Zajeda v Fitz Royu vrhunski dosežek svetovnega in domačega alpinizma
Silvo Karo, Janez Jeglič, Franček Knez ter vodja Stane Klemenc so rešili problem, ki so se ga lotevali že številni alpinisti – Z veseljem bi se lotili tudi sosednjega Cerro Torreja
LJUBLJANA – Sodbi svetovne alpinistične javnosti se ni mogoče izmakniti. So vzponi in smeri, ki bodo vselej na vidnem mestu zapisani z zlatimi črkami in bodo sinonim za veliko dejanje, drugi spet, pa bodo sčasoma izgubili del svoje vrednosti. Za najbolj markantno »hudičevo zajedo« v vzhodni steni patagonskega Fitz Roya, ki ga je preplezala slovenska »proletarska naveza« Franček Knez (EMO Celje), Silvo Karo (Termit Domžale) in Janez Jeglič (PAP Ljubljana), bo zagotovo ostala na seznamu večnih. Že danes jim dajejo težo Američani, Argentinci in Japonci, ki so se doslej poizkusili pod tem, najbolj privlačnim delom znamenite, sicer le 3370 m visoke gore. Najuspešnejši so se obrnili po 50 metrih.
Medtem ko Frančka Kneza že poznamo tudi po tem, kako se je sprehodil čez vse zadnje tri probleme Alp ter po številnih drugih izjemno težavnih vzponih, pa velja predstaviti še druga dva člana zmagovite naveze, člana domžalskega alpinističnega društva.
Janez Jeglič, star 22 let, je po poklicu elektromehanik. Pleza šele dobre tri sezone, v zadnjih dveh pa je opravil 360 vzponov. Priznani so njegovi plezalski dosežki v Centralnih Alpah, pa v Koloradu, Wyomingu in Dakoti, kjer je v Devils Towerju skupaj s Karom preplezal težavno smer ocenjeno z -9. Preveč bi bilo naštevati silno pestro bero ekstremnih vzponov v domačih gorah. Tu je lezel vsak prosti trenutek, ne glede na vreme, često tudi med tednom – seveda ponoči. Vsekakor pa izstopa njegov enodnevni šopek prostih samostojnih ponovitev v Travniku: Zajeda (-6), varianta Aschenbrennerja (5,5 +), Aschenbrenner (6) in smer Hudeček-Juvan (4,5, deloma 6).
»Spominjam se, da sem takrat v Aschenbrennerju neko navezo kar dvakrat prehitel. No, če bi mi bilo do števila vzponov, bi jih lahko naklepal tudi 300 ali 400 v enem letu. Vendar pa je pomembna predvsem kvaliteta. Od lanskoletnih dvesto vzponov jih je vsaj polovica visoko ocenjenih.«
Janez, ki se ga je prijel vzdevek Johan, pravi, da so mladi plezalci s prostim plezanjem naredili izredno velik korak v razvoju alpinizma. Seveda brez treninga ne gre. »Starejši plezalci skoraj ne morejo doumeti, kako je vse to mogoče. S Silvom sva v Barieri, markantnem stebru poleg znamenite Sfinge, v 12 urah potegnila svojo smer Johan-Silvo. V prvi prosti ponovitvi so češkoslovaški alpinisti potrebovali zanjo dva dni. Včasih so tudi Dularjevo zajedo v Jalovcu plezali dva dni, s Silvom sva jo prosto ponovila v dveh urah…«
Silvo Karo, 24-letni načelnik alpinističnega odseka v Domžalah, se je z alpinizmom spoprijel 1977 leta. Odlično se je ujel z Jegličem in skupaj z njim opravil večji del svojih najtežjih vzponov. Prehodila sta bleščečo alpinistično pot od domačih gora prek Centralnih Alp do Severne in Južne Amerike. Priložnosti za kaljenje sta imela veliko. V Šitah sta v prvi zimski ponovitvi smeri JLA izgubila kladivo, Silvo pa še eno derezo. Kljub nezgodi sta pretelovadila prek smeri in morda je tudi ta drobna izkušnja prispevala svoj delček k uspehu na Fitz Royu.
Seveda je Silvo v alpinizmu doživljal šoke: »Ko zbiramo denar za odpravo, ljudje poznajo le Himalajo, pa morda še »Slovensko« v Steni. Drugo ne pomeni nič. Alpinizma nikjer ne enačijo z vrhunskim športom. Sploh pa je tako, da je denar mogoče dobiti od podjetij le po zvezah, težavnost cilja pa sploh ni pomembna. Sploh bi bilo prav, ko bi bolj temeljito pretehtali število ljudi, ki sodelujejo v odpravah …«
S kakšnimi občutki je plezal v Koloradu pa velja omeniti njegovo dogodivščino z obrtnikom, pri katerem je delal pred odhodom. Dva dni preden je sedel v letalo, mu je delodajalec kljub drugačnemu dogovoru odpovedal službo… Pa si predstavljajte psihično stabilnost, v zavesti pa je podatek, da si brez socialnega zavarovanja…
Kakšna pa je bila neposredna priprava za Fitz Roy?
»Za Cmirom smo skupaj s Frančkom v dveh dnevih zlezli kar devetnajst prvenstvenih vzponov. Smeri v Vrbanovih špicah in Črni gori so sicer kratke, vendar pa zelo težke. Zatem pa smo v Paklenici v mrazu in slabem vremenu opravili nekaj težkih prostih ponovitev. Moram reči, da smo zajedo v Fitz Royju zmogli predvsem zato, ker smo se dodobra spoznali, pa še izredno veliko volje je bilo potrebno, da smo zdržali,« pravi Silvo in še kar naprej ponavlja: »Volja, volja…«
Kako bi na kratko opisala smer, ki pomeni deveto in najtežjo smer proti vrhu Fitz Roya?
»Iz snežne luknje v ledeniku, kjer smo preživeli večji del 8-dnevnega naskakovanja, je bilo treba do stene nenehno utirati svežo pot, kakšnih 150 m z nagibom 50 stopinj. Prvih 350 m zajede v steni je bilo previsnih. Previs za previsom, vmes pa pičle police. Grozljivo težka plezarija. Previsno stopnjo je prekinila snežna streha, za tem pa se je zajeda pognala navpik. Če je Knez ocenil smer s šesto stopnjo in predznakom minus, to drži kot pribito. Še posebno, če vemo, da si je ob njegovih ocenah marsikateri alpinist okrušil zobe,« pravi Jeglič in dodajal: »Z žrebom sva bila določena s Silvom, da se prva spopadeva s steno. Domenili smo se, da prvi član navezo vodi kar ves dan, drugi pa le žamarijo. Veseli smo bili, ko smo že prvi dan prišli višje, kot vsi naši predhodniki v tej steni doslej.«
In najtežji trenutki?
»Težko je natančno reči, kaj je bilo najtežje. Jasni dnevi s silovitim vetrom so se nenehno menjavali s snežnimi nevihtami. Bivak v takem vremenu, v zgornjem delu stene, ki ga je bil deležen še vodja Stane Klemenc, je pomenil veliko preizkušnjo. Lotevala se nas je že nelagodnost, saj bi se lahko tudi slabo izteklo.
Klini zabiti pri temperaturah pod ničlo so veselo letali iz stene, čim se je otoplilo; nekvalitetne fiksne vrvi, po katerih smo nenehno drgnili gor in dol, so se trgale. Silvo in Franček sta jo odnesla še izredno poceni. Če bi popusti! še zadnji pramen, bi bila katastrofa,« se spominja Janez. Napete vrvi, brez katerih v tej smeri vzpon ne bi bil mogoč, so bile sploh najbolj ranljivi del odprave.
Ko smo še zadnji lepi dan naskočili smer, so bile vrvi že tako dotrajane, da morebitnega ponovnega vzpona ne bi več prenesle.«
Bi bilo mogoče smer ponoviti v alpskem slogu?
»Nikakor. V zajedo so se nenehno valili plazovi, če je bilo topleje, pa je iz vseh strani lilo. Vselej smo bili mokri in premraženi. Če bi poskušali ostati dalj časa v steni, bi to bila gotova smrt s podhladitvijo. Spomnim se Frančka, ko je oblezel eno izmed neštetih streh s tušem. Še 10 m višje sem ga slišal, kako je šklepetal z zobmi.«
Na vrhu smeri ste stali 8. decembra. Nato ste v sosedstvu Fitz Roya, v deviški steni Mermoza, potegnili v štirih urah še dokaj zahtevno smer Delavske Enotnosti. Pomeni to, da vam je ob koncu še ostalo kaj moči?
»Psihično smo bili že zelo na koncu, zmanjkalo nam je tudi hrane. No, ob tej priložnosti gre velika zahvala našim izseljencem v Argentini, še posebno pa argentinski vojski, ki nam je izdatno pomagala, kjer koli je bilo mogoče.
Izpod Fitz Roya smo odhajali z upanjem, da se morda še vrnemo in opravimo s sosednjo markantno ojstrico Cerro Torrejem.
Celotna odprava na drugi konec sveta, kjer je opravila izredno delo, je porabila pičlih 100 starih milijonov dinarjev. Lastnih stroškov tako nihče ni računal. V kratkem se bodo fantje v Cankarjevem domu predstavili s kratkim filmom in enkratnimi barvnimi diapozitivi, ki bi vsak zase lahko bil poster in bi ga človek z veseljem pogledal. V tujini takšno dejanje ob odličnem slikovnem gradivu seveda spretno vtkejo v reklamo.
»Seveda, v Italiji so po uspehu svojih alpinistov na Fitz Royu naredili nacionalni praznik. Zaslužili so si. Pri nas pa velja vsak uspeh čim prej pozabiti …« sta razmišljala. Za Cerro Torre bi si morda veljalo najti tuje pokrovitelje. Morda bi potlej doma še verjeli v izjemnost naših vrhunskih alpinistov.
NIKO SLANA
Kompleksen vodniček za steno Ospa
Spet je izšel plezalni vodnik v samozaložbi – Avtor Bor Štrancar
LJUBLJANA – Pred tednom dni smo dobili nov plezalni vodniček, spet v samozaložbi (Bor Vrtača 7, 61000 Ljubljana, 216-485). Na prvi pogled je Osp vodniček kot drugi, kljub mirovnemu izreku in »ptičku miru« na ovitku. Med prebiranjem pa hitro opazimo razliko. Prvotno je bil namenjen, kakor kaže, ožjemu krogu, zato je zelo oseben in mestoma tudi zafrkljiv, pa tudi kritičen do pojavov na katere pa sicer nihče ne reagira. Ali je to delu v prid ali ne, bodo morali presoditi drugi. Na vsak način pa je tehničen del na višini. Zajete so praktično vse smeri in variante v stenah in stenicah nad Ospom, ne manjka simpatičnih shem, tekst je napisan s precejšnjimi prostorskimi rezervami itd. Moti neenotnost v pisanju imen, velikokrat so le prve črke (toda uporabnika to med plezanjem ne bo motilo), tudi pravopisnih spodrsljajev je precej in še kaj bi lahko očitali. Vendarle: Osp Bora Štrancarja je prvi kompleksni vodnik za to izredno zanimivo plezalsko področje, napisal ga je (to stoji črno na belem v vodničku) v vsega 36 urah in izdal brez kakršnih koli komplikacij, spraševanj ali pomoči. V tem mu gre vsa pohvala, visoka ni niti ceni (150 din).
FRANCI SAVENC
Orientacijski pohod
DOBRTEŠA VAS – Planinsko društvo Polzela je v 17. t. m. pripravilo že deseto planinsko orientacijsko tekmovanje.
Tekmovanja se je udeležilo 31 pionirskih, 5 mladinskih in dve članski ekipi, pa še ena sestavljena iz starejših. Štart je bil na železniški postaji Šmartno ob Paki, cilj na Gori Oljki, proga pa je imela štiri kontrolne točke. Proge in organizacijo so prevzeli planinski vodniki, ki pa so bili deležni vsestranske pomoči. Razveseljivo je tudi, da so vse ekipe prišle na cilj. Pri pionirjih so zasedli prvi dve mesti predstavniki PD Polzela, tretje pa si delita ekipi iz Titovega Velenja in Polzele. Tudi v mladinski konferenci so se najbolje odrezali domačini, na drugem mestu so bili Velenjčani, na tretjem pa iz Šempetra.
ALPINISTIČNE NOVICE
Prva prosta ponovitev
Medtem ko drugi plezajo zaledenele slapove, se je Tadeju Slabetu zahotelo prostega plezanja. Ker je njegov stalni tovariš na vrvi zbolel, je tokrat v Paklenico krenil, z Mihom Lamprehtom. 17, t. m. sta preplezala Slovensko smer. Slabe je pred letom sicer že opravil 1. PP, toda tedaj je prečnico pri svedrovcu obpleza! čez streho na začetku prečnice. Tokrat je prosto zmogel originalno smer in jo ocenil z V1II-. Naslednji dan sta bila »za ogrevanje« v Velebitaški, v ponedeljek pa je šlo zares. Slabetu se je uresničila davna želja in opravil je 1. PP Jenjave. Najtežje je bilo seveda spodaj, do prečnice. Nekaj ur se je dajal z borimi stotimi metri (VIII). Skupaj z zgornjim delom (VI-VII), ki je bil prosto že ponovljen, pa jo Slabe ocenjuje kot eno najtežjih, ki jih je doslej preplezal. Zadnji dan sta ponovila še formo vivo.
Prvenstvena in 1. ZP
Alojz Fon-Huljo in Peter Podgornik sta 17. t. m. opravila prvo zimsko ponovitev smeri Zagon v Z steni Krna, ki ima (poletno) oceno V+, Al, zgoraj III-IV, 800 m. V zimskih razmerah sta smer ocenila s 90/80-85° 200 m, ostalo 45-55°, plezala pa sta sedem ur.
Isti dan so v JZ steni Maslenika (Krn) plezali Bojan Počkar (AO Železničar) – Slavc Svetičič (AO Idrija) in Edo Kozorog (Soški AO) – Igor Škamperle (AO Postojna). Grapo – zajedo, najbolj opazna v osrednjem delu, visoko okoli 600 m, so ocenili s V, AO, 40-70°, 8 ur, smer pa imenovali Klic samote. Razen enega raztežaja so vso smer plezali z derezami na nogah (skale močno poraščene s travo). Do vstopa pa je s planine Leskovce le deset minut.
Nove smeri
V soboto, 10. t. m. sta Filip Bence in Jože Rozman preplezala novo smer, Bero sta jo imenovala, pa prvih dveh črkah obeh priimkov, in sicer v SZ steni Velikega vrha, desno od Ipsilona. Ocena V/IV, 350 m. V nedeljo sta v S steni Begunjščice ponovila Rdeči kamnolom (V+, Al/IV-V, 350 m) in še Kozorogovo (IV+/III-IV, 500 m) v isti steni.
V torek je Iztok Tomazin sam ponovil Kozorogovo v S steni Begunjščice, sestopil pa je po Lenuhovi. Dan za tem je na enak način preplezal Ostržkovo smeri (III+/II-III,400 m) v Begunjščici, ki jo je potem (kot prvi) tudi presmučal, s to razliko, da je v zgornji tretjini smučal po smeri P. Janca. Ocena za smučanje: S6/S4-5 in IV+ morda V-.
SZ stena Velikega vrha (Košuta) je v soboto 17. t. m. privabila kar tri naveze. Borut Bergant in Dušan Markič sta ponovila Novoletno smer (V/III, 280 m), Bence in Rozman sta preplezala prvenstveno (med Strašilom in Stebrom zahajajočega sonca), Tomazin pa je v z Majo Dolenc (AO Matica, ostali AO Tržič) opravil 1. P smeri Bero. Njuna ocena je nekoliko bolj »blaga«: vstopni raztežaj V, 80L, ostalo III, 370 m, 2.30. Zadnja sta sestop opravila po Prontarski smeri.
Dolenčeva in Tomazin sta v nedeljo rešila še enega zadnjih »problemov« v SZ steni Velikega vrha: po značilnih kaminih desno od Prontarske smeri. Vstopni raztežaj, ki bi bil poleti zaradi previsnosti verjetno tehničen, je bil sorazmerno lahek. Smer, ki sta jo imenovala Flamingo, sta ocenila s V+, AO-IV-V, 350 m, 8.15. Ves čas pa sta morala plezati z derezami na nogah. Bergant in Markič sta tega dne ponovila Rdeči kamnolom v Begunjščici.
V soboto 19. t. m. je Tomazin opravil še en zanimiv alpinistični smuk. V pol ure je presmučal Lenuhovo smer (l—II, 270 m) v S steni Begunjščice. Smučarska ocena je S4-5, vstopni skok in krajno poč pa je kar preskočil (S6, 3 m). Celotno turo ocenjuje s splošno oceno IV.
Alpinisti BiH
Potem, ko so bili med olimpijskimi igrami alpinisti iz Bosne in Hercegovine večinoma polno zaposleni kot reševalci, vzdrževalci prog in podobnim, so od 3. do 14. t.m. izvedli zimski alpinistični v koči Jezerce. Kljub izredno slabim razmeram je tečaj uspešno končalo 17 udeležencev, med njimi dva iz Vojvodine. Na tečaju je sodelovalo šest alpinistov in vsak od tečajnikov je opravil tudi po en plezalni vzpon v Zeleni glavi. Ilič, Krilič in Spremo pa so opravili tudi prvenstveni vzpon v steni Taraša.
Začetniški in inštruktorski tečaj v Grbaji
Komisija za alpinizem PZ Srbije je letos v Grbaji (Prokletije) pripravila kar dve pomembni akciji. Zadnji teden v februarju so imeli inštruktorski tečaj, ki ga je pomagal voditi član AO Nova Gorica Milan Velikonja. Bilo je osem udeležencev iz Beograda, Čačka, Kragujevca in Kruševca, vodil pa jih je neumorni Zvonimir Blažina (AO Beograd). Žal niso imeli primernega vremena in so morali program precej spreminjati.
V nadaljevanju je Blažina vodil še zimski tečaj AO Beograd, na katerem je poleg šestih inštruktorjev bilo kar 14 tečajnikov. Bile so nekoliko boljše razmere, zato so bile lahko vaje bolj pestre in opravili so tudi nekaj pristopov na okoliške vrhove.
Vabijo na turni smuk
Alpinisti iz Bohinja vabijo na turni smuk z Rodice, ki bo v nedeljo 1. aprila. Zborno mesto za vse bo na Orlovih glavah, od koder vodi sistem žičnic z Rjave skale (Vogel), in sicer med deveto in pol deseto uro. V primeru slabega vremena bodo turo preložili.
Slap v Drtu
Iz AO Bohinj so sporočili, da je bil slap v dolini Suhe, o katerem smo poročali 12. t.m., preplezan že 8. marca 1982. Vzpon so opravili Lojze Budkovič, Alenka Veber, Marija Zupanc in Andrej Žmitek. Slap, kakor kaže, nima imena, ker pa se kraj, kjer se spušča v dolino (sodi med najlepše »rastoče« lehnjakove slapove v Julijcih), imenuje Drt, predlagajo zanj ime slap v Drtu.
O smučanju pod Rjavo skalo
Po objavi novice o smučanju Moleta in Zorčiča z Rjave skale (Vogel), se je oglasil Ciril Krašovec iz Lukovice pri Brezovici s podatkom, da sta verjetno to grapo presmučala s Poldetom Šmidom že pred dvema letoma. Kraševec je tedaj presmučal tudi štiri grape desno od gondole (proti Žagarjevemu grabnu). Lani pa sta se z Radom Peterlinom v težkih razmerah (Celo deževalo je) po prvi grapi desno od gondolske žičnice povzpela skoraj do hotela. Ker pa na vrh nista mogla, sta nazaj smučala vse do vznožja. 17. t.m. je Krašovec smučal tudi po grapi pod žičnico, ki pa jo je tri dni pred tem menda presmučal tudi eden od žičničarjev.
PD Kanal Valentin Stanič ima 209 članov
Pred tednom dni sta se nam vrinili dve napaki, ki sta bistveno spremenili pomen pisanja. PD Kanal – Valentin Stanič nima 1387 članov, temveč jih ima toliko PD Kamnik, ki je manjkalo v pregledu 20 največjih društev. Iz Kanala so nam sporočili, da bi lahko imeli toliko članov – bilo bi pa v čast velikemu predniku, po katerem se imenujejo – le, če bi plačali članarino skoraj vsi prebivalci. Članov imajo 209, od tega 28 pionirjev in 31 mladincev.
V članku o plezanju naših na Škotskem, pa je izpadla le ena besedica – in povsem spremenila pomen. Pravilno bi se stavek moral glasiti: Tu pa so naši spoznali, da ZA Britanci kljub napredku še zelo zaostajajo. Gre seveda za prosto plezanje, kjer po grobi oceni naši zaostajajo kar za dve stopnji.
Nad Vršičem
Aleš Dolenc in Mirko Žgajnar (oba AO Matica) sta se 17. t. m. povzpela po Meniskusu, ki sta ga potem oba tudi presmučala. Naslednji dan pa sta preplezala Uroševo grapo in Smer pastirja Jozla, sestopila pa po grapi v Nad Šitom glavi.
KA sporoča
Komisija za alpinizem PZS sporoča, da zbor alpinistov ne bo 23, maja, temveč 5, aprila.
Novi predlog alpinističnega pravilnika sicer posebej ne definira vloge in namena zbora alpinistov in tudi ne kdo naj bi volil KA PZS, dnevni red pa predvideva razpravo o obojem. In ker je organiziranost naša šibka točka – to priznava sedaj že večina – bo tokrat torej priložnost, da člani AO in AS, ki se bodo zbora udeležili, spregovore tudi o tem.
Razpis za šolo v Nepalu
Komisija za odpravo v tuja gorstva PZS je na zadnjem sestanku sklenila, da razpošlje razpis za vodjo alpinistične šole, ki bo letos jeseni v Nepalu. Kot je znano, so v objektu, ki ga je v Manangu zgradila Jugoslavija, vsako leto tečaji za nepalske gorske vodnike (pod pokroviteljstvom mednarodne zveze UIAA). Jeseni naj bi ta tečaj ponovno vodil naš inštruktor (pogoj je, da je že sodeloval na tečaju), pomagali pa naj bi mu tudi trije hrvaški inštruktorji, za katere je finančna sredstva že zagotovila njihova planinska organizacija.
KOTG je nadalje sklenila, da že v aprilu objavi razpis za drugo (in zadnjo) selekcijo alpinistov, iz katerih bodo izbrani udeleženci odprave »Jalung Kang 85«.
Za ocenjevanje slapov
V Postojni so pripravili seznami 22 slapov z ocenami, ki naj bi jih sedaj alpinisti primerjali s svojimi izkušnjami, da bi dobili kar najboljše primere. Za izhodišče so uporabljali težavnost Luciferja, ki je večini najbolj poznan in mu pripisali oceno V+. Lestvica je seveda tudi za plezanje v ledu (načelno) odprta, saj imajo na Norveškem, v Kanadi… stometrske slapove, v katerih so stojišča v lestvicah in zanesljivo zaslužijo VII. Upoštevati pa je seveda potrebno tudi, da vse ocene veljalo le za normalne razmere.
S pripombo se je prvi oglasil Iztok Tomazin. Ne strinja se z ocenama za slapova nad Tamarjem (Ob votlini V-, Srednji slap V). Meni, da je razlika bistveno večja, morda IV+ in V ali celo V+.
Na kratko
AS Ajdovščina: Herman Dragin in Aleksander Pregelj sta 17. t. m. preplezala Rumeno diagonalo v Nad Šitom glavi, sestopila pa po Uroševi grapi.
AS Delo: Na skupni turi je Andrej Avbelj sam preplezal Uroševo grapo v Nad Šitom glavi, dan kasneje pa še z Egonom Batičem in Markom Kragljem.
AO IMPOL: Po daljšem premoru so januarja začeli z AŠ, ki se je udeležuje 7 tečajnikov. Doslej so imeli v glavnem predavanja, ko se bo izboljšalo vreme, pa bodo začeli z vajami.
AO Kozjak: Tone Golnar in Bogdan Rojs sta preplezala slap pod Sušico in levega v Logarski dolini.
AO Rašica: Mariča in Slavko Frantar sta 18.. t. m. preplezala (v idealnih razmerah) Sinji slap pod Češko kočo.
AO Škofja Loka: Jurc Bogataj in Marko Čufar (Železničar) sta 10. t. m. ponovila Steber spominov v Ospu, Franc Langerholc pet dni kasneje sam Italijansko, 20. t. m. pa sta z Bogatajem preplezala še Luknjo.
