PZS Obvestila 4-2006:
Prenasičenost z vsem…
Obilje materialnih dobrin se vali po cestah, betonskiin opečni kvadri prekrivajo nekdanje njive in gozdove, žepni aparatki nas z nevidnimi nitkami nenehno povezujejo, trgovske katedrale nam zadovoljujejo nepotešene duše, kovinski ptiči nam manjšajo zemeljsko kroglo in krajšajo njene nekdanje neskončnosti…; kaj torej hočemo še več! Srečo? Kaj pa je to?
Prenasičenost z vsem, s čimer si »osrečujemo« in polnimo življenje, nas prav sili v naravo, v njeno prvobitnost, tudi tja, kjer je lahko nevarna, v gore. Seveda smo omilili njene pretnje in si postavili koče za zavetje ter označili poti za varno hojo, pa tudi v stene nosimo škatlice, ki nam prikličejo pomoč, če nam v prvobitni naravi več ne gre. Virus nenasitnosti pa v višinskem zraku ne pogine, le razvija se bolj počasi. Motorne sani vsepovsod, subvencionirane traktorske pošasti do zadnjega drevesa, štirikolesno gnani avtomobili med kravami na planinskih pašnikih, helikopterski hrup s potrebnimi in nepotrebnimi leti – vse to nas spremlja, kazi pogled, maši ušesa in zasmraja zrak tam, kjer smo hoteli nekaj drugega. Komu naj se pritožimo? Država niti s predpisi in še manj s sankcijami ne sledi »življenju«, torej dogajanju. A vse se začne pri človeku: »… najprej pred svojim pragom…« Mi planinci sami razglašamo kot kake »delovne zmage« polno elektrifikacijo koč s kabli in daljnovodi. Seveda je lepo imeti več elektrike kot manj, a neomejena moč pomeni tudi pralne in pomivalne stroje. Kjer so koče na vrhovih in grebenih, onesnažujemo vodo tam, kjer se je kot dar neba šele dotaknila zemlje, na samem izviru. H koči ob jezeru sredi naravnega parka bomo vlekli kabel in zrili cesto – zbogom »podoba raja« in kristalna prozornost alpskega jezera.
Vse to si povzročamo sami. Vse to so plodovi odločitev ljudi – posameznikov in naših izvoljenih ali postavljenih predstavnikov. Ob vsem tem obilju nas obhaja neko nelagodje (ki ga skušamo spet utišati z obiljem). Čutimo, da zapravljamo dediščino naših »očetov« in še prihodnost naših »sinov« in »vnukov« obenem. Vse za nazaj in za naprej hočemo požreti sami. Vsa ta dejanja imajo preprosto ozadje: pohlep. In vse to vodijo ljudje – politiki. Politiki nam vodijo državo, politiki nam vodijo organizacije. Vse to smo mi sami; tudi najvišji politiki so naš izraz. Slovenci smo nedržavotvoren narod, zato skoraj nimamo državnikov, če pa že, se iz njih norčujemo ali jih vsaj nočemo razumeti.
Toliko za misli ob koncu zime in ob prihodu pomladi, ki razkriva, kar je pozimi prekril sneg. Na srečo pomlad pomeni tudi novo rast.
Tone ŠKARJA