Polet, 18. marec 1951
V 1. številki letošnjega letnika »Planinskega vestnika« najdemo med rubriko »Razgledi po svetu« tudi kratek odstavek, posvečen alpinistiki v Trstu. Ob zaključku tega članka je avtor mnenja, da bi bilo treba tudi pri nas misliti na podobno institucijo, kot je bila znana tržaška Comicijeva plezalna šola v Glinščici. Zato bo zanimiv morda tudi naslednji članek, ki v kratkem popisuje značilnosti francoske plezalne šole v Les Praz de Chamonix.
Francoska plezalna šola ne vzbuja zanimanja pri nas samo zaradi vabil, ki so nam jih poslali, da bi se tudi naše naveze udeležile praktičnega in teoretičnega šolanja, katerega pa se doslej na žalost nismo udeležili, temveč tudi zato, ker je ta institucija vzor plezalne šole, s katero se francoski alpinisti lahko upravičeno ponašajo.
Cilj in namen te šole je vzgojiti doraščajoči kader plezalcev in vodičev ter prirejanje gorsko-reševalnih, izpopolnjevalno-plezalskih in tako zvanih kondicijskih tečajev. V šoli poteka šolanje in tečaji posameznih skupin neodvisno eden od drugega. Določeno število mest je vsako leto rezervirano za aspirante — vodnike, ki se šolajo pod vodstvom elite francoskih alpinistov, kot so Frendo, Charlet, Rebuffat, Gurekian, Terray in James Couttet, ki slovi tudi kot smučar.
Ta šola prireja vsako leto številne tečaje in sicer izven same šole v raznih pogorjih Francije. V reševalnih tečajih se reševalci seznanjajo s sodobno in moderno (avstrijsko) reševalno tehniko in opremo, kot je jeklena vrv, Mariner nosila in podobno. Za vse francoske udeležence je oskrba brezplačna. Glavni namen šole pa je vzgoja mladih kadrov, ki si pod strokovnim in pedagoškim vodstvom najboljših strokovnjakov pridobivajo poleg osnovnega tehničnega znanja tudi vrline alpinista — čut odgovornosti, požrtvovalnosti in samozatajevanja. Za inozemske udeležence in amaterje so stroški oskrbe minimalni.
Razen šolanja in vzgoje francoskih alpinistov si je ta institucija postavila kot pomembno nalogo tudi sklicevanje in sodelovanje navez iz ostalih držav, v čemer je do danes ta institucija edina te vrste na svetu. Inozemci imajo pri izbiri načrtov in plezalnih vzponov popolnoma proste roke, v šoli se le izpopolnjujejo v vseh finesah vrvne tehnike. Za primer naj navedemo samo pisano mednarodno plezalsko družbo, ki je bila tu zbrana leta 1947: od znanih Angležev sta prispela David Cox in Robin Hodkin, udeleženca odprave leta 1938 na Masherban (Himalaja), med Avstrijci pa so bili navzoči Wastl Mariner, Erwin Schneider in Leo Spannraft, katere srečamo na Himalaji leta 1930, 1934 in 1938. Od Belgijcev je prišel Andre Mallieux, poleg tega pa italijanska ekipa pod vodstvom slavnega alpinista Agostinija Cicogna ter še močna ekipa švedskih, čeških in pa poljskih alpinistov, ki jih je vodil M. Siedlecki. Razumljivo je, da ob priliki takšnega sestanka, ko so bili zbrani vsi svetovni alpinisti, uspehi niso izostali. Še večji pomen kot tehnični uspehi in podvigi, ki so bili izvedeni v Aiquille du Diable, Pointe Walker, Dru in Aiguille du Verte, pa imajo vezi tovarištva in prijateljstva, ki so bile skovane ob tej priložnosti in ki so ponovno potrdile vzvišene ideje alpinizma v službi resničnega pacifizma.
Potrebno bi bilo, da tudi pri nas merodajni forumi pomislijo na podobno institucijo, morda zaenkrat v manjšem obsegu, če hočemo doseči in obdržati evropsko raven te lepe in koristne fizkulturne panoge.
Lukanc Ivo
