Medtem ko se v mestih vse več govori o (naraščajočem) številu posredovanj, (vse) manj o neodgovornih brezplačnih prevozih, varnosti, preventivi in odgovornosti, ostaja ena tema še vedno presenetljivo zapostavljena: odkrito govorjenje o napakah (vseh). Če ostanemo zgolj pri nesrečah …
Francoska gorska vodnika Erik Decamp in Blaise Agresti sta v časniku Le Dauphiné Libéré že spomladi odprla občutljivo vprašanje, ali gorniška skupnost zaradi molka o nesrečah pravzaprav izgublja pomemben del svoje kulture.
Povod za njun razmislek so bile številne tragične nesreče v francoskih Alpah. Avtorja opozarjata, da se po nesrečah pogosto pojavi žalost, sledijo ugibanja o vzrokih, nato pa vse skupaj potihne. Vztraja nekakšna kultura usodnosti, po kateri naj bi bile nesreče zgolj neizogiben del življenja v gorah. Takšen odnos po njunem mnenju preprečuje resnično učenje iz izkušenj.
Posebej kritična sta do okolja, ki še vedno poveličuje uspeh, izpostavlja dosežke in ustvarja podobo nepogrešljivih junakov, hkrati pa nerado govori o spodrsljajih. Čeprav izkušnje in tehnično znanje zmanjšujejo tveganje, ga nikoli ne morejo odpraviti. Prav zato bi morali biti najbolj izkušeni pripravljeni javno analizirati tudi lastne napake.
Avtorja se (tudi) zavzemata za kulturo »povratnih informacij iz izkušenj« (retour d’expérience), ki je v letalstvu, reševanju in drugih dejavnostih že dolgo samoumevna. Po njunem prepričanju ne gre za iskanje krivcev ali javno spovedovanje, temveč za skupno učenje in krepitev varnosti.
Na njuno razmišljanje se je odzval tudi francoski gornik André Bernard, ki je razpravo razširil še na širše vprašanje smisla tveganja v sodobni družbi. Opozarja, da gorništva ne moremo razumeti zgolj skozi prizmo nevarnosti ali ideoloških razlag. Želja po soočanju z negotovostjo, preverjanju lastnih sposobnosti in premikanju osebnih meja je po njegovem mnenju globoko človeška in nikakor ni omejena na določen spol ali družbeno skupino.
Bernard poudarja, da tveganje samo po sebi ni vrednota. Treba ga je preučiti, pripraviti in sprejeti, odpoved cilju pa pogosto zahteva več poguma kot vztrajanje. Kljub temu se sprašuje, ali si res želimo družbo, ki bi skušala iz življenja odstraniti sleherno tveganje. Nekatere izkušnje, med njimi tudi gorniške, dobijo svoj pravi pomen šele skozi osebno zavzetost, negotovost in soočenje z lastnimi omejitvami.
V tem vidi tudi eno temeljnih protislovij sodobnega gorništva. Skupnost visoko ceni izkušnje, tehnično znanje in obvladovanje tveganj, še vedno pa težko spregovori o napakah. Nesreča se pogosto dojema kot dokaz nesposobnosti, čeprav je prav nasprotno: tudi najbolj izkušeni niso nezmotljivi.
Bernard zato poziva k bolj odprtemu deljenju izkušenj, saj je pripoved o lastnih napakah predvsem dejanje odgovornosti do drugih. Hkrati opozarja, da gora ponuja nekaj, kar sodobna potrošniška družba pogosto zanemarja: razliko med imeti in biti. Zadovoljstvo ob nakupu je kratkotrajno, izkušnja, ki jo človek celostno doživi z lastnim telesom in duhom, pa ostaja.
Osrednje sporočilo tako ni niti slavljenje tveganja niti njegovo izkoreninjanje. Pravi izziv je ohraniti kulturo zavzetosti, ki združuje željo po delovanju, zavest o lastnih mejah in ponižnost pred silami, ki jih ni mogoče povsem obvladati. Gorniški svet se po mnenju francoskih avtorjev ne bi smel odločati med pogumom in previdnostjo. Naučiti se mora živeti z obema.
Če želimo, da izkušnje ene generacije koristijo naslednji, potem o uspehih ni dovolj le pripovedovati. Prav toliko pozornosti bi morali nameniti tudi napakam, dvomom in odločitvam za umik. Prav tam se pogosto skrivajo najdragocenejše lekcije gorništva.
