Eiger – med tragedijo in vztrajnostjo – od Harlina do današnjih poskusov Memoriam
Severna stena Eigerja je (kljub nepregledni množici tam umrlih) že desetletja magnet, ki vleče gorske vodnike, njihove kliente in alpiniste, ki želijo odkljukati tudi »tri zadnje probleme Alp«. Poleti ali pozimi, v dobrih ali slabih razmerah, ta stena ostaja oder, na katerem se prepletajo ambicija, vztrajnost in neizogibno tudi tragedija.
Pred natanko šestdesetimi leti je svet (skoraj v živo – z daljnogledi) spremljal smrt Johna Harlina, Američana, ki je hotel z drugimi alpinisti v Eigerju potegniti najbolj navpično možno linijo (1500 m vrvi in 600 klinov so ob vsem drugem vlekli v steno). Njegov padec je postal del mitologije stene, zgodba, ki jo ljudje še danes berejo z mešanico groze in fascinacije. Tragedije se pač prodajajo bolje kot vztrajnost.
A prav vztrajnost je tisto, kar se danes dogaja v Eigerju — in o čemer se govori precej manj. Thomas Huber, skupaj s Stephanom Siegristom in Jonasom Schildom, že sedmič poskuša(jo) dokončati svoj »projekt Memoriam«. Ne gre za enodnevni poskus, ne za klasično smer, temveč za dolgotrajno, skoraj obsedeno vračanje v steno, ki po trajanju že spominja na japonsko in Harlinovo direttissimo.
Ekipa je v zadnjih dneh ponovno preživela dva dneva v steni, postavila prvi bivak in se prebila do začetka drugega »led(e)nega polja«. Vso opremo so spravili v »Schlitz«, pomenljivo ozko zajedo, ki jim (bo) služi(la) kot baza za končni poskus. Zdaj čakajo na okno dobrega vremena — morda aprila — za pet- ali šestdnevni neprekinjeni vzpon od vznožja do vrha.
Huber pravi, da je misija priprave končana. Zdaj ostaja le še tisto, kar je v Eigerju vedno najtežje: potrpežljivost. Alpinisti morajo znati stisniti zobe.
PRVENSTVENE OD TOD IN TAM
Nova smer Vertical Pleasure v severni steni Cime Tose
V severni steni Cime Tose je nastala nova, izrazito zimska alpinistična in deloma skoraj jamarska smer, ki že ob prvem opisu zveni kot prava epopeja. V dveh dneh sta jo preplezala Ruggero Samaden in Emanuele Andreozzi, ki se je na steno vrnil po izjemni izkušnji iz leta 2021, ko je z Matteom in Santijem odprl smer Pazzione Primavernale. Tokratna linija je še bolj direktna, logična in zahtevna: 1.200 metrov, M6+, A1, VI, 95°, WI4.
Nova smer sledi velikemu, izrazito logičnemu kaminskemu sistemu, ki je bil do zdaj nepreplezan predvsem zato, ker je poleti popolnoma neplezljiv. Šele v zimskem mrazu se teren spremeni v preplezljivo kombinacijo skale, ledu in snega. A tudi pozimi ni prizanesljiv: skoraj vsak raztežaj je bil zaprt s snežnimi gobami, ki sta jih morala plezalca izkopavati, kar je pomenilo počasno napredovanje in neizogibno premočenost.
Prvi poskus pred dvema tednoma se je končal neuspešno. Tokrat sta se odločila za drugačno taktiko: brez bivaka, brez ustavljanja, 24 ur neprekinjenega plezanja, da bi se izognila hipotermiji.
V zgornjem delu stene so se razmere še poslabšale. Megla, sneženje in zaledenele vrvi, ki so postale trde kot žica, so otežile napredovanje. Varovanja v led niso bila učinkovita. A ko je bilo za umik že prepozno, sta vztrajala do konca. Ob 4. uri zjutraj sta izstopila na vrh Cime Tose — izmučena, raztrgana, z vrvmi, ki so bile primerne le še za odpis.
Smer sta poimenovala Vertical Pleasure, v poklon Micku Fowlerju, enemu najbolj vplivnih britanskih alpinistov in avtorju istoimenske knjige. Fowlerjev humor in lahkotnost sta bila navdih, ime pa je hkrati tudi ironičen komentar: plezanje v tem »temnem kaminskem peklu« je bilo vse prej kot »prijetno«.
Vertical Pleasure je nova pomembna zimska smer v masivu Brente — divja, zahtevna in izrazito alpinistična. Plezalca sta pokazala, da se tudi v času, ko so številne stene že prepredene s smermi, še vedno najdejo velike, čiste linije, ki čakajo na pravi trenutek in se-ve-da pravo navezo.
Nova smer v Arolli: Fay Manners z ekipo – Nostalgie Alpine (325 m, M8 A0)
Od 3. do. 5 in od 9. do 11. marca je britanska alpinistka Fay Manners skupaj z Marcom Malcangijem in Maxom Kilcoynom v osrednjem delu stene Roc Noir nad Arollo splezala novo kombinirano smer Nostalgie Alpine (325 m, 9 raztežajev, M8 A0). Gre za povsem novo linijo v steni, ki je do zdaj ostala nepreplezana.
Zaradi izrazito suhih zimskih razmer je večina plezanja potekala po delikatnem mešanem terenu: tanki prehodi, zamrznjene (in nezamrznjene) trave, natančna orodna tehnika, malo naravnega varovanja.
Naveza je smer plezala od spodaj navzgor, sproti nameščala svedrovce tam, kjer je bilo to nujno za varnost in ponovljivost.
Mannersova poudarja, da ima Arolla še vedno izrazit duh pionirskega alpinizma: divji vrhovi se dvigajo neposredno nad dolino, občutek pa je precej drugačen kot v bolj obljudenih delih Alp. Nova smer tako nadaljuje tradicijo raziskovanja tega območja.
Nova smer »Parohy« v severni steni Štrbského štítu
V soboto, 14. marca 2026, sta Miroslav Sim in Ivan Staroň v zahtevnih zimskih razmerah preplezala novo smer v severni steni Štrbského štítu v Visokih Tatrah. Smer poteka prek dveh izrazitih stolpičev med Mlynickým sedlom in Štrbským štítom, ki sta dobila ime Parohy.
Smer: na Parohy
Lokacija: Štrbský štít, severna stena
Višina: 300 m
Čas plezanja: 7 ur
Ocena: M5+ A1
Avtorja: Miroslav Sim, Ivan Staroň
Datum: 14. marec 2026
Vzpon se začne v izrazitem in vpadljivem žlebu, ki preide v kamin s previsom, ki sta ga avtorja preplezala tehnično (A1). Višje se stena položi in smer sledi nevpadljivemu stebru. V peti in šesti raztežaj se vzpon nadaljuje po lepem žlebu v kompaktni skali, ki vodi na izrazit stolp v stebru. Zajeda se nato (spet) spremeni v kamin s previsom, ki je bil preplezan prosto. Zadnji, lažji raztežaj se zaključi na grebenu, levo od Parohov.
Celoten dan je močno pihalo, razmere pa so bile izrazito zimske — prava tura za izkušene alpiniste. Smer je primerna za plezanje v zimskih razmerah, zahteva dobro orientacijo, tehnično znanje in previdnost.
Prvi zimski vzpon v severni steni Maje Forca/Fortit (2390 m)
V Prokletijah je bila opravljena pomembna zimska prvenstvena ponovitev: naveza Dejan in Rajko Popović je kot prva preplezala severno steno Maje Forca/Fortit v zimskih razmerah. Vzpon sta opravila po svoji poletni smeri Traverziraj sokole (VI- / IV, 400 m), ki sta jo tokrat preplezala v kombiniranih razmerah z oceno M6-. Za smer sta potrebovala 6 ur.
Popovića sta se za severno steno odločila zaradi izrazito slabih razmer v drugih delih pogorja. V dneh pred vzponom je bilo v Prokletijah veliko odlomov in plazov, temperature pa so bile nenavadno visoke za zimski čas.
Severna stena Fortita je v zgodnjih jutranjih urah nudila edino varnejšo možnost: dopoldne je bila temperatura okoli –7 °C, s tem so se zmanjšale nevarnost zapadnega kamenja, ter nevarnost podrtja velikih opasti, ki so visele nad steno.
V takšnih razmerah je bila stena okno priložnosti, ki sta ga izkoristila.
Smer Traverziraj sokole poteka po izraziti logični liniji v severni steni, ki poleti ponuja trdno skalo, pozimi pa kombinacijo tankega ledu, snežnih prehodov in kratkih tehničnih odstavkov.
Zimska ocena M6- odraža:mstrme kombinirane prehode, delikatno varovanje, ter izpostavljenost snežnim strehom nad smerjo.
Vzpon je potekal hitro in brez zapletov, kar priča o dobri pripravljenosti in izkušenosti naveze.
Prokletije so pozimi redko obiskane, še posebej v severnih stenah, kjer so razmere pogosto nepredvidljive in objektivne nevarnosti velike.
Crème Brutalée (AI5 M4+, 550 m) – nova smer v severni steni Astrake
Stefanos Karantinakis in Spyros Kyriakou sta 7. marca 2026 v severni steni Astrake (2436 m), enega najmarkantnejših vrhov masiva Tymfi v gorovju Pindos, potegnila novo zimsko smer Crème Brutalée. Gre za 550 metrov dolgo mešano smer z izrazitim alpskim značajem, ki se vzpenja po naravni liniji ledenih slapov, snežnih ramp in mešanega terena do grebena pod vrhom.
»Nekatere linije pozabiš, druge ostanejo v ozadju misli. Crème Brutalée je bila ena tistih, ki te kličejo nazaj. Ko se je stena odprla, je smer odgovorila.« – Spyros Kyriakou
Lokacija: severna stena Astrake, Pindos, Grčija
Dolžina: 550 m (od tega ~350 m novega terena)
Ocena: AI5 M4+
Avtorja: Stefanos Karantinakis & Spyros Kyriakou
Datum vzpona: 07. 03. 2026
1. ponovitev: 08. 03. 2026 (Dimitris Daskalakis & Stamatis Konstantakopoulos)
Prvih 60 metrov sledi vstopu smeri Crème Caramelée, nato pa se linija pomakne levo in se vzpenja po novem terenu. Tik pod grebenom se za nekaj metrov priključi poletni smeri Triestinon, zaključek pa sledi liniji Demokratia Couloir.
Spodnji del je tehnično zahteven, z malo možnosti za varovanje in tankim ledom, ki zahteva potrpežljivost in natančno nameščanje opreme. Zgornji del se odpre v bolj tekoče plezanje po dobrem alpskem ledu, z izpostavljenim zaključkom po grebenu.
»Dva težka raztežaja, ki sta zahtevali potrpežljivost, čisto glavo in tisto tiho vztrajnost, ki jo potrebuješ, ko se stvari zaostrijo. Potem pa se je stena odprla. Plezanje je postalo čisto, ledeno, alpsko.« – Karantinakis
Astraka se dviga nad planinskim zavetiščem Astraka in pozimi ponuja nekaj najresnejših zimskih vzponov v Grčiji — če so razmere prave. Severna stena je redko deležna novih smeri; po podatkih avtorjev je Crème Brutalée prva nova smer v tej steni po skoraj 19 letih.
Gorovje Pindos, pogosto imenovano »hrbtenica Grčije«, je glavno gorsko območje celinske Grčije. Kljub nižji nadmorski višini v primerjavi z Alpami ponuja resno zimsko plezanje zaradi strmega terena in hitro spreminjajočih se razmer.
OD TAM IN TOD
Pomladni cvet – Palec SV grapa
Tri Rašičanke na KA zimskem taboru pod Raduho
Klasični Biokovo
Medtem ko se v naših gorah zima še noče povsem posloviti, se vse več alpinistov in plezalcev seli v toplejše kraje. Eden najprivlačnejših spomladanskih ciljev je že tradicionalno Biokovo – mogočen kraški greben nad Makarsko, ki ponuja kombinacijo alpske resnosti, mediteranske topline in kilometre neizkoriščenega potenciala.
Tako se je tudi Siniša Škale z Lukasom Grbacom Lackovićem odpravil na teden dni raziskovanja klasičnih in manj znanih smeri Biokova. Rezultat? Trije vzponi, eno skoraj pozabljeno prvenstvo, potrjena ocena stare klasike in začetek nove smeri, ki bo morda nekoč postala del biokovske zgodovine.
Za ogrevanje sta izbrala smer Pepermint v steni Solila, smer iz leta 1981 (Anić–Barač), ki po vsej verjetnosti ni imela ponovitev. Lukas in Bruno sta jeseni že našla vstop in preplezala prve tri raztežaje, kar je Siniši in Lukasu omogočilo, da sta smer preplezala prosto in v zadnjih trenutkih dneva izstopila na vrh.
Smer je logična, dobro opremljena s klini, a zahteva nekaj dodatne opreme in pozornost pri trenju. Po 45 letih je Pepermint znova zaživel — in to v odličnem slogu.
Naslednji cilj je bila Solja v steni Velikega Borovca, smer, ki jo je nekoč prosto preplezal Ivica Matković – Matan in ocenil z VIII-. Od takrat naj ne bi imela ponovitev, kar je ustvarilo pravo malo legendo.
Siniša in Lukas sta se odločila preveriti, ali ocena drži. Ključna plošča s tremi starimi svedrovci je za Lukasa res VIII- (6c+), za Sinišo pa bližje 7a+. Oba sta smer preplezala prosto in potrdila Matanovo oceno. Solja ostaja ena najlepših biokovskih klasik za ljubitelje zahtevnih plošč.
Po dveh močnih smereh je prišel čas, da tudi sama pustita pečat. Med smerema Juti Yak in Pepermint sta začela plezati novo linijo. Za zdaj sta preplezala tri in pol raztežaja, a Siniša poudarja, da čiščenje in priprava za prosti vzpon vzameta ogromno časa. Več o smeri bo znano, ko bo dokončana — in upata, da na prvo ponovitev ne bo treba čakati 45 let.
Psihično in fizično izčrpana sta se zadnji dan odločila za nekaj bolj sproščenega: Dalmatinski san, 600-metrsko klasiko v Bukovcu. Kljub poznemu štartu, Lukasevi »stalni lakoti« in napovedanemu dežju sta s pomočjo »mračnih vještina paralelnog penjanja« smer preplezala v 2 urah in 35 minutah.
Čeprav se Siniša pogosto »zatakne« v Paklenici, priznava, da ga je Biokovo znova navdušilo. Stene in pristopi mestoma spominjajo na Alpe, drugje na divje kraške grebene, a prav ta raznolikost daje Biokovu poseben čar. Kot bi rekel legendarni Did: »Okruženi kilometrima.«
Biokovo ostaja prostor, kjer se lahko pleza klasično, raziskuje novo in uživa v kombinaciji morja, kamna in tišine. In ko se domače stene še borijo z zadnjimi ostanki zime, je to idealen kraj za začetek pomladi.
Domen Škofic v deželi vzhajajočega sonca …
KAR TAKO
Edelrid je razširil uporabniški priročnik za Ohmega in Ohmega sling … (PDF)
Ledne kline s(m)o nekoč takole zabijali in zavijali …
ID
