Alpinistične novice 18/1979

Udarniško na Turncu

Pred tednom dni, v soboto in nedeljo so ljubljanski alpinisti (Akademski AO, Ljubljana – matica in Rašica) ter markacisti PD Ljubljana – matica že pridno vrtali luknje za nove varnejše stojiščne in tehnične kline. Po izračunu vodje akcije Jureta Ulčarja so opravili že prek 100 prostovoljnih delovnih ur in izvrtali 75 lukenj, oziroma povsem obdelali Garderobo, Mali Turnc in Kapelco (vse smeri, tudi nekatere manj znane). Škoda le, da so na delu večinoma vedno isti in da se zato še niso mogli lotiti drugih del, predvsem čiščenja terena. Po drugi strani pa so – kot kaže – nekateri drugi pokazali preveliko pridnost in Veliki Turnc »nabili« s klasičnimi klini in s tem povzročili zmedo (verjetno pa tudi povzročili podvojitev dela).

Še enkrat Osp
V soboto 21 t. m. ste Staro smer v Ospu ponovila tudi Celjana Franc Čanžek in Srečko Mesarec, za njima pa so prišli pod steno še drugi alpinisti, vendarle o njihovem plezanju še nimamo podatkov. Omenimo pa lahko še, da je Tržačan Cergol »soavtor« obeh smeri v Ospu, obe menda tudi že soliral. Pozimi pa tudi ni počival, saj je opravil dva prva zimska vzpona (v Zahodnih Julijcih in Dolomitih – Sorapis).

Za boljšo obveščenost
Novi načelnik komisije za alpinizem PZS France Malešič je povedal, da pripravljajo med drugim tudi vse potrebno za boljše obveščanje. Gradivo bodo med drugim (razen AO in AS) prejemali tudi inštruktorji in GV, celoten seznam pa obsega prek 130 naslovov. Za začetek bodo razposlali zapisnik zbora načelnikov, prispevek S. Giliča »Kaj je alpinizem« in Tomazinov zapis o ameriški plezalni tehniki (vsega je 21 strani).

Ponoči vHudičev žleb
Ker sta vedela, da bo čez dan nevarno zaradi plazov, sta se Miran Brumec (Zasavski AO) in Janez Kovač (Impol) odpravila v Hudičev žleb ponoči. Vstopila sta nekako ob polnoči med 20. in 21. aprilom. V soboto zjutraj sta bila že nazaj. Sneg sta imela do ustja žleba dober (trd), višje pa je bil pršič, ki se je kljub noči rahlo plazil.

Novici izpod Himalaje
Na terenu so že vse letošnje predmonsunske odprave. Švicarji, ki spremljajo na Dhaulagiri (8167 m) Saudana, znanega smučarskega ekstremista, so pred odhodom iz Katmanduja povedali, da računajo za vzpon 45 – 60 dni, smuk z vrha pa naj bi trajal vsega le 6 – 7 ur.
Druga novica je iz Indije. Kašmir, ki so ga pred dvema letoma »zaprli« z odlokom indijskega organa za nacionalno varnost, je spet »odprt«. Letos je v njem že deset evropskih in japonskih odprav.

In dve iz sovjetskih gora
Lani je peterica sovjetskih alpinistov (v vsega petih dneh) kot prva preplezala 2000 m visoki centralni del SV stene Pik Komunizma (7495 m). Zanimiv je poklic vodje Alaksandra Putinceva; je »montažnik – visotnik« torej nekakšen »višinski delavec« v taškentskem Visostroju.
Še enkrat dalj (10 dni) pa je trajal vzpon prek prav tako 2000 m visoke zaledenele Z stene vrha Minerali v Fanskih gorah. Preplezala jo je osem-članska skupina alpinistov iz tabora Artuč, ki jo je vodil Oleg Šumila.

Giličev vodnik po Paklenici
Pomemben in dobrodošel priročnik znanega reškega alpinista
LJUBLJANA – Le redki so vedeli, da je v tisku novi vodnik za plezalsko izredno zanimivo področja Paklenice. Znano je sicer bilo, da na tej ideji že dalj časa dela Stanislav Gilič, a da na more zbrati denarja. Toda uporen kot je, mu je nekako le uspelo in Občinska planinska zveza Reke kot založnik tudi. K vodniku, ki ima podnaslov »planinarski vodič«, namenjen pa je pravzaprav plezalcem, lahko le iskreno čestitamo. S 157 stranmi teksta (formata 18 x 11 cm), 13 fotografijami, 19 shematskimi skicami, 3 kartami in 41 risbami, predvsem pa bogastvom opisov smeri in planinskih poti, je prav gotovo doslej najboljši vodnik za to področje. Cena je 60 din.
Zgodovina Paklenice se je v alpinističnem smislu začela pravzaprav šele leta 1940 z vzponom Brezovečkega in Dragmana po Srednjem rebru v V steni Manita kuka in (Brahmovo) smerjo v SZ steni Anič kuka. Vse od leta 1957 je Gilič dogajanja tekoče spremljal in bil nemalo kdaj tudi avtor novih smeri. Tudi na XX. jubilejnem srečanju jugoslovanskih alpinistov, ki se je neuradno že pričelo, bo prisoten. Tokrat s kupom vodnikov ob sebi, ki jih naši alpinisti že nekaj časa pogrešajo.
Prezgodaj je še za kompleksno oceno, pustimo, da ga uporabniki raje najpreje preskusijo v stenah. Prav pa je, da že sedaj opozorimo: kdor bo v novem vodniku zasledil karkoli, kar se mu ne zdi točno ali pa nepopolno, naj takoj javi – neposredno avtorju ali prek PZS. Poziv za sodelovanje velja tudi za vse, ki bodo preplezali nove smeri. Le s sodelovanjem nas vseh, bo naslednja izdaja še boljša.

FRANCI SAVENC

Ravenčanki vse boljši: Čopov steber in še kaj
Alpinizem tudi med dekleti pri nas v kvalitetnem vzponu – Najboljše želje za našo himalajsko odpravo 1979

LJUBLJANA – Alpinizem nikakor ni moški šport, kot mislijo nekateri in skušajo tudi dokazovati, da je za dekleta in žene prenaporen, da niso za v skale itd. Tisto, kar so v domačih in tujih stenah zmogle Debelakova, Jesihova, Černičeva, Fajdigova, Lipovškova in druge, te trditve več kot negira. In še nekaj ne gre prezreti – ženski alpinizem v Sloveniji je v naglem kvalitetnem vzponu. Med tistimi, ki so lani pripomogle k temu, sta tudi naši sogovornici.
Irena Krivogradje stara 20 let, je članica AO Ravne, sicer pa študentka biotehniške fakultete v Ljubljeni. Janeta Kodrin je istih let, prav tako članica ravenskega odseka, študira pa medicino. Janeta je k tem podatkom dostavila še: »V povprečju sva visoki meter oseminpetdeset, to pa žal premnogo krat pomeni, da se kakšnemu dobremu oprimku lahko dobrikava le od daleč.«

– In kdaj sta se prvič začeli ozirati za dobrimi oprimki?
Janeta: »V tretjem letniku gimnazije, potem pa je kar steklo. Najprej Raduha, ki nam je najbližje, potem Dedec v Kamniških, pa tečaj ledne tehnike na Grossglocknerju. Šlo mi je kar dobro, mnogo pa mi je pomenilo tudi tovarištvo in prijateljski odnosi v odseku. Veliko mi je pomagalo, da me kolegi v odseku niso imeli za nepotreben dodatek na vrvi …«
Irena: »Res je. Z mano je bilo podobno, začela sem le nekaj mesecev kasneje, kot Janeta. Žal pa me je v začetku pestilo nerazumevanje domačih. Da, če se spomnim tistih dni, ki smo jih preživeli s plezalnimi tovariši v zavetišču na Grohatu (pod Raduho)!«

– Kako dolgo pa že plezata skupaj? Sta stalna naveza?
Janeta, Irena: »Čisto stalna nisva, včasih druga drugi tudi kam uideva. Po prvi sezoni, ko sva imeli še zelo malo vzponov, sva prvič hoteli skupaj v steno. Pa sva neizkušeni morali kmalu povesiti kljuna. Potem sva se »kalili« v mešanih navezah, zadnje leto pa plezava največ skupaj. Začelo se je leta 1977, ko so bili fantje iz odseka v Franciji, pa sva se sami lotili težjih smeri.«

– Obeti so lepi, kje pa sta se »kalili«, katerih smeri se najraje spominjata?
Irena: »Govorim o najbolj doživetih. Bilo je to neko zimsko tavanje po gorah, pa Raz za malo kladivo v Paklenici, Skalaška v Špiku in Skalaška s Čopovim stebrom seveda, Cassinova v Picollisimi, Jugov steber …«
Janeta: »Skalaška s Čopom, Rumeni razv Mali Cini, pa še bi se kaj našlo. Sicer pa mislim, da ni najpomembnejše, kako je neka smer težka ali slavna. Tudi na »malih« turah in v lažjih smereh se kališ.«

– Pa Čopov steber?
Irena, Janeta: »Res, Čopov steber uživa sloves ene najtežjih smeri v Julijcih, pa ga nisva plezali zato, da bi postali »popularni«. Že pred leti sva si obljubili, da ga bova plezali skupaj, pa bi druga drugi skoraj ušli v steno. Konec lanskih, počitnic pa sva rekli, zdaj! Škoda, da se smer ne začne pri dnu stene. Je pa lepa, čudovita in res zahteva znanje, moč, izkušnje.«

– Kam pa se vedno znova vračata?
Obe: »V Raduho, kjer sva skupaj ali ločeno preplezali že skoraj vse. Saj sva »zrasli« tam. Stena je resda le 200 m visoka, pa je ne gre podcenjevati.«

– Verjetno imate tudi vidve vzornike?
»Vsak se vzornikov nekako brani, tudi midve sva taki, na tihem pa le priznava, da občudujeva Barbko Lipovšek – Ščetinin, pa ne samo zaradi vzponov, pač pa tudi zaradi skromnosti in človeške topline, ki jo je izražala.«

– Kakšni pa so vajini načrti za letos?
»Želja je mnogo, pa bova še videli. Plezati, hodita v hribe čim več, to so najini načrti za letos. Seveda, kolikor bodo dovoljevale obveznosti (izpiti). Nekoliko več dela bo tudi v odseku, saj smo pritegnili kopico mladeži. Zaradi njih se bo treba najbrž večkrat odreči lastnim željam. Članov nas je namreč malo, povprečno pa smo mlad odsek – okoli 20 let. Ne, o kakšnih določenih smereh pa ne bi radi govorili, da ne bo kasneje padlo v vodo.«

– Vsi napeto spremljamo napore naših fantov na poti do Everesta, verjetno tudi vidve nista izjemi?
Janeta, Irena: »Upava, da ne bo zvenelo brezosebno, če jima želiva, da bi kar najbolje uspeli, pa vendar ne za vsako ceno.«

ANDRINA JAGER

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja