Planinski vestnik 2003/02
Smučarska klasika nad Zelenico
Ko sem pred nekaj leti prvič obiskal Zelenico – takrat še nekaj dni prej sploh nisem vedel, kje približno je to – se mi je ta konec Karavank izredno priljubil in ga vsako leto vsaj enkrat obiščem. Predvsem v zimskem času je to kraj, kjer lahko uživamo v lažjih in težjih turah po številnih grapah, smučamo na smučiščih in strminah okoliških gora ali pa preprosto pustimo soncu, da nas razvaja v kakšnem mirnem kotičku. Begunjščica (2060 m), Vrtača (2181 m) in Palec (2026 m) so tukajšnji »hišni« vrhovi, brez katerih ne morete domov, če obiščete svet ob slovensko-avstrijski meji nad Ljubeljem. Res je tudi, da ima sedaj ta konec Karavank veliko pomanjkljivost – tam namreč ni planinske postojanke, zato smo nekako omejeni na enodnevne ture. Priljubljeni Dom na Zelenici (1536 m) je pred tremi leti pogorel, a vzrok ni bila kakšna divja planinska zabava. Menda so se vžgale saje v dimniku, gasilci pa niso prav blizu in tako od koče ni ostalo prav dosti. Po tem pa je bila seveda ta težava, da je planinski dom v eni občini, planinsko društvo, ki ga upravlja, pa je iz druge občine. Kdo naj sedaj zagotovi denar? Tipično slovensko, pa še malo gorenjskega pridiha. No, lani se je nekaj premaknilo in obnovitvena dela so se začela, a zaenkrat je do novega planinskega doma še kar daleč, zato vzemite opremo za bivakiranje, če želite ostati več dni. In kam se bomo odpravili tokrat? Glede na to, da je zima in nekateri tako radi smučate, bomo izbrali nekoliko lažjo smer. Po osrednji grapi v severovzhodni steni se bomo povzpeli na Vrtačo, nato pa smučali navzdol. To pomeni, da potrebujemo poleg popolne zimske opreme tudi turnosmučarsko. Je pa dobro, če ste že kdaj prej stali na smučeh, da se ne bi slučajno uvrstili med polomljene kaskaderje. Prvi se je na smučeh že 8. februarja 1979 spustil čez grapo naš znani alpinist, alpinistični smučar, reševalec, himalajec, zdravnik in še kaj Iztok Tomazin. Grapa ima smučarsko oceno IV-, zgornji del S4+, po težavnosti pa bi jo lahko primerjali z Jugovo grapo v Dovškem križu ali s Petim žrelom v Storžiču.
Navzgor naj bo
Naše izhodišče je mejni prehod Ljubelj (1058 m) oziroma bližnji Hotel Garni, ki pa (menda) ne obratuje. Tukaj je tudi spodnja postaja sedežnice, ki z eno vmesno postajo pelje na Zelenico. Če slučajno obratuje (pogoj je seveda sneg), si lahko prihranite kakšno uro dostopa, a pravi gorniki se bodo navzgor od pravili peš. Nekako najudobneje je, da se navzgor odpravite kar s turnimi smučmi, še posebej, če imate namen smučati čez našo smer. Mimo (bivšega) Doma na Zelenici in tamkajšnjih smučarskih naprav se odpravimo po poti proti Stolu, pozneje pa zavijemo v krnico med Palcem in Vrtačo. Ves čas se polagoma vzpenjamo pod grebenom Palca in ko pridemo do konca tako imenovanega Suhega rušja, smo tako rekoč na izhodišču. Smuči gredo na nahrbtnik, na noge pridejo dereze, v roke pa cepin. Tudi kakšna čelada nič ne škodi, saj nas v ozki grapi višje lahko kaj hitro preseneti kakšna kamnito-snežna pošiljka od zgoraj. Tukaj se prične tisti pravi vzpon, čeprav naklonine niso kaj posebnega – tam okoli 30 stopinj. 150 višinskih metrov nas loči do pričetka grape, ves čas se vzpenjamo po širokem snežišču, ki v tem delu oblikuje ne kakšen amfiteater. Edini prehod tukaj je škrbina med Palcem in sosednjim Nemškim vrhom (2024 m), kjer navzdol na avstrijsko stran vodi strma grapa. Tukaj imajo iz doline Poden Avstrijci najbližji dostop na Palec in Vrtačo.
Ko se povzpnemo do severovzhodne stene Vrtače, končno pridemo v grapo, ki nas bo popeljala do vrha. Ima obliko nekakšnega Y, navzgor bomo sledili levemu kraku. Grapa je do razcepa široka, nato se precej zoži in po nekod je široka le slabe štiri metre. Tudi naklonine se nekoliko povečajo, vendar pa ne presežejo 45 stopinj. V zgornjem delu nas lahko ob skromni zimi presenetita dva skoka. To je bil primer na začetku letošnje sezone. Spodnji skok nam postreže z nekoliko skalnega plezanja druge stopnje. Sredi skale je celo klin, višje sta še dva, ki služita bolj za varovanje oziroma spust. Zgornji skok lahko obidemo po desni in nam ne bo hudega. Sem pa slišal celo o takšnih, ki so letos plezali tukaj brez derez. Menda je vodnik peljal enega takšnega »pacienta« in nato je bila navzdol prava komedija, saj nista imela niti vrvi. Na srečo so se našli pravi ljudje na pravem mestu in »junaka« spustili čez skalni del. Ko zgoraj pogledamo čez rob na južno stran in med drugim tudi proti Blejskemu jezeru, imamo do vrha le še nekaj metrov proti desni. In kmalu stojimo pod velikim kovinskim cepinom z zvito vrvjo.
Vijuganje skozi ozko grapo
Ko so za nami razni stiski rok, občudovanje razgledov (če ni slučajno megla), fotografiranje in kakšen požirek »druge pomoči«, je čas, da se odpravimo nazaj do vrha žleba in nataknemo smuči. V primeru, da ste peš, to fazo preskočite in nato boste prikrajšani za nekaj užitkov. Pogled čez konice smuči navzdol vam najprej malo pospeši srčni utrip (podobno, kot kakšna brhka planinka), nato pa je treba med ozke stene grape. Če je snega malo, je dno grape zaobljeno, kar povzroča težave pri vijuganju. Takrat boste morali tudi sneti smuči nad prvim skokom in se pod drugega spustiti s pomočjo cepina in derez. Smuči pa na nahrbtnik, kar pomeni predvsem en kup nepotrebnega dela in izgubljanja časa. Sicer pa nekateri trdijo to za kakršnokoli obliko gorništva, zato se ne sekirajte preveč. Če so skoki zaliti, jih skoraj ne boste opazili. V zgornjem delu boste morali večinoma preskakovati, saj je grapa zares ozka. Spodaj, ko se razširi, pa se lahko podpisujete v sneg v dolgih in širokih zavojih. Ko ste spet na spodnjih snežiščih, si lahko izbirate smer smučanja proti dolini. Lahko še tako mimogrede »skočite« na Palec. Čez Suho rušje vas čaka uživaško vijuganje proti gozdnemu delu, ki vas bo nekoliko zaustavil. Dalje proti Zelenici in v dolino pa v primeru ugodnih snežnih razmer lahko ob smučanju le navdušeno vriskate. In nato počasi srkate zasluženo pivo, medtem ko boste čakali »pešce«.
Koristil vam bo zemljevid Karavanke – osrednji del 1:50.000 in vodnik Strme smučine.
Boris Strmšek
