Planinski vestnik 2005/10
Za deževna poletja ali jesenski užitek
Plezalci smo hecni tiči – kar nekaj jih poznam, ki pravijo, da ni lepšega, kot da se prebudiš v deževno jutro, si zadovoljno zamrmraš v brk »gora ni hotela«, se obrneš v topli spalni vreči in brez slabe vesti potegneš dremež pozno v jutro. Štropotanje dežja je menda še posebej dobrodošlo, če je na sporedu kak velik vzpon, zaradi katerega je spokojen spanec ponavadi le pobožna želja. Takole potihoma bom priznala, da sem bila tudi sama nemalokrat vesela tistega znanega »mokrega« zvoka, saj mi vstajanje s kurami nikoli ni bilo prav blizu. Pa vendar bi se lahko spomnila nekaj primerov, ko sem zjutraj, namesto da bi se uživaško pretegnila in potegnila spalko čez glavo, jezno zabrundala kakšno parolo nestrinjanja z vremenskimi razmerami in začela rogoviliti okoli, kot da bi slaba volja in postopanje kaj pripomoglo k izboljšanju vremena. Tako obnašanje je postalo pogostejše v času, ko sem študentsko vlogo zamenjala za delovno in se je prosti čas skrčil na katastrofalni minimum vikendov in letnega dopusta. Zato nekega julijskega jutra zares nisem mogla biti posebej navdušena nad pritajenim šumom dežja, ki je zalival visoko travo na planini Zapotok. »Pa ravno danes! Niso vremenarji rekli, da bo vikend lep?!?« je bil spet vsega kriv Trontelj. Davno tega, ko sem bila še kratkohlača, sem starše presenetila z vprašanjem, zakaj je legendarni meteorolog Trontelj plešast. »Zato, ker si vsakič, ko narobe napove vreme, puli lase,« sem ustrelila, ko od roditeljev nisem dobila pametnega odgovora. In sama sebi sem se zdela strašno imenitna, da sem pogruntala tako brihtno. Danes vem, da ta teorija ne drži, ker bi morala biti plešasta tudi kakšna meteorologinja … Pa šalo na stran! Pravi čudež je namreč bil, da smo se spravili skupaj, vsak po svoje zaposlen s tisoč pomembnejšimi malenkostmi, kot je plezanje, dva dni smo imeli na razpolago za klatenje po Srebrnjaku, potem pa tole monotono udarjanje dežnih kapelj ob streho nekdanjega pastirskega stanu kvari hvalisavo vzdušje. Med slabovoljnim svaljkanjem po spalnih vrečah pa je dež vendarle sklenil pojenjati in kmalu se nam je zastavljalo vprašanje – kam? Za veliko steno je bilo prepozno in tako smo se listajoč po vodniku ogreli za Zapotoški vrh. »Za popoldansko plezarijo bo ravno pravšnji,« smo se strinjali. In smo šli.
To je bilo v tistih časih, ko zakoncev Relja žilica za nadelavo novih smeri še ni pripeljala v tiste kraje in tako smo zajadrali v eno izmed smeri v severni steni. Trinajst se jih je ponujalo, s težavami nekje do stare dobre petice in zapičili smo se v Jetijevo, ki poteka v levem delu stene. Nemara se nam je dopadlo ime, kaj jaz vem, kaj je botrovalo tej izbiri. Spominjam se, da smo imeli nekaj težav s sledenjem smeri, kljub opisu in skici, pa nisem prepričana, da smo imeli slab dan. A hujše zadrege ni bilo, stena je vendarle visoka le 200 m in podobno kot veliki brat Srebrnjak prehodna tako rekoč kjerkoli. Kot se za slovenske stene spodobi, ima tudi skromni Zapotoški vrh svoje »Zlatorogove steze«: po markantni polici v osrednjem delu stene poteka smer Prečenje, ki lahko ponudi možnost umika iz stene, če se nam zdi kakšna štirica vendarle preveč sumljiva ali pa na napačnem mestu. Zapotoški vrh je pravzaprav miniatura sosednjega Srebrnjaka: na las podobna oblika, zahteven pristop na vrh (pri nobenem ne gre brez lažjega plezanja), številne smeri v razčlenjeni steni. Dasiravno smeri manjšega brata niso tako pomembne in obiskane kot Srebrnjakove, katerih čare je kmalu po drugi svetovni vojni odkrila znamenita naveza Janez Krušic – Janko Šilar v družbi nekaterih sodobnikov, so vseeno ravno pravšnje za zabijanje časa ob kislemu vremenu.
Če na severu le preveč zebe v prste, jo je mogoče čez preval Velika vrata mahniti na južno stran. Tam sta si v zadnjih treh letih dala opravka Suzana in Viktor Relja, ki sta v prepoznavnem slogu nadelala štiri smeri zmerne težavnosti v odlični skali. Prvo, Tango spominov (VI/V, 230 m), sta začrtala leta 2002, trenutno zadnjo, Črto (VII-/IV-V, 200 m), pa dve leti kasneje. Za konca imata osupljiv dosje prvenstvenih smeri v paleti raznovrstnih sten širom naše dežele, smeri pa večinoma speljujeta v izjemno čvrsti skali, kjer nemalokrat zapoje sveder. Večni dilemi, ali svedrovci sodijo v naše gore ali ne, se bomo na tem mestu izognili, dejstvo pa je, da so nekatere stene, ki gostijo več njunih smeri, denimo Staničev in Veliki vrh, med plezalci zelo priljubljene. Odlična skala, dobra opremljenost, večinoma skromna dolžina in zmerna težavnost smeri so lastnosti, pisane na kožo naraščajočemu številu športnoplezalno usmerjenih rekreativcev. Poleg tega so njune smeri kot naročene za spomladansko vplezovanje ali jesensko uživancijo ter za tolažbo, kadar vreme ne dopušča obiska resnejših sten. A vendar je bolje, da vas te prijazne besede ne omamijo popolnoma – včasih se zgodi, da je kak detajl v neizprosni gladkosti kakšnih plošč kljub zmerni oceni prav pasji.
Prav neverjetno je, kako zakonca Relja uspeta najti in nato z veliko mero navdušenja obdelati včasih prav zakotne stene z nemalokrat pakleniško skalo. Škraplje in podobne poslastice iz fantastične skale sta našla tudi v Zapotoškem vrhu. Koliko oboževalcev njunih smeri ali pa le naključnih popotnikov je že vriskalo v južni steni Zapotoškega vrha bi se nemara dalo razbrati iz »obvezne opreme« vsake (?) stene, kjer Suzana in Viktor pustita svojo sled – vpisne knjige v smeri (v tem primeru v smeri Črta). Se bo vanjo vpisal tudi kdo izmed vas?
Dostop:Do planine Zapotok (1385 m) vodi markirana pot iz Zadnje Trente (1.30 h). Od opuščene staje na planini sledimo poti proti Bavškemu Grintavcu, na primernem mestu skrenemo s poti in se po meliščih vzpnemo pod severno steno (0.45 h). Če smo namenjeni v južno steno, se mimo severne stene vzpnemo na preval Velika vrata in nato sestopimo po kar dobro uhojeni stezi do vstopa smeri (1 h).
Sestop: Z vrha sestopimo po normalnem pristopu po severozahodnem razu (I-II) na preval Velika vrata in po poti nazaj na Zapotok (1 h). Sestop z vrha nam lahko olajšajo spusti po vrvi. Sestop iz smeri zakoncev Relja, ki se ne končajo na vrhu (Gejša, Harfa in Črta), poteka po gredini, ki prereže južno steno.
Vodniška literatura: S. Svetičič, Zadnja Trenta, plezalni vodnik. PZS, 1983; Spletna stran zakoncev Relja: http://users.volja.net/relja/in dex.htm
Mateja Pate
