V alpinističnem glasilu razmišljajoče in polemično
Trideseta številka Alpinističnih razgledov bo prijetno presenetila svoje bralce – Mnenja za in proti tekmovalnemu plezanju
Trideseta številka glasila slovenskih alpinistov bo prijetno presenetila svoje bralce iz več razlogov: zaradi barvne, aktualne naslovnice, ki prikazuje severno steno Čo Oja z vodjem odprave v ospredju (zadnja stran, tudi barvana predstavlja plezanje v Kanadskem skalnem gorovju) in pa vrsta vsebinsko bogatih, razmišljajočih in polemičnih prispevkov.
Začenja se z novoletnimi poslanicami osmih planinskih in alpinističnih funkcionarjev, preizkušenih gornikov, ki so tako ali drugače povezani z »vodenjem alpinizma«. Nekateri imajo konkretne želje in načrte za prihodnje leto, drugi spet pa želijo alpinistom – lepo vreme… in tako naprej. Med najbolj neposredne nedvomno sodi želja Toneta Škarje, ki pravi, naj nas uspehi prijateljev veselijo, da bomo potem tudi mi segli višje: vsak posebej in vsi skupaj.
Razmišljanja o novih smereh plezalstva so v teh Razgledih – sem sodita predvsem prispevka Petra Čižmeka in Stefana Glowacza (povzetek iz Mountaina) – pisana zelo iskreno in hkrati strpno, čeprav to ni najbolj pogosta navada. Mnogo je namreč takšnih, ki denimo, niso pristaši tekmovalnega plezanja v dvorani in si zato na vse kriplje prizadevajo to panogo očrniti, češ da pomeni degradacijo tistega »pravega« alpinizma v visokih stenah. Glowacz je tekmoval v Bardonechii in celo zmagal, vendar je takrat rekel, da je bilo to njegovo prvo in zadnje tekmovanje. Treba je pač izbirati med spodobnim življenjem z veliko denarja v žepu, ki ga tekmovalcu priskrbijo sponzorji (če je med najboljšimi) in med svobodnim, pustolovščin polnim življenjem sredi neokrnjene narave, vendar z malo denarja. Glowacz je izbral slednje. Različna mnenja povezana s to dilemo nazorno prikazujejo tudi nekatere izjave s prve plezalne tekme v Italiji, ki jih je v svojem članku povzel Peter Čižmek. Patrick Edliger, na primer, je z vsem srcem predan tekmovanjem: »Veseli me primerjati svoje sposobnosti s trenutnim stanjem v plezaju.«. Patrick Berha- ult, Edlingerjev kolega in prav tako značilen predstavnik francoskih športnih plezalcev, pa je popolnoma drugačnega mnenja: »Sem proti, prijatelji, sem resnično in iskreno proti, kolikor zadeva mene samega.«
Alpinistični razgledi so namenjeni tudi temu, da se alpinisti pomenimo med seboj, vendar s tem ni rečeno, da se med seboj lahko tudi zmerjamo in žalimo. O izrazih, povezanih s slinastimi pobalini in z večnamensko uporabo garantnega pisma, bi se predstavnik KOTG in odprava na Trango Tower lahko pomenili po telefonu ali pa osebno in ne prek AR. Bralci se ob takšnih nizkih udarcih v tej polemiki potem ne bi toliko zabavali, vendar bi tako ena kot druga stran ohranila vsaj nekaj svojega dostojanstva. Tudi tretje in četrto nadaljevanje v tej številki sta opozorila na nekatera nerešena vprašanja, povezana z organiziranjem in financiranjem odprav. Vseeno pa se ob odgovoru članov odprave Trango Tower vsiljuje nekaj pomislekov, saj le-ti pišejo, da so alpinistična dejanja, ki v svetu danes nekaj pomenijo, torej male odprave na alpski način, ena ali dve navezi, solo – v nasprotju s stališči komisije za odprave, ki naj bi zagovarjala velike, po njihovem mnenju, preživele, odprave. Njihovo stališče namreč spodbija že poročilo Romana Robasa v teh AR o odpravi na Čo Oju, kajti v uvodu je zapisano, da je temu uspehu botrovala predvsem vztrajnost in vizionarstvo KOTG ter njenega načelnika. Temu lahko dodamo še prizadevanja načelnika KOTG (tudi o tem piše prav v tej številki AR) za združitev posamičnih moči, ki naj bi povečali možnosti za uspeh v zahodni steni Džanuja.
Tisti, ki ste že poravnali naročnino, lahko dvignete najnovejšo številko Alpinističnih razgledov osebno na podstrehi PZS, vsak ponedeljek od 17. do 18. ure. Kdor pa še ni plačal – in- teh je več kot polovica – pa uredništvo AR naproša, naj to stori čim prej.
Je za tendenciozno pisanje »Trangovcev« kriva slaba obveščenost, saj je zdaj jasno že laiku, da obstajajo alpinistični problemi, ki zahtevajo številčno močne odprave in da so velike odprave namenjene tudi rekrutiranju novih Himalajcev? In še to: sedanji načelnik ima po moje za sedaj dovolj podpore tudi med napredno mislečimi alpinisti, na katere se »Trangovci« obračajo s prošnjo, naj jim povedo o svojih izkušnjah z njim.
Med prispevki v 30. številki vsekakor omenimo tudi domiseln intervju Mira Štebeta, ki je na klepet povabil odlično žensko plezalsko navezo Ksenijo Lenarčič in Betko Galičič; Bine Mlač pa v svoji rubriki o pionirjih predstavi nedavno umrlega, velikega alpinista, Fritza Wiessnerja.
Tu so tudi koristni strokovni članki; o prvi pomoči Matjaža Veselka in Jožeta Četine. Tomaž Vrhovec pa spregovori o snežnih plazovih
Matej Šurc
PREJELI SMO
Šalo na stran
Iz načelnih razlogov nasprotujem razčiščevanju na straneh tiska, toda če stvari gredo čez rob, je primerna tudi takšna pot. Nimam namena razdirati in se tudi ne mislim postavljati v vlogo zagovornika te ali one strani, ki bolj ali manj stojita (stojijo) za članki v Alpinističnih novicah. Omenjena rubrika se mi je venomer zdela dragocen informativni blok o dogajanju na področju alpinizma in športnega plezanja v naših in tujih logih. Toliko bolj, ker sem bil iskreno vesel, da na področju tovrstne dejavnosti, ne glede na objektivne težave, ne zaostajamo v tolikšni meri kot v nekaterih drugih dejavnostih in panogah, ko že tako in drugače ostajamo Liliput na zemljevidu sveta.
Ob članku z dne 19. 12. 88 »Skorajda za šalo ponovil najtežjo smer v Sloveniji« pa se mi zastavlja nemalo vprašanj, zlasti načelnih, zadevajo pa ob uredniški pristop do obravnavanja posameznih dosežkov na področju športnega plezanja.
Kakorkoli namreč razmišljam, se ne morem izogniti vtisu, da je ta članek, (našel pa bi se še kakšen izpod peresa T. Česna), napisan prepotentno, tendenciozno, navijaško, cinično in vsaj za zdaj neobjektivno. Najbrž je T. Česen zadnja instanca, kjer se ali bi se morale »precediti« izjave ali mnenja, ki mu jih posredujejo plezalci o svojih vzponih. Nenazadnje je urednik, ki enkrat tedensko poskrbi za polovico 14. strani ponedeljkove športne priloge Dela, kar je, ne glede na subjektiven pristop, odgovorno tudi do širše in ne le »plezalne« javnosti.
Na tem mestu se ne želim spuščati v kondicijsko pripravljenost Sreča Rehbergerja, ki jo je potrdil s številnimi vzponi, kar prav tako velja tudi za Tadeja Slabeta, ki je avtor doslej najtežje smeri v Sloveniji. Ta smer je tudi predmet omenjenega članka. Toda, če je nekdo za opravljen vzpon potreboval štiri dni, zatem pa nekdo zapiše ali povzame, da ga je opravil »skorajda za šalo«, se mi zdi to, blago rečeno, neskromno. Ali ni bila in ali ni skromnost vrlina velikih mož in njihovih dejanj? Supermani živijo le še v stripih in v tretjerazrednih filmih.
Kaj podobnega piscu najbrž ne bi oporekal, če bi Rehberger smer ponovil na pogled. V plezalnem svetu je danes nemara kdo, ki je sposoben tudi takšnega dejanja. S tem je potemtakem potrebno računati, pa še takrat bi bilo vprašljivo ali bi sledila takšna neskromna izjava. Zdi se, da danes človek, ne oziraje se na področje dela in ustvarjalnosti, zelo malo dejanj opravi »skorajda za šalo«. Bolj se mi vsiljuje grenak občutek, da gre pri takšnem izjavljanju ali povzemanju le-tega bolj za zdravljenje kompleksov, ki ne izhajajo iz plezalnega početja pač pa morda iz doslej še ne docela raziskanih področij človekove podzavesti (ne pozabimo na primer biblijskih stavkov, da je namreč človek kot pajek razpet na pajčevini med Dobrim in Zlim, a nagiba se k slednjemu).
Že dlje časa je tudi res, da je področje športnega plezanja postalo tudi vprašanje osebnega prestiža, s tem pa tudi prežeto z vonjem po denarju, zaradi katerega zaudarja veliko športov. Toda to je že druga zgodba.
Glede vrednotenja posameznih smeri oziroma njihove težavnosti bi se najbrž morali dogovoriti med seboj plezalci sami. V večini primerov so se resda prvotne ocene prvenstvenih vzponov zbijale, kar pa nikakor ne sme postati razlog za diskreditacijo avtorja smeri. V konkretnem primeru Tadeja Slabeta. Pa saj konec koncev plezamo zaradi lastnega užitka, saj je današnji svet že tako ali tako shizoiden.
Upam, da teh nekaj pomislekov ne bo uvod v papirno vojno med plezalno srenjo, čeprav je res, da so odprta pisma in demantiji demantijev v našem širšem prostoru postali način komuniciranja. Kam pelje navijaško pisanje vidimo tudi iz številnih drugih, veliko pomembnejših primerov kot je področje športnega plezanja. Ali se iz polemike »Brez raza-brez obraza« nismo nič naučili? Ali ni v našem skupnem interesu imeti 14. stran športnega Dela odprtejšo, boljšo, raznobarvnejšo. Pa saj pristojnost za oblikovanje omenjenih novic še ne pomeni, da so zasebni fevd. Mar nismo v citiranem članku prebrali, da sta tudi M. Lukič in I. Jamnikar uspešno preplezala smer z oceno 8a, ki naj bi torej po težavnosti ustrezala vzponu S. Rehbergerja ? Več od skopega poročila v zvezi s tem nisem zasledil.
Prepričan sem, da nadaljevanje tako ubranega uredniškega koncepta ne prinaša koristi. Ne trenutnih, ne dolgoročnih.
Miha Lampreht, Ljubljana
Napišem, kar je res
Oblikovanje alpinističnih novic ni noben zaseben fevd. Kot lahko opazi vsakdo, nastopa pri avtorstvu več imen, poleg tega pa jih v končni tisk odda iz rok vedno nekdo izmed zaposlenih v športnem uredništvu. Prepričan sem, da je treba dosežke prikazati kar se da objektivno, ne glede na to, kdo je takšne dosežke opravil. Merilo za to pa je, vsaj zdi se mi tako, kvaliteta svetovnega vrha.
Miha Lampreht mi očita prepotentnost, tendencionizem, cinizem itd. Nekateri so me vprašali, zakaj mi Tadej Slabe ni všeč, oziroma zakaj ga napadam.
S Slabetom sva kolega in upam, da s tem tega ne bo konec. O njegovih rezultatih na tekmovanjih v Grenoblu in Bardonechii sem med drugim napisal, da sta to odlična dosežka. Za tekmo v Marseillu sem osebno posredoval, da se je na komisiji za alpinizem našel denar, s katerim je potem Slabe lahko odšel v Francijo. Sem bil tudi tedaj do njega ciničen, prepotenten, pristranski?
Lampreht v tretjem odstavku svojega članka najbrž misli na članek februarja letos. V njem sem napisal, da je Rehberger ponovil Slabetovo smer in da je oceno znižal. S čim sem bil pristranski? Pred tednom dni sem napisal, da je Rehberger spet ponovil Slabetovo smer in da je ponovno oceno popravil. Spet sem kriv. Konec koncev to ni nič takega, saj se podobne stvari dogajajo po svetu skoraj vsak dan. Slabe je smer ocenil kot svojo najtežjo doslej in za vzpon porabil tudi precej časa. Podal je tudi oceno težavnosti. In potem spet ta Rehberger. Pride, tri dni smer študira in potem jo spleza. Pove, da je prišel na vrh smeri svež, torej nič utrujen in da vse skupaj ni nič posebnega. Če je vse to res, potem je fant zares dober. V naslov tako napišem, da je smer »skorajda za šalo« ponovil. Skoraj vsakdo bi lahko razumel, da se v steni ni šalil, v prenesenem pomenu pa to vendarle kaže na to, da je toliko dober, da mu ta smer ni delala prav nobenih preglavic. In če mislite, da to ni res, ga vprašajte.
Če bi hotel napadati Slabeta, potem bi napisal, da ni tako dober plezalec, kot se zdi. Toda tega niti približno ne mislim. Slabe je še vedno odličen plezalec, toda kje je moja krivda, če dosedanji dosežki pri ponavljanju težkih smeri kažejo na to, da je Rehberger še boljši. Ali sem kriv, če to tudi napišem?
Morda sem ga pri zadnjem članku polomil v naslovu in zato se vsem prizadetim opravičujem. Toda vse, kar je bilo napisanega v članku, je res in trdno stojim za tem. In oprostite mi, če napišem tisto, kar je res.
Tomo Česen
Priznanje alpinistu
Planinska organizacija v Ilirski Bistrici (PD Snežnik) je letos dobila že Bloudkovo plaketo. Na tradicionalni prireditvi ob koncu leta (pripravljajo jo skupaj ZTKO, TKS in OSS) pa so njihovemu članu, Bojanu Počkarju kot najuspešnejšemu športniku občine podelili priznanje Janka Kovačiča za vrhunske dosežke v alpinizmu, Dora Kalčič pa je dobila bronasto značko Stanka Bloudka za več kot desetletno mentorstvo planinskega podmladka na OŠ Jelšane in delo v MO PD Snežnik.
V Klemenči peči
V Klemenči peči je sedaj že kar precej »športnih« smeri: nekdaj bi jih verjetno označili kar kot vstopne variante na smer Mimo Zoba (ocena II). Zadnji dve sta splezala Franček Knez in Robi Supin sredi novembra. Daljšo (120 m) sta imenovala Goot Amerika in ocenila VI+VI, krajšo (/100 m) pa Glorija: VI+/III.
Kdo na Han Tengri?
Lazar Popara, načelnik komisije za alpinizem PZ Vojvodine, sporoča, da so jim že med letošnjo odpravo Pamiro-Alaj ponudili organizacijo nove, ki naj bi imela za cilj znani Han Tengri. 6995 m visoki tretji najvišji vrh (za Pik Pobeda. 7439 m in Pik Dostuh, 7003 m) Tien Šana.
Han Tengri (Chan Tengri, po kirgiško Kau-too) je legendarna gora. Do leta 1943 so jo imeli za najvišjo v Tien Šanu in nekateri so ji pripisovali celo višino 7200 m; še sedaj bi ga s vsaj 7010 m radi imeli za sedemtisočak. Prvi vzpon nanj pa je opravila odprava Pogrebeckega – na vrhu sta bila (10, septembra 1931) ob vodji še F. Sauberer in B. Turin.
Odprava, za katero pa še ni jasno, kdo jo bo organiziral in kdo bo zanjo lahko kandidiral, bo morala leteti (prek Moskve) v Almo Ato. Dalje z avtobusom (kakih 270 km) do reke Krka Ra, kjer alpiniste prevzema helikopter. Let do baznega tabora (4000 m) pod S steno traja okoli 35 minut. Stena je visoka okoli 3000 m. Smer v njej ima oceno VI, VI + in jo plezajo povprečno 15 dni, po levem grebenu pa vodi smer s sovjetsko oceno 58. Je pa še veliko možnosti za prvenstvene vzpone, pa tudi zanimiva (in zahtevna) prečenja.
Planinski koledarček 1989
Planinski koledarček, kot smo ga nekdaj imenovali, ima sedaj dvovrstični naslov: Planinske akcije, Planinske postojanke 1989. Knjižica žepnega formata, lepo natisnjena in na dobrem papirju (40 strani, 3.000 din) ima na začetku priročna koledarja ( 1989 in 1990), tabelo vzhoda in zahoda sonca ter lunine mene, kar je za planince vsekakor pomembno. Sledi dobrih 10 strani pregleda akcij: datum, ime, kraj in namen akcije, kdo jo pripravlja in naslov, kje je mogoče dobiti podrobnejše informacije. Ob tem je še popoln pregled planinskih postojank v Sloveniji (ime, nadmorska višina. PD, ki jo upravlja, z naslovom in telefonom, pa še režim obratovanja) in na koncu tudi opis kategorizacije planinskih poti – novo in pomembno za vse.
Franci Savenc
