Slovenski alpinizem 1996
Zaradi bistveno povečanega števila nesreč v gorskem svetu, v katerih so bili udeleženi alpinisti, so se komisije v okviru Planinske zveze Slovenije, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo, sestale na izrednem sestanku, katerega bistvene ugotovitve so strnjene v naslednjem povzetku:
Nesreče s smrtnim izidom:
– Stane Belak – Šrauf in Jasna Bratanič sta želela preplezati eno izmed lažjih smeri v Mojstrovki, kljub temu da je prejšnji dan in tudi tisti dan snežilo in so se prožili talni plazovi južnega snega. Eden izmed njih je bil usoden tudi zanju. Stane Belak – Šrauf bi glede na svoje izkušnje mogel oceniti, da je nevarnost za vzpon prevelika, lahko pa je k nepravilnosti ocene vplivalo podcenjevanje domačih gora, kar je morda posledica njegove nekajletne, zanj relativno zmanjšane alpinistične aktivnosti.
– Janko Plevel se je smrtno ponesrečil med nočno reševalno akcijo na severnih pobočjih Brane. Kloža, ki je zdrsnila pod obremenitvijo je zdržala prvega izmed dveh reševalcev, medtem ko je pod težo drugega popustila. Kljub takojšnjemu zaustavljanju s cepinom zdrsa ni bilo moč preprečiti še manj pa snežno past predvideti.
– Irena Turnšek je zdrsnila na vršnem grebenu Aiguille du Midi, potem ko sta se s soplezalcem razvezala in nadaljevala vzpon po lažjem terenu proti vrhu. Vzrok zdrsa in njena reakcija ob zdrsu nista znana.
– Vanja Furlan se je ponesrečil v Kovinarski smeri v Mojstrovki med turo na tečaju ZGVS. Vanji se je kot prvemu v navezi verjetno odlomil oprimek, nato se je ob padcu izruval star klin na koncu prečnice, tako da je močno zanihal in z glavo zadel ob steno. Poškodbe so bile tako hude, da je po dveh urah umrl. Vreme se je poslabšalo kmalu po padcu in močno otežilo reševanje. Za Vanjo je bila značilna velika specializacija za ledne smeri, medtem ko vzponov v kopni skali praktično ni imel. Pred nesrečo je v sezoni opravil samo dva vzpona, enega v okviru tečaja ZGVS v ledu in kombiniranem svetu Ortlerja ter prvenstveni vzpon na Ama Dablam.
– Žiga Petrič in Bojan Počkar sta se ponesrečila med drugo aklimatizacijsko turo na pobočjih Kabrujev. Kljub pomanjkljivim pripravam, saj v letošnji sezoni praktično nista plezala drugje kot v plezališčih, sta bila za vzpon v Kumbakarni izredno motivirana. Ocenila sta, da nekajurno vsakodnevno popoldansko sneženje ne predstavlja velike nevarnosti plazov, vendar pa sneženje na dan njunega vzpona ni ponehalo in prostrana snežišča so se spremenila v eno samo plazišče.
Nesreče s težjimi poškodbami:
– Aleš Janžekovič, Brana, zdrs, težja poškodba spodnjih okončin;
– Samo Milanič, Bavški Grintovec, odlom, težja poškodba glave in spodnjih okončin;
– Janez Slokan, Škrlatica, padec, poškodba prsnega koša in spodnje okončine;
– Marko Prezelj, Slovenska odprava treh vrhov, plaz med aklimatizacijskim vzponom, spodnja okončina.
GRS je na treh akcijah pomagala telesno oziroma duševno nepripravljenim navezam in na eni plezalcema s poškodovano opremo.
V gorah se pleza manj kot pred leti:
Vpliv družbenih sprememb, saj je prostega časa neprimerno manj kot pred leti.
Zaradi vpliva športnega plezanja preživi večina alpinistov dobršen del leta (tudi ob ugodnih razmerah) v plezališčih, v gore pa odhaja v lepem vremenu plezat zahtevnejše smeri. Pri izbiri smeri se omejujejo na krajše zehtevnejše smeri, medtem ko se tehnično lažjih, vendar daljših in alpinistično kompleksnejših tur večina ne loteva.
Mile zime v začetku 90-tih let so razvrednotile pomen zimskih vzponov, ki so osnova za plezanje v Centralnih Alpah in Himalaji.
Alpinisti so tehnično in fizično bolje pripravljeni za kvalitetnejše vzpone kot pred leti, vendar pomanjkanje gibanja v gorskem svetu vodi k pomanjkanju izkušenj in zmanjšuje sposobnost ocenjevanja objektivnih nevarnosti.
Pomanjkanje gibanja in vzponov v gorah zmanjšuje hitrost plezanja v tehnično lažjem svetu, kar pri zahtevnih vzponih poveča nevarnost.
Spremenjene vrednote:
Odnos do lastne varnosti je plezanje v plezališčih precej spremenilo, zato se vmesno varovanje v “lažjih” raztežajih minimizira, s čemer se poveča možnost hudih nesreč v manj zahtevnem terenu. Prav tako se oprema, ki se uporablja v plezališčih, uporablja tudi v gorskem svetu.
Himalajski stil plezanja je zamenjal alpski, kjer je praktično vsaka napaka zelo verjetno usodna za posameznika lahko pa tudi za celotno navezo oziroma odpravo. Analiza uspešnosti odprav bi verjetno pokazala, da se je število odprav bistveno povečalo, odstotek uspešnosti pa zmanjšal.
Posameznikom ostaja za prostovoljno delo vedno manj časa, na njem pa temelji delo v alpinističnih kolektivih in organih Planinske zveze Slovenije. Kolegialnost oziroma odnos do sočloveka je družbena vrednota, ki se je v veliki meri spremenila v celotni družbi, zato ni pričakovati da bi bil alpinizem izjema. Zaradi vse večje inividualizacije tako pri izbiri ciljev kot pri pridobivanju finančnih sredstev se odnos do sočloveka zaostruje.
Želja, biti boljši od ostalih, je privedla k povečanemu številu solo vzponov in navez z neenakovrednimi partnerji. Tekmovalni odnos pa zamegljuje presojo o objektivnih nevarnostih v gorah.
Izobraževanje in vzgoja alpinistov:
Centralizacija izobraževalnega programa za pridobitev naziva alpinist je dosegla svoj namen, saj so tako resnost kot teoretična in praktična znanja kandidatov bistveno boljša kot pred leti.
V obdobju med pridobitvijo naziva alpinist in obdobjem, ko alpinist prične opravljati kvalitetne vzpone, na njegov razvoj alpinistična organizacija nima praktično nobenega vpliva, saj je alpinist odvisen predvsem od sebe, svojih ambicij in svoje ožje okolice.
Edini ocenjevalec kvalitete alpinistov v vmesnem obdobju je kategorizacija in kljub poudarjanju pomena zimskih vzponov in vzponov v Centralnih Alpah, teh praktično ni.
Večina boljših alpinistov se odloča tudi za nadaljevanje izobraževanja v okviru programov za pridobitev naziva alpinistični inštruktor, gorski vodnik …, tako da še vedno ostajajo v stiku z izobraževalnimi programi v okviru različnih organov Planinske zveze Slovenije.
Na vzgojo alpinistov oziroma njegovo osebnost alpinistična organizacija nima velikega vpliva, saj je pri 18 letih osebnost posameznikov že dodobra izoblikovana. Vzgoja je izrazito individualistična in odvisna od okolja in vzornikov – vrhunskih alpinistov in njihovih medsebojnih (ne)odnosov.
Zaključek:
Podkomisija za vrhunski alpinizem mora poiskati način za motiviranje alpinistov za plezanje v Centralnih Alpah.
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje mora preučiti sedanje kriterije za pridobitev naziva alpinist in jih, če ugotovi da je to potrebno, zvišati.
Podkomisija za vrhunski alpinizem in Podkomisija za vzgojo in izobraževanje naj skušata poiskati način dopolnilnega izobraževanja alpinistov, potem ko ti pričnejo opravljati kvalitetne vzpone.
Komisija za alpinizem mora preučiti vpliv športnega plezanja na delo v alpinističnih kolektivih.
Pri izbiri odpravarskih ciljev v prihodnje moramo objektivno oceniti cilje, ki so primerni za sedanjo generacijo alpinistov, trenutno vlogo alpinizma v družbi in svetovnem alpinizmu ter razpoložljiva finančna sredstva. Pri izbiri kandidatov je potrebno posvetiti pozornost tudi kontinuiteti alpinistične aktivnosti in ne samo kvaliteti.
Komisija za alpinizem in Komisija za odprave v tuja gorstva morata poiskati način, da člani odprav ne bodo odhajali na zahtevne vzpone fizično nepripravljeni.
Povzetek sestanka pripravil Matjaž Wiegele
