Odsev, 8. september 1999
Nuša Matan: V Odsevu si svoje intervjuvance vedno izbiramo sami. Imam to srečo, da si za sogovornike izberem ljudi, ki so mi že na prvi pogled simpatični. G. Janez Rupar – Janči je tak človek. Januarja naslednje leto bo praznoval šestdeset let in pričakovala sem pač – šestdesetletnika. Vendar moram že na začetku napisati, da iz njega veje živa energija, ki te potegne za seboj. Z njim bi lahko klepetala ure in ure.
Janez Rupar – Janči se z alpinizmom ukvarja od leta 1957. Izpit za alpinista je opravil leta 1958 kot član Akademskega odseka pri takratnem PD Univerza. Opravil je kakih 560 alpinističnih tur vseh težavnostnih stopenj, od tega pa je preplezal tudi 51 prvenstvenih vzponov in tudi 9 prvih zimskih vzponov. Med njegovimi vzponi v Kamniških Alpah je treba še zlasti opozoriti na 1. zimska vzpona preko Glave Planjave (VI+, A2) in po smeri Pod stolpom v Skuti (VI), med alpinisti pa sta zelo priljubljeni tudi njegovi prvenstveni smeri Spominska v Koglu in Pripravniška grapa na Sukavnik v Planjavi. V Julijcih se je izkazal s številnimi prvenstvenimi prečenji in z vzponi na manj obiskane vrhove in stene. Se zlasti velja omeniti njegov prven stveni vzpon po Osrednjem stebru Planje (V+), smer Ob zajedi v Planji (VI). Steber v severni steni Škrlatice (VI). Zajedo v Pelcu nad Klonicam: (V1). prvenstveno smer v sten: Dimnikov. Pohvali se lahko tudi z več prvenstvenimi smermi v Zahodnih Julijskih Alpah, v Kuželjski steni in v Paklenu. Med svoje pomembnejše vzpone Janez lahko uvrsti tudi Steber Dedca v Kamniških. Schinkovo smer v Frdamanih policah Julicih in smer Crobath-Metzger v Višu. Bil je tudi član petih alpinističnih odprav Kavkaz 65. Lofoti 71. Pamir, 72, Hoggar 74 in Cordillera Blanca 75.
Gorski reševalec je od leta 1960, gorski vodnik pa od leta 1965. Letos je dobil mednarodno licenco za gorskega vodnika.
Ker g. Rupar dela v Soči, sem ga najprej vprašala, kako se počuti človek, ki že 45 let hodi v gore, pleza po nevarnih stenah do neskončno visokih vrhov, se spušča po ledenih strminah, premaguje ledenike tudi v najbolj nemogočih vremenskih razmerah, skratka človek, ki se marsikdaj znajde v življenjski nevarnosti, ko v službi vsak dan. vidi ljudi, ki so se na takšen ali drugačen način poškodovali in se sedaj zdravijo v Soči.
“Težko je,” pravi, “predvsem če vidiš otroke.
Vedno pomislim na to, da se tudi meni lahko zgodi kaj podobnega, toda… nevarnost je povsod. Poglejte, koliko ljudi je vsak dan na cesti.”
Janez je rojen Ljubljančan. Če bi bila zlobna, bi rekla, da ima to srečo, da se pri njem to ne opazi. Zelo preprost je, zelo prijazen, všeč mi je bilo, da mu je včasih ušla kakšna naša, domača beseda. Ko sta se z ženo poročila, so s hčerjo živeli v majhnem stanovanju v Ljubljani. Ko se je družina povečala še za enega člana, pa so se preselili v Trzin.
“Triindvajset let nazaj. Ampak takrat je bilo drugače. Z ženo sva vzela posojilo in pet let smo težko živeli. Potem pa je bilo bolje. Danes je vse drugače. V hišo smo se vselili za novo leto pred dvaindvajsetimi leti. V štirih dneh sem se navadil živeti v Trzinu. Danes me žena ne spravi več v Ljubljano niti po nakupih. Rad živim tu.”
Zdaj pa v hribe
Šestnajst let mu je bilo, ko mu je prijatelj pripovedoval o Krnu. Takrat je bilo tam še veliko šare iz prve svetovne vojne; razne žice, pa čelade, pa menažke in podobno. In stvar ga je začela zanimati. Na prvo turo je šel s prijateljem in njegovim očetom na Mangart. Z vlakom v Novo Gorico, z avtobusom v Bovec, od tam pa peš v Log pod Mangartom. Tam so v gostilni prespali, se navsezgodaj povzpeli na goro, potem pa spust v Koritnico. Prespali so pri neki kmetici, naslednji dan pa mimo Špičke na Vršič in v Kranjski Gori na vlak. “Triinštirideset let je že tega, pa me še danes vse kosti bolijo, če se spomnim,” se zasmeji. In tako se je začelo. Hoja v hribe ga je vedno bolj veselila in hribi so postajali čedalje višji in višji. Naslednje leto v maju sta s kolegom skozi okno ušla na Planjavo. “Bilo je maja. Takrat so bile zime še drugačne kot danes. Na Planjavi je bilo veliko snega. Vedela sva, da nama domači ne bi pustili, pa sva pustila listek in ušla. Ponoči je prijateljev oče prišel s službene poti, našel listek in se sredi noči odpravil za nama. Bil je dober hribolazec in je vedel, kakšne nevarnosti prežijo na naju. Bila sva mulca. Kaj pa mularija ve… Srečali smo se, ko sva se že vračala. Bala sva se, da naju bo stresel iz hlač, on pa naju je slikal, nama ponudil čokolado in skupaj smo se spustili v dolino. Še danes sem mu hvaležen za to.”
In tako se je začel alpinizem
Šel je v plezalno šolo v študentskem klubu in tam so nastala prava prijateljstva. Bil je eden redkih, ki tudi po poroki ni nehal plezati. “Z ženo sva se pred poroko poznala sedem let in se je s tem sprijaznila. Res se ni nikoli pritoževala nad mano.” Seveda so se dogajale tudi nesreče. V kakšnih nevarnih trenutkih si je tudi že obljubil, da “če pride dol, ne bo šel več gor”, ampak ti trenutki so minili, gore pa so ostale. Lepe in privlačne. Magnetne. Najhuje je bilo, ko sta s prijateljem počivala na grebenu pred vzponom na vrh. Prijatelj je stopil na na videz “zdravo” skalo, ki pa se je zrušila. Bila sta v navezi, Janez se je k sreči ujel in je dobil le nekaj prask, prijatelj pa je po štirih dneh umrl, saj so bile rane prehude. Takih stvari ne pozabiš Na Kotovi špici je bila nevihta in pod vrhom so čakali, da poneha. Hoteli so čez vrh na drugo stran. Zaslišal je “čebele”, prihajajočo strelo, in prebudil se je šele čez nekaj minut.
Takih zgodb je v njegovem spominu še veliko. Kamen mu je pustil enajst šivov na glavi, tudi neka plezalka je že padla nanj sredi stene. Dolgčas v steni res ni nikoli. Najljubše med gorami nima, saj so vsi vrhovi lepi. Morda ima še najraje Zahodne Julijske Alpe v Italiji, saj je tam zanj res plezalni raj.
Janez Rupar je tudi gorski vodnik. Leta ’63 je bil tečaj za vodnike v Vratih in takrat je naredil tudi izpit. Ker pa še ni bil star 25 let, je aktivno začel delovati šele čez dve leti.
Biti vodnik pomeni nositi veliko odgovornost za varnost posameznikov in skupine, ki jo vodiš. V skupini je lahko različno število ljudi, odvisno od težavnostne ture. V Sloveniji je približno 70 gorskih vodnikov in vsi so vključeni v mednarodno vodniško zvezo. G. Rupar je povedal, da je včasih zgrožen nad “planinci”, ki jih srečuje v gorah. In nad tem, kako delajo napačno tiste stvari, ki se človeku zdijo samoumevne.
Kaj naj rečem za konec?
G. Ruparju želimo srečo ob njegovem praznovanju in da bi še naprej s tako energijo in veseljem obiskoval naše in tuje vršace.
