Slovenski alpinizem 2014
Aleš Kogoj (1962-2014)
Aleš je na vse ljudi in vse stvari gledal svetlo in prijazno, spodbudno in mirno. To je njegov nauk za nas. Smrt tako modrega človeka ni nujno samo žalostna; lahko nas predrami in spet spomni, kako je treba prav in dobro živeti. Vsak od nas najbrž spozna v življenju le malo ljudi, ki bi si jih v odločilnih trenutkih jemal za zgled. In je že tako naneslo, da smo se ob dvomih, pred odločitvami, ko nekako nismo vedeli, kaj nam je storiti, čisto nehote vprašali: »Kako bi pa Aleš to naredil, kaj bi rekel, kako bi se odločil?«
Z Alešem smo v hribe hodili okroglih 30 let. Na Akademski alpinistični odsek je prišel leta 1984 kot študent medicine – ker smo pač študentski klub. Bil je alpinist s tistim velikim A: Andi, visoki alpski štiritisočaki, zima, ledene grape, turno smučanje, gorski maraton. Preplezal in presmučal je čez petsto smeri in je bil natreniran kot malokdo od nas, ki smo že nekoliko posrebreni. Njegova smrt je bila nesrečen slučaj v pravem pomenu besede: v lahkem, še napol plezalnem terenu se je najbrž odlomil kamen, pač nezgoda, kakršna se lahko zgodi vsakemu od nas, saj na to ne moreš vplivati.
Ko kdo v hribih umre, marsikdo vpraša, zakaj sploh plezamo. Kaj bi odgovoril Aleš? Ko je Miha nekoč skušal iz njega izvrtati uporabne podatke o neki švicarski gori, na kateri je Aleš že bil, je znal Aleš povedati samo: »Ne spomnim se – veš, meni je bil vzpon na ta hrib eno samo veselje.« Zakaj veselje? Neki drug Aleš, ki je z njim preplezal in presmučal skoraj sto smeri, je rekel: »A ti povem, katera beseda označuje Aleša? MIR. Aleš je v hribih dosegel popolno spokojnost. Kot bi prišel nazaj v svojo zibelko. S temi hribi se je čisto stopil.«
Najbrž je bila tudi ta umirjenost razlog, da smo se za Aleša kot soplezalca kar grebli. Po mojem mu ni bilo treba nikoli nikogar poklicati za v hribe, ker smo vsi klicali njega. Nekdo med nami je rekel: »Z njim je bilo res lahko iti v hribe: ni ga zeblo, ni mu bilo vroče, ni bil lačen, ni bil žejen, nikoli ga ni nič bolelo, nikoli mu ni bilo nič pretežko.« Ko smo začenjali, bilo je v osemdesetih letih, je Alešu 300 metrov visoko v steni Šit nad Tamarjem odlomljena skala zlomila dva prsta na roki. Lepa priložnost za panoramski izlet s helikopterjem Slovenske vojske, ampak ne za Aleša. Brez pritoževanja, miren kot zmeraj, je plezal še 200 težkih metrov do vrha stene, naredil dolg in zoprn sestop po strmih travah in snežiščih in šele nato šel v ljubljanjsko bolnišnico. Z 19 let staro, torej že polnoletno škodo ju je zapeljala zvesta Irena, ki ga je v hribe spremljala vedno, kadar je bilo mogoče.
Ja, Aleš na dolge izlete ni nikoli šel brez družine. Na svojo prvo plezalsko turo na Vršič je prišel z Ireno, ki takrat še ni plezala, in smo rekli: »Lej, ta še v hribe ne more brez svoje punce.« In tako je ostalo: mi čez steno, Irena pa okrog na vrh. In ko so njuni otroci dovolj zrasli, pa še oni z njo, če niso že tudi sami plezali. Na svoje otroke pa ni prenesel samo veselja do hribov, ampak poleg vsega tudi svoj miren, potrpežljiv in svetel značaj. Samo spomniti se mi je treba, kako sta Anja in Jan znala z mojimi, od njiju precej mlajšimi otroki: »A gremo za prvi maj v Paklenico?« je bilo moje tradicionalno spomladansko vprašanje. In otroci so rekli: »Ja, če grejo Kogoji. Saj prideta tudi Anja in Jan?«
In na kaj je Aleš mislil na svoji zadnji turi v Repov kot? »Veš,« je rekel Juretu, »Repov kot je moja najljubša dolina. Če bi rad s svojo punco doživel popoln mir, jo pripelji sem. Semkaj sem jaz pripeljal Ireno na enem najinih prvih izletov in jo bom še velikokrat.« Tako je pač mislil. Bogve če se nekateri ne rodijo za to, da so s svojimi talenti, notranjim mirom, modrostjo in človečnostjo drugim za zgled. In kako dobro je, da se, saj kakšen bi pa bil ta svet, če ne bi bilo Alešev Kogojev! In blagor nam, ki smo imeli v življenju to srečo, da je bil naš prijatelj.
Prijatelji iz Akademskega AO
