Legendarni alpinist Slavko Svetičič (1958 – 1995) je komaj čakal, da zima stisne in ledni slapovi zmrznejo. Kot pa je (nekoč nekje) povedal (Marjeti), je bil to le trening za dolge smeri. Težke odstavke je treniral na slapovih, in to najraje v Trenti, ker so mu bili najbližji in najbolj poznani. Redko katerega tam ni splezal. Če so bili pogoji pravi, je ponavadi splezal več slapov na dan. Naredil si je primerjave s tisočmetrskimi stenami in to višino skušal izenačiti s preplezanimi lednimi slapovi ali pa jo še raje preseči … Od Slavčeve smrti so slapovi kar nekajkrat odmrznili in ponovno zmrznili, skovalo in (z)dizajniralo se je precej novega orodja, da pa bi se kdo izmed slovenskih alpinistov držal preizkušenega recepta, pa je težko izslediti …
ODJUŽNA TEMA
Gore in predvsem stene, ki so (pre)dolgo govorile samo z moškimi glasovi
Slovenski alpinizem ima (vsaj na zunanji videz) bogato zgodovino, a tudi svoje (precej obširne) slepe pege. Ena najbolj očitnih je leto 1979, ko je na odpravo na Everest odšlo četrt stotnije moških — in niti ena ženska. Ne zato, ker jih ne bi bilo. Ne zato, ker ne bi imele višine, izkušenj ali poguma. Preprosto zato, ker jih sistem (in neupravičeno v nebo povzete vodje) ni videl. Ker je bil svet alpinizma zamišljen kot moški svet, v katerem so ženske lahko plezale, a ne vodile, lahko sanjale, a ne odločale.
Ta zgodovinski trenutek ni le opomba pod črto. Je simbol. Opomin, kako dolgo je trajalo, da so ženske, alpinistke sploh dobile možnost, da jih gore vzamejo resno — in da jih vzame resno tudi okolje, ki stoji pod gorami (beri tudi GRS).
Ko danes poslušaš (bereš) Ano Baumgartner, mlado alpinistko, ki se vzpenja v svet, kjer je še vedno več moških kot žensk, slišiš odmev tistega leta 1979. Ne kot očitek, temveč kot tiho dejstvo: ženska mora v alpinizmu še vedno porabiti več časa, da jo vzamejo resno.
N1 Rok Kovačič: Ana Baumgartner
Rok Kovačič: Alpinizem je fizično zelo zahteven šport. Kako dojemate ločnico med moškim in žensko? Dejali ste, da vam za spol ni mar, kako pa alpinistka doživlja ta svet?
Ana Baumgartner: To pa čutim. Poskušam, da se s tem ne obremenjujem, ampak se mi zdi, da te kot žensko mogoče ne jemljejo resno tako hitro kot moškega. Alpinizem je bolj moški šport. Imam občutek, da sem potrebovala malce več časa, da so me ljudje resno vzeli.
Se je treba potem še bolj dokazovati?
Na nek način bi rekla, da ja. Žal je še vedno tako.
Ana, doktorica znanosti s področja biomedicine in farmacije, tega ne dramatizira. Ne govori o krivici, temveč o občutku. O tem, da moraš kot ženska narediti nekaj več, da te okolica prepozna kot enakovredno. Da moraš biti malo boljša, malo bolj vztrajna, malo bolj trmasta. Da moraš dokazovati, kar moški pogosto dobijo kot predpostavko.
Rok Kovačič: Alpinizem je fizično zelo zahteven šport. Kako dojemate ločnico med moškim in žensko? Dejali ste, da vam za spol ni mar, kako pa alpinistka doživlja ta svet?
Ana Baumgartner: To pa čutim. Poskušam, da se s tem ne obremenjujem, ampak se mi zdi, da te kot žensko mogoče ne jemljejo resno tako hitro kot moškega. Alpinizem je bolj moški šport. Imam občutek, da sem potrebovala malce več časa, da so me ljudje resno vzeli.
In tu se začne drugi del zgodbe — tisti, ki govori o sreči. O loteriji, ki jo moraš zadeti, da se v alpinizmu sploh lahko razviješ. Za moške je ta loterija zahtevna. Za ženske je dvakrat zahtevnejša.
Potrebuješ prave ljudi, prave mentorje, prave trenutke. Potrebuješ nekoga, ki te vidi, preden te vidi svet. Nekoga, ki ti odpre vrata, ki jih sam ne bi mogel odpreti. Nekoga, ki ti reče: pridi, greva, namesto: mogoče še nisi pripravljena.
Rok Kovačič: Se je treba potem še bolj dokazovati?
Ana Baumgartner: Na nek način bi rekla, da ja. Žal je še vedno tako.
Rok Kovačič: Kako pa vam zdi mentorstvo v Sloveniji? Imamo močno tradicijo, veliko alpinističnih odsekov, pa tudi ljudi, ki so v tem svetu zelo pomembni.
Ana Baumgartner: Glede mentorstva bi rekla, da sem imela velik “zegen”. Najprej moj prvi vodja šole Vid Vilhar, ki je res naredil super šolo in smo iz nje ogromno odnesli. Potem sem veliko plezala z Gašperjem Pintarjem, od njega sem se po moje največ naučila. Potem pa je tako, ko plezaš z nekom, ki je enakovreden, se vsak od nekoga nekaj nauči. Skratka, glede mentorstva sem res vesela, da se je odvilo tako, kot se je.
Ana je imela to srečo. Sama pravi, da je imela »zegen«. Najprej šola pri Vidu Vilharju, potem ure in ure plezanja z Gašperjem Pintarjem, ki ji je dal največ znanja. In potem tisto najlepše: trenutek, ko plezaš z ljudmi, ki so ti enakovredni, in se vsi učite drug od drugega. To je privilegij, ki ga ni mogoče kupiti — lahko ga le prejmeš.
A sreča sama ne zadostuje. Potrebuješ tudi pogum, da jo sprejmeš. Da stopiš v svet, ki te morda ne bo takoj sprejel. Da se ne pustiš ustrahovati od tišine, ki jo včasih začutiš, ko prideš na ferato, v steno, v kočo — in si edina ženska tam.
V tem smislu je Ana del generacije, ki počasi popravlja tisto, kar je bilo leta 1979 spregledano. Ne z velikimi besedami, ne z manifesti, temveč s tem, da preprosto pleza. Da je tam. Da vztraja. Da postaja del zgodovine, ki bo nekoč videti bolj celovita.
Kaj torej sploh manjka sistemu? Le rezultati? Ali pa je menjava koordinatorjev, ki se (zdaj) že desetletja vztrajno trudijo, da bi zadeva pa le propadla, že prepozna? O tem bi morali precej več napisati je pa to najprej na »doktorjih,« da sploh zaznajo napake in pomanjkljivosti sistema, si upajo spregovoriti, ki ne pelje drugam kot v še večje nazadovanje …
SMUČANJE
Se slovenski alpinisti in smučarji (res) vračajo na osemtisočake?
Luka Kovačič se podaja na Manaslu (8.163 m) – Nova slovenska odprava s smučarskim ciljem
Slovenski gorski tekač in tekmovalni turni smučar Luka Kovačič se skupaj z ekipo izkušenih alpinistov in turnih smučarjev pripravlja na nov visokogorski izziv: poskus smučarskega spusta z osemtisočaka Manaslu (8.163 m). Gre za enega najambicioznejših ciljev v slovenskem smučarskem alpinizmu zadnjih let.
Ekipo sestavljajo športniki iz različnih disciplin, ki jih povezuje skupna strast do gora in turnega smučanja: Luka Šturm, Nejc Kuhar, Klemen Bauer, Nejc Marčič, Matjaž Mikloša in Luka Kovačič. Skupaj želijo odpreti novo poglavje v svojih karierah in preveriti, kam jih lahko pripelje združena kondicija, izkušnje in ekipni duh.
Cilj: smučarski spust z vrha Manasluja (8.163 m), osmega najvišjega vrha sveta.
Ekipa: šest vrhunskih slovenskih športnikov iz gorskega teka, biatlona, alpinizma in turnega smučanja.
Pristop: poudarek na samostojnosti, športnem pristopu in varnem napredovanju.
Pomen: potencialno eden najodmevnejših slovenskih smučarskih dosežkov na osemtisočakih.
Ekipa poudarja, da je to šele začetek zgodbe, a že zdaj je jasno, da gre za projekt, ki združuje vrhunsko pripravljenost, izkušnje in drznost. V prihodnjih tednih bodo sledile priprave, aklimatizacija in prvi koraki proti vrhu.
Rjavina
Smučanje z Brane po strmem severovzhodnem pobočju: razmere, ki nagradijo izkušene
Dejan Jazbinšek je izkoristil stabilno vreme in se zadnji februarski dan podal na Brano po njenem izrazito strmem in izpostavljenem severovzhodnem pobočju. Tura, ki že v osnovi zahteva dobro presojo in izkušnje, je tokrat ponudila razmere, ki so bile na trenutke skoraj idealne – a hkrati dovolj zahtevne, da so terjale previdnost in natančno izbiro linije.
Smuči je bilo mogoče nadeti na približno 1.250 metrih nadmorske višine, nižje pa je bilo treba opremo okoli pol ure nesti. Zgodnje jutranje razmere so bile trde in dobro pomrznjene, kar je omogočalo zanesljiv korak vse do Kamniškega sedla. Srenači so bili na tem odseku več kot dobrodošli, saj je bil sneg trd, mestoma poledenel, in je zahteval natančno tehniko.
Nad sedlom se je teren prevesil v presenetljivo dobre zimske razmere. Sneg je bil kompakten, suh in nosilen, kar je omogočalo vzpon na smučeh skoraj do največje strmine. Tam je bilo treba smuči sneti, saj je pobočje postalo prestrmo za varno nadaljevanje. Vršni del Brane je bil poledenel zaradi vetra, kar je dodalo še en element zahtevnosti.
Smučanje z vrha je ponudilo tisto redko kombinacijo suhega, kompaktnega snega in dovolj stabilne podlage, da je bilo mogoče uživati v tekočih zavojih tudi na zelo strmem terenu. Kljub temu je bilo treba pred spustom preveriti linijo, saj so bili nekateri sončni odseki že rahlo prevlečeni s tanko skorjico, ki lahko na takšni strmini hitro preseneti.
Pod Kamniškim sedlom se je sneg prevesil v prijetno spomladansko odjenjanega, nižje, okoli prve popoldanske ure, pa je bil že nekoliko preveč moker, a še vedno smučljiv.
Razmere na Brani so trenutno (kot še marsikje) zelo dobre, zlasti v zgornjem delu, kjer suh sneg omogoča kakovostno smuko. Tudi tisti, ki se ne odločijo za vrh, bodo uživali v spustu od Kamniškega sedla navzdol, ki ga Dejan posebej priporoča. Koča na sedlu je občasno odprta in ponuja prijetno zavetje ter prijazno postrežbo (ponavadi pa se takšno »oskrbovanje« prekine za nekaj let po kakšni smrtni nesreči), kar lepo zaokroži celotno turo.
Kdo (in kdaj) je prvi, drugi, tretji … opravil strme zavoje z Brane (in še s kakšne druge gore) po senčni strani, ki je v bistvu najbolj znana po številnih smrtnih nesrečah, najdete v arhivu alpinističnih novic …
Begunjska Vrtača – Lenuhova grapa v odličnih razmerah
Žiga Macedoni je skupaj z Alenom Voljkarjem opravil smučarsko turo v Lenuhovi grapi na Begunjski Vrtači, kjer so jih pričakale razmere, ki so se iz previdnosti hitro prevesile v pravo smučarsko katarzo.
Dan pred tem je bil Žiga v grapi sam. Sledi so kazale, da je nekdo le bežno preveril vstop, sam pa je moral zaradi skorajšnje napake pri krajni zevi obrniti. Naslednji dan je bilo drugače — »vesolje je hotelo, da smo trije,« pravi. Ekipa je vstopila po skrajno levem kraku, kjer je bil prvi skok nesmučljiv, a se je teren kmalu združil z glavnim grabnom, ki je obetal precej boljše razmere.
Drugi skok je bil sicer zalit, a ozek, zato so se še vedno spraševali, ali bo smer sploh smučljiva. Nad njim pa jih je pričakala skoraj popolna transformacija: grapa je bila povsem zalita, sneg pa presenetljivo suh in mehak, kljub visokim temperaturam. Razpoloženje se je v trenutku dvignilo.
Tretji skok je bil plezljiv, a nesmučljiv, zato so se pred njim usmerili levo in po grebenčku dosegli položnejši svet. Tam so opazili, da bi se z vrha dalo priti v grapo tudi zvezno, a bi bilo nekaj metrov zelo izpostavljenih — padec bi pomenil bližnje srečanje s smermi v desnem delu stene. Do vrha jih je ločilo še nekaj gaženja, na vrhu pa jih je pozdravilo sonce.
Eden izmed članov ekipe je odsmučal po Sestopni, Žiga in Alen pa sta se odločila za spust v konto, kjer ju je pričakala odlična, strma smučarija. Na sedelcu je sledilo abručanje čez izpostavljeno prečko, ki ju je pripeljala v zgornji del grape. Spust je bil uživaški, dokler nista v spodnjem vmesnem delu zaradi preozkega prehoda ponovno morala uporabiti vrv.
V spodnji grapi je bil sneg trši, a še vedno dovolj dober za smučanje. Težava je bil izhod — spodnji skok ni bil zalit, zato sta morala previdno doseči rob in se prebiti na greben. Tam jima je pomagal tudi tretji član ekipe, ki je svetoval najboljše prehode na snežišče. Kmalu zatem sta že zavriskala na Šentancu.
Begunjščica, Grapa Y in Osrednja grapa
Janez Javoršek iz GRS poroča, da je imel sredi minulega tedna nad Zelenico izjemne razmere. Popoldanski obisk se je močno zmanjšal, zato je bil nad dovozno cesto večino časa sam. Osrednja grapa je bila za vzpon v idealnem stanju, saj so lepo uhojene peš sledi omogočale udoben pristop vse do vrha.
Smučanje je začel z vrha v smeri Smokuškega plazu, nato pa se je usmeril proti grapi. Ožina je bila dobro smučljiva, spodaj pa so vrhunske razmere vztrajale vse do odcepa pod Y. Tam je znova naložil smuči na nahrbtnik in po globokih stopinjah nadaljeval proti desnemu izstopu Y grape, ki je bil smučljiv že z grebena. Smuka je bila odlična, z mehko podlago, ki se je posedala največ deset centimetrov.
Nižje je podlaga postajala trša. Plaz nad kočo Vrtača je bil popolnoma zglajen, zaradi pozne ure pa precej trd, vendar še vedno smučljiv z nekaj prilagoditve hitrosti. Do spodnjih uravnav je prišel s smučmi, zadnje minute do avta pa jih je moral nesti. Zaradi visokih temperatur snega hitro zmanjkuje.
V Osrednji grapi je bil sneg suh in zbito predelan, kar je omogočalo dobro uporabo derez. V Y grapi je bilo več mehkega snega, kar je oteževalo vzpon, a je bil spust več kot odličen.
S Kranjske Rinke in po Turskem žlebu
Zadnji dan februarja Sebastjan s samega vrha ni smučal, ampak z roba na koncu V grebena, ki pride z vrha. Razmere do Turskega žleba so bile zelo dobre spomladanske. V žlebu pa lepo zbit sneg. Kot pišejo, je vstop v Turski žleb res lepo narejen to leto in zato precej lažji za spust. Le nekih 10 metrov je malo bolj strmih. Najslabša smuka je na melišču pod žlebom, ker se je že malo delala skorjica, ampak nič hujšega.
Hitro letenje – Vallee Blanche
Bine Žalohar …
OD TOD IN TAM
Taro(c)k (7c – 750 m) v Cochamu in naveza Grasso – Kruder
Končno nekaj dobrih novic. Jernej Kruder si je našel soplezalca, s katerim dviguje svoje meje in pleza tudi nove smer v visokih stenah. V odmaknjeni granitni steni čilske doline Cochamó sta Mirco Grasso in Jernej Kruder opremila in prosto preplezala novo 750‑metrsko smer Tarock (7c) v severovzhodni steni Cerro Walwalün. Smer, ki je nastala v treh tednih, je kombinacija raziskovalnega duha, potrpežljivosti in tistega občutka, ko se ekipa popolnoma ujame. Za dokumentacijo je skrbel češki fotograf in snemalec Vladek Zumr.
Ideja za odpravo se je rodila decembra, ko je Kruder predlagal Patagonijo, Grasso pa je brez oklevanja pristal. Cochamó je sicer znan, a še vedno dovolj divji, da plezalca prisili v raziskovanje: skope informacije, ročno risani vrisi smeri in dostopi, ki se upirajo sistematizaciji. Po prvem poskusu drugje in ponovitvi smeri Entre Cristales y Cóndores sta v Walwalünovi steni opazila logično linijo.
Opremila sta jo v treh dneh, nato pa v naslednjih treh prosto plezala vsak raztežaj. Spodnji del poteka po gladkih, tehničnih plateh z redkim varovanjem, zgornji pa po izjemnih počeh in zajedah v granitu, ki ga Grasso opisuje kot »čisto veselje«. Vsak raztežaj je bil odkritje — nista vedela, ali je kdo sploh že bil tam.
Ime Tarock je nastalo med deževnimi dnevi v bazi, ko so čas preganjali s kartami. Ironično ime za linijo, ki je vse prej kot lahkotna. Po prvem vzponu sta spodnji del prosto preplezala 12. in 13. februarja, nato pa po dnevu dežja še zgornji del, do katerega sta se vrnila po francoski smeri 100 años de soledad. Ključni raztežaj je (bil) zadnji — moker, masten, a Kruder ga je preplezal z odločnostjo, ki jo v videu spremljajo osvobajajoči kriki.
Nova smer poteka med Perdidos en el Mundo (2013) in francosko 100 años de soledad (2001), s katero si deli nekaj metrov na srednji polici. Za opremljanje in varovanje sta uporabila kombinacijo svedrovcev, klinov in obsežnega »arzenala« metuljev; en raztežaj nad polico, ocenjen okoli 8b, še čaka na prosto ponovitev.
Za oba je bil to eden tistih vzponov, ki ostanejo — ne le zaradi stene, temveč zaradi ekipe. »Najboljši del ni bil vrh,« pravi Mirco na Planet mountain. »Najboljši del je bil trenutek po vsem tem, ko smo ležali na tleh garaže in se zavedali, kako dobro smo delovali skupaj.«
Grasso in Kruder sta skupno zavrtala 29 svedrovcev (18 z vrtalnikom, 11 ročno), vključno s tistimi na varovališčih, približno 15 klinov vzdolž raztežajev in na varovališčih ostalo s premičnimi varovali. Nekaj svedrovcev je bilo nameščenih še med spustom za boljša sidrišča.
La King Line — najlepša linija odprave
Med šestimi novimi lednimi slapovi in mixi, ki jih je ekipa preplezala v dolini Haute Moisie, posebej izstopa ena smer — tista, ki sta jo Jonathan Joly in Fred Degoulet poimenovala La King Line. Že iz helikopterja je delovala skoraj preveč tanka, kot da bi jo sonce že načelo. A prav ta krhkost je pritegnila pogled. Ko sta se ji približala, je postalo jasno, da gre za linijo, ki jo je težko prezreti.
Po uri gaženja s krpljami sta stala pod izjemno fino ledeno jezikasto strukturo, ki se je dvigala ob robu popolnega granitnega dihedrala. Prvi del smeri sestavljajo trije raztežaji drytoolinga, ki vodijo v en raztežaj ledu in naprej do viseče ledene plošče, položene na gladko skalo. Od tam naprej se začne bistvo smeri: led je bil prisoten, a le toliko, da so cepini sploh držali — pet centimetrov, največ.
Ledni vijaki so šli komaj do polovice, varovanje je bilo minimalno, zato sta morala v dveh raztežajih plezati v popolni zbranosti, z dolgimi runouti, dokler nista končno našla debelejše, bolj zanesljive strukture. Zadnji raztežaj sta plezala v sneženju, v svetlobi čelnih svetilk, kar je dodalo še zadnjo plast dramatičnosti.
Skupno smer nameri 240 metrov, kar je v območju, kjer povprečne linije merijo okoli 150 metrov, prava mala odprava.
La King Line je estetska, izpostavljena in tehnično zahtevna smer — linija, ki združuje vse, kar Degoulet in Joly iščeta v modernem lednem plezanju.
Alpska velikostenska zimska trilogija
Charles Dubouloz je 26. februarja sklenil svojo izjemno zimsko trilogijo: po Divine Providence v Mont Blancu in smeri Gamma na Barre des Écrins je v solo vzponu preplezal še Ouest / Nord-Ouest na Pic du Midi d’Ossau v Pirenejih.
Za zadnji vzpon je čakal več kot štiri tedne na vremensko okno, nato pa v 48 urah premagal 600 metrov zahtevne stene – kljub temu, da je že prvi dan izgubil nahrbtnik z vso opremo.
Trilogijo je povezal na svoj način: vse tri masive je dosegel s kolesom, v duhu dolgih, celostnih gorskih potovanj, ki so ga navdihovala že od mladosti. S tem je 37‑letni alpinist zaključil projekt, ki ga je nosil v sebi več let – in morda tudi svoj zadnji veliki solo podvig.
Visoke Tatre – teden zimskih tur Mihe in Kamile
Na spletnih straneh AO Kranj je daljši zapis o obisku Tater. Miha Furlan in Kamila sta konec februarja preživela intenziven teden zimskih tur v Visokih Tatrah, kjer sta združila turno smuko, ledno plezanje, mešano plezanje in celo jadralno letenje. Zaradi povečane plazovne nevarnosti sta večino ciljev sproti prilagajala razmeram, a kljub temu opravila izjemno raznolik nabor tur.
Za uvod sta v Nizkih Tatrah presmučala Starobocko dolino do Bocianskega sedla, nato pa v Veliki Mrzli dolini splezala slap Malé záhradky (WI2+) in zahtevnejši Veľké záhradky (WI5, 80 m), kjer je Miha doživel tudi resnejši psihični test v tankem, razbitem ledu. Sledila je turna smuka na Zbojníško chato, z odličnimi snežnimi razmerami in dolgim spustom v dolino.
V Mlynicki dolini sta obiskala slap Skok, kjer sta po prvem vzponu uredila top rope in preplezala več težjih linij do WI5. V Velicki dolini sta nato splezala 150-metrski Orolínov ľad (WI3) v idealnem vremenskem oknu in uživala v dolgem smučarskem sestopu mimo Sliezskega doma.
Miha je izkoristil tudi dan za jadralno letenje nad Popradom, Kamila pa za obiske domačih. Sledil je dan alpskega smučanja v Tatranski Lomnici.
Za zaključek tedna sta izbrala vrhunec: mešano smer Silvestrovské blues (V-, M5, ~150 m) z dostopom prek Veverkovega ľadopáda (WI4). V odličnih razmerah sta preplezala tri raztežaje značilnega tatranskega mixa po zamrznjenih travah in skali, z navrtanimi sidrišči in varnim potekom. Kamila je kot tečajnica smer preplezala brez padca, Miha pa je izpostavil izjemno kakovost plezanja. Sestop sta opravila z več spusti in turo zaključila s smučanjem v dolino.
Za oba je bil to eden najbolj polnih in raznolikih zimskih tednov v gorah, ki ga ne bosta pozabila.
RAZPIS
Zimski alpinistični tabor Chamonix 2026
Komisija za alpinizem Planinske zveze Slovenije organizira zimski alpinistični tabor, ki bo potekal od sobote, 21. do nedelje, 29. marca 2026.
Tabor se bo odvijal v Chamonixu v Franciji oz. se lahko lokacija glede na razmere tudi spremeni. Glavni namen tabora bo plezanje kompleksnih lednih-snežnih in kombiniranih smeri na omenjenem območju. Več informacij bodo udeleženci prejeli po izboru. Plezalni cilji se bodo na taboru izbirali glede na trenutne razmere. Od udeležencev se pričakuje, da so na taboru prisotni od začetka do konca tabora.
Tabor je namenjen izključno registriranim alpinistom in starejšim pripravnikom obvezno v navezi z alpinistom, ki pisno preko elektronske pošte (e-naslov: alpinizem@pzs.si, geslo: Zimski tabor Cham 2025) pošljejo izpolnjeno prijavnico najkasneje do vključno nedelje, 8. marca 2026 (kasnejše in nepopolne prijave, ki ne bodo na priloženem obrazcu, se ne upoštevajo!).
POMEMBNO: Prijavnice se zbirajo samo v PDF formatu in v enem dokumentu, sicer se ne bodo upoštevale!
Prijavnico poimenujte s priimkom in imenom (primer: Podbregar Rožle).
Vsi udeleženci morajo imeti sklenjeno članstvo/zavarovanje A pri PZS za leto 2026.
Vsi udeleženci morajo biti registrirani v letu 2026.
Vsi udeleženci morajo imeti veljavno kartico zdravstvenega zavarovanja EU in sklenjeno dodatno zavarovanje za tujino za čas tabora – kopijo obeh potrdil priložijo ob potrditvi prijave! Udeležba nasprotno ni možna.
Število udeležencev tabora je omejeno na deset udeležencev.
Udeleženci tabora bodo izbrani na osnovi 10 najboljših zimskih (kombiniranih ali lednih) vzponov v zadnjih štirih letih (2023 – 2026) od katerih so lahko največ trije ledni slapovi in obvezno dve DT smeri (NP ali RP). Komisija si pridržuje pravico do izbora po lastni izbiri.
Za potrditev udeležbe na taboru je potrebno v roku nekaj dni po izboru poravnati račun s kotizacijo v višini 50 €, ki v nobenem primeru ni vračljiva. Za plačilo kotizacije bo izstavljen račun.
Tabor bo vodil Miha Habjan s pomočnikom Gašperjem Reberšakom.
KA PZS bo poskrbela za organizacijo tabora in udeležencem krila del stroškov tabora.
Kontaktna oseba: Miha Habjan, 040 130 318 ali alpinizem@pzs.si. Vse potrebne informacije ter podrobnosti boste kandidati in kasneje udeleženci dobili po elektronski pošti.
KAR TAKO
Lieutenants Dangle & Dongle: nova runda norčij na El Capitanu
Na Instagramu se je znova oglasila »pollegendarna« dvojica Lieutenants Dangle & Dongle, ki s svojimi komičnimi vložki iz El Capitana že nekaj časa zabava plezalsko skupnost. V najnovejši epizodi se vračata z novimi »shenanigans« — tokrat v še bolj absurdni, skoraj parodični različici big wall življenja.
V videu se po znameniti steni lotevata »uradnih postopkov«, improviziranih pregledov opreme in tipičnih big-wall zmešnjav, ki jih spremlja teatralna resnobnost, kot da bi snemala policijsko serijo iz devetdesetih. Vse skupaj je seveda posneto z veliko samoironije in zavedanja, da je El Capitan postal tudi oder za plezalni humor.
Ob koncu videa pripomnita, da bo »studio verjetno ukinil sezono po tem delu«, a da sta slišala, da ima Evropa in predvsem Slovenija manj stroga in zlahka spreminjajoča se pravila — kar je očitna šala na račun ameriških parkovnih regulacij in njihove lastne »neprofesionalnosti«. Seveda se s trdimi nadzorniki v triglavskem narodnem parku še nista srečala, da trdita kaj takšnega.
Gre za še en lahkoten prispevek iz sveta velikih sten, ki spominja, da je plezanje lahko tudi zabava — in da se tudi na najresnejših stenah najde prostor za humor.
ID
