Po 16 letih lansko sezono nihče ni stal na Everestu
Poljaki so v južni steni Lotseja dosegli greben samo 200 m pod vrhom – Nizozemci osvojili Jannu po Japonski smeri
Najvišji vrh na svetu vsako leto naskakuje toliko alpinistov, da je skoraj nemogoče, da ne bi uspel vsaj eden. Lansko leto pa je izredno slabo vreme, predvsem pa močan veter, obrnilo spet vse na glavo. Po 16-letih se je ponovno zgodilo, da na Mont Everest ni priplezal prav nihče.
V predmonsunski sezoni so novo smer poskušali preplezati Španci, in sicer v severni steni. Spodnji del je potekal med Japonsko in varianto Loretan-Triollet, drugo polovico pa so plezali naravnost v smeri Hornbeinovega ozebnika. Na 8700 metrih so morali odnehati, in to je bilo največ, kar je na Everestu dosegla katerakoli druga odprava lansko leto. Tako so Kanadčani v smeri čez severno sedlo dosegli 8500 metrov, odprava pod vodstvom Douga Scotta pa na severo-severovzhodnem grebenu tudi niso obsegli kaj dosti več kot 8000 metrov. Spomnimo se, da sta pred leti na tem grebenu za vedno izginila odlična angleška alpinista Boardman in Tasker. Greben še vedno ni preplezan.
Poljaki so poleg osmih svojih mož imeli v odpravi še pet tujcev. Že drugič so poskušali v južni steni Lotseja. Tudi tokrat neuspešno, čeprav ni dosti manjkalo do vrha. Po nesreči, v kateri je izgubil življenje zdravnik odprave, so sredi oktobra postavili svoj zadnji, peti tabor na višini 7450 m. Štiri dni zatem sta Carsolio in Hajzer dosegla 7800 metrov. To je bilo le dan pred obilnimi snežnimi padavinami, po katerih sp ogromni plazovi ogrožali celo bazni tabor. Izboljšane razmere konec oktobra so omogočile Hajzerju in Wielickemu, da sta končala težaven vzpon nad 8000 metri in 29. oktobra dosegla vršni greben, samo 200 metrov pod vrhom. Zaradi snežnih neviht je bilo nemogoče nadaljevati do vrha. Od leta 1973, ko so v to steno prvi krenili Japonci – čeprav ne v centralni del – je bila to že osma odprava v južni steni Lotseja. Doslej vrha prek nje ni dosegel še nihče.
Kljub temu, da Nizozemska nima niti ene »gore«, pa so lansko sezono njihovi alpinisti dosegli imeniten uspeh. V severni steni Jannuja so ponovili Japonsko smer. Japonci so jo sicer izpeljali po naravnih prehodih v levem delu stene, vendar je vzpon v prvi polovici zelo zahteven in tudi izpostavljen objektivnim nevarnostim. Prva tretjina stene do platoja ponuja poleg strmega ledu tudi težave v skali do V. stopnje. Potem pride na vrsto t. i. Stena sence, kjer led doseže naklonilo 90 stopinj. Zgornja polovica pa je potem nekoliko lažja. Nizozemci so postavili le dva tabora, do 6100 m naprej pa so plezali v alpskem stilu. Najprej je 11. oktobra po dveh bivakih dosegel vrh Edmond Ofner, dva dni za njim pa sta prišla na vrh še Ger Friele in Rudolf de Koning. Naslednjega dne soju drugi člani videli, kako sta sestopala čez Steno sence proti prvemu višinskemu taboru, ki ga nista nikoli dosegla. Očitno je oba potolklo padajoče kamenje.
Šiša Pangmo je letos poleg poljske skupine, o kateri smo že poročali, oblegalo tudi 17-člansko britansko moštvo. Skušali so splezati vzhodno steno, ki je bila še nedotaknjena. Kmalu pa so ugotovili, da je stena, ki se pne nad ledenikom Piola, prenevarna. Zato so jo speljali drugje. Najprej po vzhodni strani do sedla med Pungpa Rijem in Nyanang Rijem. Po Angleški smeri sta potem vrhu Pungpa Rija dosegla Venables in Hughes. Do vrha Šiša Pangme ju je čakal še 3 km dolg greben in po noči, prebiti v snežni luknji na višini 7650 m brez spalnih vreč, sta morala zaradi ozeblin vzpon končati še pred vrhom.
Mnogo uspešnejša pa je bila velika Japonska odprava na Čo Oju, in sicer iz Kitajske strani po normalni smeri. Vrh je osvojilo 13 članov, med njimi pet Šerp. Odpravo je vodila Michiko Takahashi, rojena Imai, ki je v Evropi poznana predvsem po tem, da je bila leta 1969 v ekipi, ki je v severni steni Eigerja splezala Japonsko smer. Po Daulagiriju 2,3 in 5 leta 1979 in dveh odprav v severni steni Everesta (zima 83/84 in 85/86) je bilo sedaj že šestič, da je Michiko vodila alpinistično odpravo v najvišje gore sveta.
Na Čangtse (7553 m), goro, ki deli severno steno Everesta na dva dela, sta tretji uradni vzpon opravila konec septembra dva avstralska alpinista. Glen Nash in Rod Turner sta v štirih dneh vzpona v alpskem stilu ponovila Japonsko smer v severni steni.
Dva mlada Italijana sta se zagnala v južno steno Nuptseja, vendar se je vse skupaj končalo kaj kmalu. Nameravala sta splezati novo smer, tehnično zahtevno in tudi izpostavljeno objektivnim nevarnostim. Kljub trdni odločenosti sta morala končati že pri 6700 metrih.
Skočimo v tem pregledu še v Indijo in si oglejmo, kaj so splezali v nekoliko nižjih, a zato nič lažjih gorah. Trojica Špancev je opravila peti vzpon na vse bolj znani in čislani vrh Thalay Sagar (6904 m). S tremi bivaki so ponovili originalno smer in dosegli vrh 26. avgusta.
Poljaki pa so z desetimi alpinisti operirali nad dolino Kedar. Kopys in Skierski sta v dveh dneh splezala 800 metrov visoko vzhodno steno Thalay Sagarja, vendar sta morala 150 m pod vrhom obrniti zaradi padca prvega v navezi.
Več sreče pa so imeli na Brigupanthu (6772 m). Poleg ponovitve originalne smeri sta Kolakowski in Kroskiewicz opravila izvrsten vzpon prek 1800 metrov visokega Zahodnega stebra. Nova smer ima odlično skalo in v 30 raztežajih so bile težave med V+ in VI-.
Tomo Česen
Na drugem najvišjem vrhu obeh Amerik
Četverica slovenskih planincev opravila prvi jugoslovanski pristop na Ojos del Salado
Pred dnevi se je iz Južne Amerike vrnila skupina planincev, ki so v organizaciji PD Radovljica pod vodstvom Janeza Pretnarja obiskali štiri najpomembnejše andske dežele. Na pettedenskem popotovanju so prevozili z avtobusi, vlaki in avtomobili prek deset tisoč kilometrov.
Aklimatizacijo so opravili med vzponoma na Sorro del Perro (5450 m) in Volcan Tatio (5350 m), tako da so lahko potem takoj zavili k osrednjemu cilju – izviru slane reke, Ojos del Saladu, drugemu najvišjemu vrhu obeh Amerik. Dovoljenje (obmejni pas z Argentino) so dobili v obmorskem Chanaralazu, iz katerega so se z džipoma in tovornjakom odpeljali proti goram. Ker pa je bila cesta po novembrskih neurjih še slabša kot navadno, so morali napraviti velik ovinek. Toda – pokrajina je fantastična, iznad gole planote se dviga vrsta šesttisočakov od rumene do temno rjave barve, prostrana snežišča s sporkomiki (penitentesi)… Potem pa še komfortno urejena koča Murraya (upravlja jo ameriška zlatokopna družba, ki je nekaj višje zgradila še eno v zahvalo za pomoč čilenskih alpinistov ob helikopterski nesreči) na višini 4500 m.
Skupina naših planincev je 12. februarja dosegla bivak Atacama (5100 m). Naslednji dan jih je šesterica odšla proti koči Tejos (5750 m), drugi pa so se povzpeli na enega izmed bližnjih vrhov (verjetno je bil to Cerro Penas Blancas, visok 6020 m).
• Ojos del Salado je tudi ime gorske skupine na jugu Puna di Atacama. V letih 1896-1903 so na tem mejnem področju opravljali geodetske meritve, toda minile so brez realnih podatkov o višini naj višjih vrhov. Bilo pa je dovolj, da so začeli krožiti glasovi, da je Ojos višji od Aconcague. Leta 1910 je prišel J. Wheebright, tri leta kasneje W. Penck (povzpel se je na Cerro San Francisko, 6020 m)… Leta 1937 je prišla poljska alpinistična odprava pod vodstvom J.T. Wojsznisa. 26. februarja sta bila vodja in J. A. Szcepanski na vrhu. Drugi vzpon pa je opravil 2. februarja 1956 Hias Rebitsch. (Omeniti velja, da je po materi, ki se je pisala Repič, slovenskega rodu, pa morda še to, da ga je precej visoko spremljal Sergej Domicelj, ki je tudi našega rodu; odnehal je zaradi ozeblin.) Še istega leta so na vrh stopili tudi Čilenci pod vodstvom kapetana Reneja Gajazda. Ti so z višinomerom (!) vrhu namerili 7100 m in ta višina še danes buri duhove. Vendar so leta 1956 Američani pod vodstvom nam dobro znanega H. Adamsa Carterja točno izmerili višino (6885,5 m).
Iz koče z vsega šestimi ležišči, koder pa so na vzpon že čakali trije Švicarji, tako da ni bilo posebno udobno, so odšli ob treh ponoči. Dva sta ste potem na višini 6200 m sicer obrnila, Danilo Korošec, Milan Peternelj, Mirko Pogačar in Eva Škerlj pa so bili že ob 11. uri na vrhu in zvečer nazaj v Murrayu. To je bil prvi jugoslovanski pristop in morda še kaj več? 5. marca so namreč tamkajšnji časopisi poročali, da je neka Američanka opravila prvi ženski pristop na to goro; Eva pa je bila deset dni pred njo, le da tega nihče ni obešal na veliki zvon. Skupina se je tri dni kasneje v Santiagu ločila. Večina je odšla v južni Čile, Bariloche in Mendozo, vsi štirje, ki so bili uspešni na Ojos del Saladu, pa so takoj odšli v Argentino in v Mendozo. Tamkajšnji Slovenci so jim pomagali, da so res hitro uredili vse formalnosti in 19. februarja so že bili na Punta del Inca. Naslednji dan so se povzpeli na Plaza de Mulas, še dan kasneje v kočo Berlina in 22. februarja ob 14.30 so bili vsi štirje še na najvišjem vrhu obeh Amerik, 6960 m visoki Aconcagui. Še isti dan so sestopili na Plaza de Mulas, četrti dan pa So bili spet med rojaki v Mendozi.
AO Rašica začenja s šolo
Z alpinistično šolo, ki jo bo vodila Mariča Frantar, bodo pričeli tudi na AO Rašica. Predavanja bodo vsak četrtek ob 20. uri v prostorih odseka v Domu Svobode v Šentvidu. Praktično pa bodo pridobljeno znanje preizkusili na Turncu pod Šmarno goro. Interesenti se lahko prijavijo do konca tega meseca vsak četrtek.
Smučarski rally prek Bernine
Od 24. do 26. aprila prireja italijanski alpinistični klub iz Sondria smučarski rally, ki bo med drugim potekal tudi prek vrha Bernine (4020 m), zahteva pa že določeno alpinistično znanje. Center vsega dogajanja bo koča
Marinelli v središču berninskih gora. Poleg osebnega vabila, ki ga je dobil Matej Kranjc (AO Kranj), so poslali vabila tudi na PZS. Stroške bivanja krije organizator, potovanje pa vsakdo sam. Komisija za alpinizem, ki bo opravila tudi izbor, zbira prijave za ta smučarski rally do 25. t. m.
V načrtu imajo Satopanth (7075 m)
Štajerski in koroški alpinisti so si za letošnjo jesen rezervirali 7075 m visok Satopanth v Garwalski Himalaji v Indiji. V načrtu imajo vzpon po 1500 metrov visoki južni steni, ki leži nad ledenikom Gangotri. Prostora je še za 3 alpiniste in interesenti naj pošljejo osebni list s fotografijo in seznamom najtežjih zimskih in kombiniranih vzponov do 23. t. m. na naslov: Tone Golnar, Cesta v Mestni log 70/173, Maribor, Stroške, ki znašajo 2000 dolarjev, krije vsak udeleženec sam.
Iz športnega plezanja
Milko v Vipavi je ponovil Bojan Počkar (AO Železničar), Jonatana Livingstona v Ospu pa poleg Počkarja še Andrej Štremfelj in Silvo Babič. Igor Kalan je ponovil Miklavža, potem pa še novo smer, ki poteka med Božičkom in Dedkom Mrazom. Za sedaj še ni znano ime prvega vzpona. Za Kalanom je smer, ki se imenuje Alenka LT, ponovil še Tomo Česen. Po mnenju obeh ponavljalcev se težave gibljejo okoli VII-. V Črnem Kalu pa je Počkar na pogled ponovil Hard Rock in Lokomotivo.
Smučarsko srečanje gorskih reševalcev treh dežel
Gorske reševalce treh sosednjih dežel ob tromeji Jugoslavija-Italija-Avstrija je 6. t. m. gostil italijanski Rabelj na tradicionalnem smučarskem tekmovanju. Poleg tekmovalcev iz domačega Rablja in Trbiža so se med seboj pomerili tudi reševalci iz Beljaka, Rateč in Bovca. Slednji so med ekipami zbrali največ točk in zmagali, pa tudi med posamezniki so se najbolj izkazali. Za njimi so se zvrstili domačim, potem pa ekipi iz Beljaka in Rateč. Prihodnjo zimo se bodo srečali na avstrijskem Koroškem, ko jih bodo gostili reševalci iz Beljaka.
Med Travnikom in Šitami razmere že slabe
Grapo med obema vrhovoma oziroma stenama so 3. t. m. plezali Robi Držan ter Mariča in Slavko Frantar. Sneg in led sta bila precej prhka in nezanesljiva, zgoraj v lažjem svetu pa se je zelo prediralo. Do roba stene so potrebovali 12 ur in skoraj ves čas jih je spremljalo sneženje.
Bogat informativni bilten
Za afirmacijo poljske alpinistične zveze (Polski zwiazek alpinizmu), skupne organizacije alpinistov in jamarjev, ne skrbi le Jožef Nyka, čeprav dopisuje v skoraj vse pomembnejše planinsko-alpinistične revije sveta, temveč imajo še komisijo za informacije, ki izdaja poseben bilten.
V prvi letošnji številki, ki obsega štiri ciklostirane strani (A4 formata), je 15 novic. Poročajo o vseh pomembnejših posegih v tuje gore: od Aconcague do Cerro Torra, nekoliko podrobneje (tudi s finančnimi pokazatelji!) o 14 osemtisočakih J. Kukuczke, pa o zadnji zimski sezoni…
Jožef Nyka (ki je sicer urednik njihovega osrednjega glasila Taternik) pa je priložil še dve notici. Odprava, ki jo sestavljajo britanski, kanadski in poljski alpinisti, vodi pa Andrzej Zawada, je februarja kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram na K2 dosegla 7300 m; višinska tabora imajo na 6000 in 6800 m. Pakistanske oblasti so jim dovoljenje za (prvi) zimski pristop podaljšale do jutri! (Če so uspeli, bomo morali torej kmalu izvedeti.) In še – prvi zimski pristop na Langtang Lirung niso opravili po prvi Japonski smeri iz leta 1987, temveč po Južnem grebenu, ki so ga prav tako prvi preplezali (1980) njihovi alpinisti.
Franci Savenc
Uspešno delo PD Kranj
Na rednem letnem občnem zboru PD Kranj, ki je z več kot 3000 evidentiranimi člani eno največjih planinskih društev pri nas, so pregledali delo v zadnjem letu in sprejeli načrte za prihodnje. Izvolili so novo vodstvo društva in podelili priznanja najzaslužnejšim posameznikom.
Kot so dejali na občnem zboru, akcija množičnega pohodništva v gore, s katero so v kranjskem društvu navdušili za planinsko rekreacijo že veliko ljudi, še vedno dobro teče. Pohvalijo pa se lahko tudi z uspešnim delom na drugih področjih. Tako alpinistični odsek po številu vzponov ter njihovi težavnosti in kvaliteti štejejo za prvega v Jugoslaviji. Imena kot so Tomo Česen, Srečo Rehberger in Marija Štremfelj niso poznana le pri nas, ampak tudi v tujem alpinističnem svetu. Vsem trem so podelili priznanja za vrhunske dosežke v alpinizmu.
Zelo aktivni so tudi planinski vodniki ter markacisti. Kranjska postaja GRS v kateri je 70 članov, pa je najmočnejša pri nas. Osmim reševalcem, ki to delo opravljajo že 25 let, so podelili delovna priznanja PZS: Kranjska postaja GRS je imela v zadnjem letu dni 30 akcij zaradi nesreč v gorah. Kranjski planinci so uspešni tudi na gospodarskem področju, saj je poslovanje njihovih treh planinskih postojank brez izgub.
Za predsednika PD Kranj so ponovno izvolili Franca Ekarja, tajnik pa je ostal Emil Herlec. Dolgoletnega prizadevnega kranjskega planinskega aktivista Cirila Hudovernika so imenovali za častnega predsednika društva.
Lado Stružnik
