prva, za spremembo plezala povsem neobremenjeno in zelo dobro opravila svoje delo. Še en dokaz, da bi ji sproščeno plezanje prineslo še boljše rezultate.
Žal pa se za Martino Čufar nastop ni končal dobro. Še čisto sveža je nekje v drugi polovici smeri naredila nenatančen gib in nič več se ni dalo popraviti. Kakorkoli že – mnenje njenih tekmic je, da je trenutno ena najboljših in to je seveda zelo pomembno in potrditev pravilnega, več kot polletnega trdega dela.
Svojo pripravljenost pa je dokazala Marina Čufar že v hitrostnem merjenju moči, saj je osvojila odlično 4. mesto in ji je za uvrstitev v finale zmanjkalo le pol sekunde.
Sicer je v moški konkurenci zmagal Francoz Arnaud Petit pred rojakom Francoisom Lombardom in Italijanom Christianom Brenno, ki je tokrat imel zelo lepo priložnost za zmago, a jo je izpustil dva oprimka pred koncem smeri. Do takrat je bil namreč edini, ki je obe prejšnji smeri splezal do vrha.
Pri ženskah pa smo v finalu videli prvovrstno presenečenje, saj je celotno svetovno elito premagala 15-letna Katie Brown, sicer lanska svetovna mladinska prvakinja. Mala Katie je bila ob huronskem vpitju gledalcev na zmagoslavni stopnici kar malce zbegana. Morda bo šele čez nekaj dni doumela, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Rezultati – moški: 1. Petit 2. Lobard (oba Fra), 3. Brenna (Ita), 4. Legrand (Fra), 5. Chevieux (Švi); ženske: 1. Broen (ZDA), 2. Guyon, 3. Sansoz (obe Fra), 4. Persson, 5. Axon (obe ZDA), 10. Lukančič, 11. Čufar (obe Slo).

TOMO ČESEN

Odlični dosežki na snegu Aljaske
Prvič po kombinaciji smeri Wickwirein Orient Express s smučmi in snežno desko – Drugi smučarski spust po Messnerjevi smeri – Urša Poljanšek prva Slovenka na Denaliju

LJUBLJANA – Pred tednom so se z Aljaske vrnili Urška Poljanšek, Marko Čar in dr. Iztok Tomazin. Čeprav je bilo dokaj slabo vreme in tudi slabe razmere za smučanje oziroma deskanje, so bili v Z steni Denalija več kot uspešni. Čar in Tomazin sta prva presmučala kombinacijo smeri Wickwire – Orient Express, Tomazin je sam presmučal Messnerjevo smer, Marko Čar pa je s snežno desko opravil enega redkih spustov z vrha Denalija po Zahodnem stebru.
Usodo odprave je tokrat v veliki meri krojilo slabo vreme, ki je le v redkih in kratkotrajnih izboljšanjih dovoljevalo aktivnosti na gori. Po prihodu v bazni tabor (4300 m) sta se Čar in Tomazin za aklimatizacijo najprej podala v Reševalni ozebnik, ki vodi na zahodni greben (5200 m). Oba sta ga tudi presmučala oziroma predeskala: Tomazin z vrha, Čar pa je zaradi ledu začel 100 metrov nižje (V, 900 m). Po krajšem obdobju slabega vremena sta se oba preplezala smer Orient Express. Ker je Tomazin začel z vzponom prej, je vrh tudi dosegel in z njega smučal do Čara, ki ga je počakal na robu stene. Oba sta se nato s smučmi oziroma snežno desko spustila po smeri Wickwire in nadaljevala po Orient Expressu. Spust sta ocenila s VI-, višina pa je 1900 metrov.

ALPINISTI USPEŠNI NA SMUČEH – Marko Čar in dr. Iztok Tomazin sta v Z steni Denalija prva presmučala kombinacija smeri Wickwire-Orient Express (na sliki označena smer s številko 2), Tomazin je sam presmučal Messnerjevo smer (l), Marko Čar pa je s snežno desko opravil enega redkih spustov z vrha Denalija po Zahodnem stebru(levi profil gore).

Desetega junija je Tomazin vstopil v Diagonalno smer, ki se konča na zahodnem grebenu, in od tam kljub izredno slabem vremenu nadaljeval na vrh Denalija, ki ga je dosegel ob osmi uri zvečer. Takoj je začel smučati po Zahodnem stebruv zgornjem in po Reševalnem ozebniku v spodnjem delu in je tako v snežnem metežu dosegel bazni tabor ob 23. uri. Dan kasneje sta Marko Čar in Urška Poljanšek odšla do tabora na 5200 metrih, kjer ju je slabo vreme (veter in mraz 40 stopinj pod ničlo) priklenilo v šotor. Tam sta brez hrane čakala tri dni. Štirinajstega junija jima je zvečer končno uspelo doseči vrh. Čar je takoj nato deskal do tabora na 5200m, naslednji dan pa nadaljeval po Reševalnem ozebniku. Njegov spust, eden redkih deskanj z vrha, je Poljanškova posnela z video kamero. Istega dne je Iztok Tomazin še enkrat odšel na vrh Denalija, tokrat po Messnerjevismeri in ju v dveh urah tudi presmučal, čeprav so ga ovirali plazovi. Tako je opravi drugi smučarski spust po tej smeri, ki je ocenjen s VI, 1900m in se tako prvi v manj kot mesecu dni trikrat povzpel na vrh Denalija.
S temi uspehi sta oba, Čar in Tomazin. uresničila in celo presegla svoje želje. Tudi vzpon Urške Poljanšek ni zanemarljiv, še posebej, če pomislimo, da se v zadnjem času le redke slovenske alpinistke odločajo za vzpone na višje gore po svetu.

URBAN GOLOB

Na vseh kontinentih največkrat Američani
Xavier Eguskitza, Bask (državljan Španije), ki živi večinoma v Angliji, je spet pripravil izjemen pregled vseh, ki so se doslej (do maja ’96) povzpeli na najvišje vrhove kontinentov. Na A listi je 36 ljudi (od tega 6 žensk), ki so se povzpeli na Carstenszovo piramido (Papua-Nova Gvineja), na B pa 25 tistih (med njimi 4 ženske), ki so bili na Mt. Koscisko (Avstralija). 18 ljudi pa najdemo na obeh seznamih – če velja ena ali druga definicija (za območje Avstralazije je namreč »sporno«, kaj šteti – najvišji vrh območja, kar bi bila Carstenszova piramida, ali najvišji vrh tamkajšnje celine Avstralije).
Američan Dick Bass (star 66 let) prvi na B listi, je svoj cilj dosegel že 30. aprila 1985 s pristopom na Everest. Istega leta, 13. decembra mu je sledil Gerry Roach (53),prav tako Američan, ki mu je bil zadnji od sedmih vrhov Vinson na Antarktiki. Toda on se z Koscisko ni zadovoljil in se je 3. maja 1994, kot 18. vpisal še na A listo. Kanadčan Pat Morrow (44) pa je prvi na A listi in 3. na B!
Na listah prevladujejo Američani: na prvi jih je kar 11, na drugi pa 14 ali skupno 16, ker jih je kar 9 na obeh. Ne manjka seveda znanih imen: Reinhold Messner se je npr. na A listo vpisal kot drugi in to že 3. decembra 1986, Junko Tabej, Japonka, ki se je prva povzpela na najvišji vrh sveta, je bila 11. in je torej tudi prva ženska, ki je dosegla vse najvišje vrhove (A in B) kontinentov. Novozelandec Rob Hall, ki je 11. maja letos tragično preminil na Everestu, je 22., Yasuko Namba, Japonka. ki je umrla z njim, pa je zadnja (36.) na A listi, saj je prav s tem pristopom realizirala svoj načrt »Sedem vrhov«.

(F. S.)

Najtežji vzpon na pogled
Švicar Elie Chevieux je v francoskem plezališču Calanques na pogled preplezal smer Massey Ferguson s francosko oceno 8b+ (X+).To je do sedaj najtežja smer na svetu, preplezana na tak način. Vzpon na pogled namreč pomeni, da je plezalec preplezal smer v prvem poskusu. Smeri si ne sme ogledati med spustom po vrvi, niti ne sme v njej opazovati drugega plezalca. Najtežja slovenska vzpona na ta način (8a+) sta opravila Matej Mejovšek in Stane Židan.

(M. P.)

Najtežji balvan na svetu
Plezanje po balvanih je ponekod po svetu močno razvito. Gre za nekaj gibov dolge smeri, ki jih plezalci plezajo brez varovanja. Konec lanskega leta je Švicar Frédéric Nicole z novo balvansko smerjo Radja (8B+) dvignil težavnostno lestvico v balvanih, saj je bila do tedaj najvišja ocena 8B. Podobnost med francoskimi in balvanskimi ocenami je le navidezna, saj so balvanske dejansko težje.

(M. P.)

Tabor mladih planincev
Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije obvešča, da so še prosta mesta za Tabor mladih planincev (5. do 8. razred), ki bo potekal od 13. do 20. julija 1996 na Planini na Kraju. Rok prijav je podaljšan do srede 3. junija 1996. Prijave zbirajo na PZS, Dvrožakova 9, Ljubljana, tel. 061312-553, 315-493, med 8. in 14. uro.

Odprava Obalnega AO
Med prvimi so se letos iz Peruja vrnili alpinisti Obalnega AO. Pet jih je odšlo na pot 22. maja: vodja Žare Guzej, Maksimiljan Kopčar, David Maver, Branko Strmšek in Aleš Žigon. Že 28. so se za aklimatizacijo štirje (razen Kopčarja) povzpeli na vrh Huapi (5400 m). 9. junija sta se Kopčar in Žigon po jugovzhodni steni povzpela na Vallunraju (5686 m). Štiri dni kasneje sta pristopila na Huasmashraju (5434 m) Guzej in Kopčar, Strmšek in Žigon pa sta v njegovi severni steni preplezala novo, Koprsko smer; 500 m, III, 50 st., 4.30 h. Maver se je za konec 17. junija povzpel še na Copo (6188 m).

(F.S.)

V Tamarju in Košutnikovem turnu
Matjaž Ocepek in Dušan PoIenik (oba AO Rašica) sta v JV steni pod Kotovim sedlom preplezala novo smer Hišica iz kart (VII, A2+/VI, 280 m, 10 ur). Skala je v glavnem krušljiva, težave pa so enakomerno porazdeljene. V smeri sta pustila 9 klinov.
Ocepek je z Mirom Masnoglavom plezal tudi v severni steni Košutnikovega turna. Najverjetneje sta potegnila novo smer, katere težave sta ocenila V+/IV-V.

(M. P.)

Mednarodno srečanje alpinistk
Letošnje srečanje alpinistk RHM bo od 20. do 27. julija v dolini Val Canali v Trentinskih Dolomitih. Narodni park, v katerem leži tudi Val Canali, ponuja številne plezalne možnosti. Najlažji dostop z avtomobilom vodi po avtocesti za Trento z odcepom Fiero di Primiero. Vse(i) zainteresirane(i) se lahko o podrobnostih pozanimajo direktno v kampu (tel. 0039-439-62426 ).

(M. P.)

Spominski plezalni tabor
V soboto in nedeljo, 6. in 7. julija bo AK Vertikala na Češki koči priredila plezalni tabor v spomin Mihu Vreči in Tomažu Petaču. Zbor bo v soboto zjutraj na Češki koči.

(U. G.)

Še dve planinski karti
Planinska zveza Slovenije je takoj po izidu nove karte Kamniške in Savinjske Alpe 1 : 50.000 (Geodetski zavod Slovenije) dala v prodajo še dve novi izdaji, obe v merilu 1 : 25.000, ki sta nastali na Inštitutu za geodezijo in fotogrametrijo FAGG. Kranjska Gora z okolico je izšla drugič (1. izdaja 1989). Bistvenih razlik ni videti. Tudi na njej je nad legendo reprodukcija (iz Našega alpinizma) risbe iz severne stena Špika – 6. septembra letos bo minilo 70 let odkar sta Debelakova in Tominšek preplezala Direktno smer, največji dosežek našega alpinizma pred drugo svetovno vojno – enako so označene vse tri kategorije markiranih poti …
Druga novost na policah knjigarn je Triglav 1:25.000, prav tako v drugem natisu. Od prve izdaje leta 1993 ga loči ovitek, ki je bolj »živahnih« barv. Sicer pa tudi na tej karti ni videti bistvenih novosti. Škoda, da niso uporabili vsaj nekaj od izpopolnitev, ki jih imajo zadnje karte 1 : 50.000 iste založbe. Lahko bi vključili npr. telefonske številke planinskih postojank, naslove PD, ki jih upravljajo ipd. Prostor na zadnji strani je še vedno (pre)slabo izkoriščen… In sploh preseneča precejšnja razlika obeh tipov kart, kot ne bi imeli istega založnika!

(F.S.)

Grif: Od Atlantika do Pacifika
Revija Grif je zaokrožila prvo leto izhajanja. V zadnji, šesti številki, je predstavljen zahteven vzpon v Ama Dablamu, intervju z Davom Karničarjem, osrednja tema pa je gorsko športno plezanje v Sloveniji. Iz domače športno plezalne scene je predstavljen Uroš Perko, izvedeli pa še boste, kje so meje plezanja na pogled. Kolesarjenje od Atlantika do Pacifika čez Južno Ameriko, zabeljeno z vzponom na Aconcaguo, zapolnjuje eksotični del revije, v vodnem kotičku pa je predstavljeno jamsko potapljanje in Arne Hodalič.

(U.G.)

Na Grenland peterica
Sredi julija bo odšla na pot odprava »Grenland ’96«, ki jo organizira Hrvatski planinarski savez Zagreba. Ob Vladimirju Paušiču z Reka, ki bo vodja, sta v njej še Zagrebčana Boris Čujič in Darko Dular ter dva Slovenca, Miha Kajzelj in Igor Kalan. Vrzel, ki je nastala po poškodbi Andreja Grmovška, je torej uspešno zapolnjena (imeli so srečo, da so jim dodali še eno mesto na letalu, ker je linija monopolna in vedno zasedena). Dolfi Rotovnik, ki je za nekaj dni prišel z Danske, jim je v svojo sedanjo domovino že odpeljal večino opreme, da jo preda na ladjo. Odprava bo 20. julija poletela na Grenland iz Kopenhagn, najprej v Narsarsuaq, potem pa v Julianehab. Pot bodo nadaljevali z ladjo v Aappilattoq, od tam pa s čolnom v bazni tabor, kjer nameravajo ostati tri tedne. V domovino naj bi se vrnili 18. avgusta, po 32 dneh.

(F.S.)

Srbski alpinisti na vrhu Lobuče
Odprava Planinske zveze Srbije, ki jo je vodil 36-letni dr. Milenko Savič se je vrnila iz Nepala z njihovim prvim himalajskim uspehom. Štiričlanska odprava, ki je za aklimatizacijo s skupino planincev opravila treking do baznega tabora pod Everestom (njihov cilj v letu 2001), je bazni tabor postavila 8. aprila na višini 4920 m.
Nad njim so dva dni kasneje postavili še T1 (5350 m) in iz njega sta vodja in Tomislav Kelič (29) 12. aprila v 14 urah dosegla vrh Lobuče (6119 m) in sicer po klasični smeri (iz leta 1985), ki vodi po JZ vesinah in J grebenu. V bazni tabor sta se vrnila šele uro po polnoči.

(F. S.)

Prva jezerska alpinistična odprava
V Peru je odpotovala 1. jezerska alpinistična odprava – Andi 96. Odpravo sestavlja 15 članov, ki imajo različne cilje. Drejc in Luka Karničar, Rado Markič in Janez Krč imajo v načrtu zahtevne smučarske spuste v kordiljerah Blanca in Huayhuash. Janko Rebolj, Milan Šenk in Franc Zadnikar nameravajo osvojiti nekaj zahtevnejših šestitisočakov. Ostali člani, Dane Jagodic, Metoda Karničar, Lojze Napotnik, Barbara Šaus, Iztok Tonejec, Olga Tonejec in Polona Virnik pa se nameravajo povzpeti na manj zahtevne vrhove Vodja odprave je Luka Karničar, zdravnica pa dr. Darja Eržen.

(M. P.)

Prvenstvene smeri
Čeprav so nekateri že zdavnaj in to že večkrat ugotavljali da je v naših gorah že vse preplezano in da so rešeni že vsi »problemi«, alpinisti in plezalci vztrajno zanikujejo take ugotovitve. Tako sta Klemen Mali in Damijan Kočar 6. junija letos preplezala prvenstveno smer v precej redko obiskani zahodni steni Brane. Imenovala sta jo Plesnivka in je V. težavnostne stopnje, visoka okoli 500 m in po teka med Vojkino smerjo in Snoopyjem.
Aleš Holc in Matej Mošnik pa sta 11. junija letos preplezala kar dve novi smeri v relativno nizki vendar zelo strmi vzhodni steni Dolgih sten (JV greben Grintovca) v bližini Kemperletovega bivaka na Velikih podih pod Legarji. Prvo sta ocenila s VI-, V, IV in jo imenovala Baubauvova luknja, drugo pa s III in jo imenovala Travarica. Obe sta visoki okoli 100 m.

PREJELI SMO

Še enkrat »50 zavarovanih plezalnih poti«
Skoraj v celoti se je mogoče strinjati s Savenčevo oceno knjižice A. Mašere (Delo, 17. 6.) »50 zavarovanih plezalnih poti«, ki je izšla v založbi Sidarta. Knjižica je res izvrstna in bo zagotovo zadovoljila širši krog gornikov, ki niso alpinisti, pa si vendarle želijo vznemirljivejših in hkrati varnih plezalnih dosežkov.
Tisto, kar moti, je klasifikacija zahtevnosti poti, ki jo uvaja Mašera, in se ne sklada s klasifikacijo Planinske zveze Slovenije. Hkrati pa so tudi Mašerova merila (differentia specifica), ki ločijo posamezne težavnostne stopnje, zelo relativna in subjektivna. Merila, kot so »strmina ni prehuda«, »izpostavljenost je minimalna«, »težave naraščajo«, »bolj strm svet«, »resne težave« in podobno so preohlapna za kakršnokoli resno klasifikacijo. Kar so za nekoga »resne težave«, »prehuda strmina«, »strm svet« in podobno je za drugega lahko igriva, prijetna dejavnost.
Merila Planinske zveze Slovenije za označevanje zahtevnosti poti so veliko bolj jasna. Za lahke poti pravimo, da so tiste, kjer ni treba uporabljati rok. Zahtevne poti so tiste (če nekoliko poenostavim), ki sicer imajo različna varovala, vendar so le-ta namenjena predvsem udobnejšemu prehodu, zmogli pa bi takšno pot tudi brez varoval. Pri zelo zahtevnih poteh pa je uporaba varovalnih naprav za napredovanje neobhodno potrebna. Brez varovalnih naprav takšnega mesta ni mogoče obvladati brez alpinističnega varovanja. Navedena klasifikacija je preizkušeno kolikor toliko objektivna in zanesljiva.
Pa ne samo to. Na vseh izobraževalnih akcijah Planinske zveze Slovenije in pri vzgojno-izobraževalnem procesu na kadrovskih šolah (Fakulteta za šport. Pedagoška akademija) uporabljamo klasifikacijo poti, kot jo opredeljuje PZS. Tudi na novejših zemljevidih so vrisane poti po tej klasifikaciji. Vodniki in priročniki prav tako uporabljajo to terminologijo, da o smernih tablah ne govorimo.
Mašerova klasifikacija torej vnaša zmedo v dogovorjeno terminologijo, saj se zahtevnosti po njegovi klasifikaciji in uradni klasifikaciji ne ujemajo. Tako na primer Mašera Pogačnikovo pot na šmarnogorsko Grmado uvršča med zahtevne, po klasifikaciji PZS pa je zelo zahtevna. Takšna oznaka je tudi na tabli pri vstopu v steno. Podobnih neskladnosti je še precej.
Zmeda v terminologiji pa za nobeno stroko oziroma dejavnost ni zaželena. Lahko si samo zamislimo, kakšna zmeda bi nastala, če bi v potopisnem slovstvu vsak avtor uvajal svojo terminologijo. V takšnem primeru sporazumevanje res ni mogoče.
Seveda pa je res, da se zelo zahtevne poti po klasifikaciji PZS zelo razlikujejo med seboj. Že med potjo s Kredarice na Triglav in denimo Hanzovo potjo na Prisojnik ali Jubilejno potjo skozi Zadnje Prisojnikovo okno je velika razlika, čeprav so vse tri poti po klasifikaciji PZS zelo zahtevne. Očitno tu res manjka še ena stopnja. Zato bi bilo smiselno, da komisija za pota pri PZS ustrezno dopolni zdaj veljavno uradni klasifikacijo in doda še eno stopnjo, ki pa mora biti kolikor toliko objektivno opredeljena. Tu pa bi mogoče kazalo sprejeti Mašerov izraz »izjemno zahtevna« vendar z bolj dorečeno opredelitvijo težavnosti.

Silvo Kristan

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja