Albin Benkovič – Bine
Rojen 28. februarja 1915 v …., umrl 8. oktobra 2002.
Bil je najuspešnejši predvojni kamniški alpinist, reševalec in načelnik baze GRS, častni član GRS Kamnik
Plezati je začel 1935 in se kmalu izkazal kot odličen plezalec. … 193.. je s Kemperlom preplezal Steber Planjave
V navezi s Pavletom Kemperlom Smer v kulminaciji (sedanja Centralna) v vzhodni steni Brane, smer Benkovič-Kemperle v osrednjem delu severozahodne stene Rzenika, ki je še danes velik alpinistični izziv.
Oktobra 1937 so Kemperle, Presl in Benkovič preplezali prvo smer v steni Rzenika, prek njenega SZ dela.
Maja 1939 sta Bine Benkovič in Pavle Kemperle v dramatičnem dvodnevnem vzponu preplezala izredno težavno smer v osrednjem delu severozahodne stene Rzenika.
Po vojni je 194.. postal načelnik baze GRS v Kamniku. Žal pa je bil obdolžen, da ni hotel sodelovati pri nekem reševanju in je moral odstopiti. Krivda pa mu ni bila nikoli dokazana. 19.. so ga za njegove zasluge imenovali za častnega člana postaje.
Pogreb bo v soboto, 12. oktobra 2002, ob 15. uri na kamniških Žalah.
Žalujoči: žena Ela, hči Marjana in sin Janez z družinama …
– – –
Cvet planike na grob Bineta Benkoviča
(28. februarja 1915 – 8. oktobra 2002)
Danes se poslavljamo od staroste kamniških alpinistov in častnega člana Postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. Po dolgih letih naj vsaj zdaj povemo nekaj besed v njegov spomin in zadoščenje.
Pred sedemdesetimi leti se je kamniška mladina vedno bolj navduševala za šport in se jih je vse več odločalo tudi za planinstvo, pozimi pa za smučanje na kamniških Poljanah. Iz teh vrst jih je precej začelo obiskovati gore nad Kamnikom v vseh letnih časih. Posebno korajžni in smeli pa so se odločili za plezanje in alpinizem.
Prvi med njimi je bil Pavle Kemperle. Skupini, navdušeni za alpinizem, pa se je leta 1935 pridružil tudi mladi Bine Benkovič. Kmalu se je izkazal kot odličen plezalec pri vzponu s Kemperlom v Stebru Planjave. Potem sta opravila še nekaj prvenstvenih vzponov in ponovitev. Ves čas pa sta skupaj z drugimi pomagala tudi pri reševanju v gorah.
Do takrat je bila v Kamniških Alpah vodilna starejša generacija ljubljanskih plezalcev. Kamniški alpinisti pa so bili čedalje bolj prizadevni in uspeh ni izostal. Za Veliko planino stoji vrh Rzenika – to je gora, ki ima proti severni strani prepadno, rdečkasto in izredno krušljivo steno, pod njo pa prostrano melišče, ki priča, da se gora neprestano kruši in podira. Stena je zbujala največji strah in spoštovanje in vabila najdrznejše med najboljšimi. V levem, severozahodnem delu pa kljub večkratnim poskusom ni uspel nihče od njih.
Oktobra 1937 so tamkaj Kemperle, Presl in Benkovič preplezali prvo smer. Zanje je bil to takrat res lep uspeh. Žal pa so ljubljanski plezalci dejanje omalovaževali. Nastal je spor, ki se je stopnjeval in vplival na kasnejše dogodke.
Maja 1939 sta Bine Benkovič in Pavle Kemperle v dramatičnem dvodnevnem vzponu preplezala izredno težavno smer v osrednjem delu severozahodne stene Rzenika. V tej smeri se težave proti vrhu vedno bolj stopnjujejo in je bila takrat najtežja. Zaradi nevarnosti se je je tudi kasneje lotil le malokdo, kar velja še danes. Ta podvig je bil njun najboljši odgovor na omenjeni nesporazum. Benkovič in Kemperle sta bila takrat brez dvoma sposobna preplezati tudi druge najtežje stene, če se ne bi začela vojna vihra.
Po vojni se je slovenska planinska organizacija počasi postavljala na noge. Gorska reševalna služba se je reorganizirala. Ena njenih petih baz je bila ustanovljena tudi v Kamniku. Vodil jo je najboljši predvojni alpinist Bine Benkovič.
Septembra 1946 so Kamničani priredili plezalni tečaj na Kamniškem sedlu. Vodjo tečaja, Bineta Benkoviča in njegovega tovariša pa so tik pred začetkom poklicali, naj pomagata poiskati ponesrečenega planinca pod vrhom Grintovca. Iskali so ga vso noč, vendar ga niso našli. Vodja reševalne akcije je Benkoviča in tovariša nato poslal na tečaj na Kamniškem sedlu. Takoj sta odšla tjakaj in s tečajniki na turo, zvečer pa so utrujenega Benkoviča spet poklicali nazaj na iskanje ponesrečenca.
Ne brez grenkobe je Benkovič kasneje pripovedoval: “Dva dni sem že hodil in še ponoči brez spanja, zato sem bil res preveč utrujen in se nisem čutil sposobnega, da bi takoj ponoči odšel na ponovno reševalno akcijo.” Kljub temu je sledil disciplinski postopek, pri katerem žal niso upoštevali pojasnila, da ni odklonil poziva na ponovno reševalno akcijo, ampak takrat res ni bil sposoben pomagati. Obveljala je ocena, da je storil hud prekršek in odklonil pomoč pri reševanju. Za dve leti mu je bilo prepovedano javno nastopanje in delovanje v planinstvu in reševanju. Reševalno bazo so preselili v Ljubljano.
Vsi, ki so poznali okoliščine in ozadje, so se zavedali, da mu je bila storjena velika krivica. Kamniški alpinisti in reševalci se niso mogli znebiti grenkega vtisa, da je šlo za povračilo za staro predvojno plezalsko zamero. Najboljši predvojni alpinist potem ni več sodeloval pri delu alpinističnega odseka in reševalne postaje, še vedno pa je v nekaterih nujnih primerih pomagal reševati.
Vsa naslednja leta je bila srčna želja kamniških alpinistov in gorskih reševalcev, da bi dokazali njegovo nedolžnost in pojasnili ta nesrečni nesporazum. Grenak spomin nanj se je vlekel dolga leta in ni bil pozabljen. Naša nova knjiga Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom daje našemu prizadetemu častnemu članu in njegovi družini vsaj nekaj zadoščenja.
Počivaj v miru, naš dragi prijatelj in vzornik Bine Benkovič. Tvoje ime bo za vedno zapisano v steni Rzenika in spomin nate in na tvoja hrabra dejanja ne bo zbledel.
France Malešič
– – –
Ko smo pred leti ugotavljali, da sta Kamnik in Chamonix edini mesti na svetu, ki imata po dva zlata cepina, to je dve najvišji svetovno priznani najvišji alpinistični odličji. Imen, kdo je zaslužen za to, nismo naštevali, danes pa je priložnost, da to povemo.
Eden od velikih začetnikov ali pionirjev tega uspeha si bil ti, Bine. Kajti s preplezanjem severozahodne stene Rzenika sta s Pavletom Kemperlom dokazala, da kamniški alpinizem sodi v svetovni vrh. Še bolj pa se je kvaliteta izrazila s poskusom preplezati novo smer v Planjavski Glavi. Naj preberem zapis Marka Dularja, ki je 20 let pozneje to smer preplezal in v tem zapisu izrazil vso lepoto in moč alpinizma, kateremu si bil ti, Bine, zavezan vse življenje:
“Dvoje vrvi, bela in zelena, visi ob steni. V prepad vlečeta. Kraj kažeta, kamor je udarila skala. Bel oblaček in nič več. Veter prinese odmev iz nižine, glasneje zašumi slap. Kako zelen je gozd v dolini in bela prodišča – tisoč metrov pod nama. Sonce pa boža rogljiče v Mrzli gori in Križu. Rinka žari in klin se je izruval …
Je to konec? Sklonim se čez rob. Dvoje oči mi grebe v dušo, dvoje posinjelih usten se premakne. Tiha beseda priplava do mene.
Ogenj šine v telo. Zdaj nisem več sam. Moč dveh se združi v enem, četvero rok se prime za skalo in dvoje src se bori za življenje. Morava! Stena se premakne: padam, ne dvigam se, bližam se zobu, noge so zravnane. Dosežen je nedosegljivi rob balvana. Maje se. Naj se. Klin, še enega, v silnem razkoraku obstanem. Mrzel pot mi obliva čelo. Živeti eno življenje zase in za tovariša je plezanje v navezi – čudna, a resnična misel.”
Ni treba veliko dejanj, da se človek zapiše večnosti, toda dejanja, ki jih opravi, morajo biti velika, in tvoja dejanja so bila velika! Hvala ti za ta dejanja.
Metod Humar
Besedili nam je posredoval France Malešič, obljavljeni pa sta bili tudi v Kamniškem občanu …09.2002
