Bohinjske novice, november 2017
Ob 70-letnici Gorske reševalne službe Bohinj – pogovor z Janezom Rozmanom
Gorska reševalna služba letos beleži 70 letnico delovanja, razstavo ste si že lahko ogledali v Muzeju Tomaža Godca. So v pripravi zbornika, v katerem bodo predstavili svoje delo in svojo preteklost. V sodelovanju z osnovno šolo teče natečaj ob 70 letnici gorske reševalne službe za pisne naloge in likovne izdelke. Osrednja prireditev ob 70 letnici društva GRS Bohinj pa bo 1. decembra ob 19. uri v Kulturnem domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici. Ob okrogli obletnici v naslednjih vrsticah pogovor s predsednikom društva GRS Bohinj Janezom Rozmanom.
Letos praznujete 70 let, ampak to ni začetek gorskega reševanja v Bohinju?
Res je, 70 let delujemo organizirano, v obliki, kot jo poznamo danes. Zgodovina reševanja v Bohinju pa res sega še dlje nazaj. Že leta 1822 so vodniki s Triglava v dolino prinesli truplo ponesrečenega Antona Korošca, ki ga je zadela strela. To pa je tudi eno prvih zabeleženih organiziranih reševanj v Srednji Evropi. Tako, da je zgodovina reševanja v Bohinju kar dolga.
70 let pa organizirano, kako ste organizirani?
Približno 60 let smo delovali v okviru Planinskega društva Srednja vas, zadnjih 12 let pa delujemo v samostojnem društvu Gorske reševalne službe Bohinj. Vključeni smo v Gorsko reševalno zvezo Slovenije, ki šteje 17 članic. Pokrivamo območje občine Bohinj, ki obsega preko 300 kvadratnih kilometrov površine.
Koliko članov in reševalcev šteje vaša GRS?
Društvo šteje 51 članov, od tega je 38 članov aktivnih. Aktivnih tako, da sodelujejo pri reševanjih, preventivnih akcijah, izobraževanjih, dežuranjih na športnih prireditvah v gorskem svetu. Med temi člani imamo gorske reševalce, usposobljene po svojih specialnostih, štiri reševalce letalce, celo enega inštruktorja. Ti so usposobljeni za reševanje s helikopterjem. Imamo inštruktorje, ki skrbijo za usposabljanje članstva in vodenje intervencij. Imamo tudi tri zdravnike, kar za okolje, kot je Bohinj, ni zanemarljiv podatek. Imamo tri vodnike reševalnih psov, ki so usposobljeni za reševanje izpod snežnih plazov.
Verjetno mora človek imeti nekaj v sebi, tudi nekaj znanja in sposobnosti, da lahko postane gorski reševalec?
Seveda. Najprej mora imeti nekai predznanja o alpinistični tehniki, ki ga potem nadgrajuje. Je pa tako. Ko postaneš gorski reševalec, si gorski reševalec do konca življenja. V Bohinju je reševanj veliko, opravimo preko 60 reševalnih intervencij na leto, poleg tega je veliko izobraževanja in preventivnih akcij. Tako da umika ni. Biti gorski reševalec je način življenja.
In vaša izkušnja? Zakaj ste vi postali gorski reševalec?
Imam osebno izkušnjo. V avstrijskih Alpah sem pred dobrimi dvajsetimi leti doživel zgodbo s srečnim koncem, ko sem padel v ledeniško razpoko. V tem dogodku sem ‘pokuril’ veliko sreče in takrat sem se dokončno odločil, da se pridružim gorskim reševalcem.
In kako poteka delo reševalca, ko pride do klica na pomoč?
V času poletne sezone imamo organizirano dežurstvo. Vsak konec tedna je določena dežurna ekipa, ki lahko takoj posreduje. To je okoli osem reševalcev, drugi pa seveda pridemo na pomoč. Drugače pa smo organizirani po alarmni listi, imamo vrstni red aktiviranja. Najprej klic na 112 na regijskem centru za obveščanju v Kranju, ta naprej pokliče mene ali mojega namestnika in potem se naprej odločimo za način reševanja. V vsakem primeru gremo v akcijo klasičnega reševanja, če se le da, pa aktiviramo tudi helikopter, ki je hitrejši. V vsakem primeru pa gremo takoj na pomoč.
Jesenski čas je bil vedno najbolj zanimiv za pohodnike, vendar je turizem v porastu in tudi obisk gora je verjetno vse večji, s tem pa seveda verjetno tudi za vas največ dela?
Zadnja leta tudi statistika kaže, da so najbolj pogoste intervencije v poletnem času: junija, julija in avgusta. Takrat je včasih tudi po 20 intervencij na mesec. Včasih posredujem tudi do trikrat ali štirikrat v enem dnevu.
Kateri so naj pogostejši razlogi za intervencijo?
Bohinj je po terenu raznolik, nimamo pa nekih plezalnih sten ali lokacij, kjer bi se odvijala kakšna alpinistična dejavnost. Najpogosteje so tako klici zaradi bolezni ali poškodbe. Velikokrat pa je razlog tudi nepoznavanje terena, ko iščemo izgubljene, ki se ne znajdejo na terenu, ker se na pot niso dobro pripravili. Te gremo iskat ali pa jih po telefonu usmerimo v dolino.
Večina reševanj se srečno izteče. Vse pa ne. Je takih veliko?
Res je, večina reševanj je uspešnih, marsikakšna pa žal ne. V letošnjem letu sta dva taka primera, v naši zgodovini pa smo zabeležili tudi devet smrtnih primerov v eni sezoni. Take stvari so zahtevne, tako za nas reševalce kot za ostale prisotne. Pustijo svoje posledice. Nismo namreč ravnodušni in brez čustev.
Si kdaj rečete, tega se ne grem več?
Pride seveda do situacij, ko se te kakšna zgodba dotakne in si tečeš, da ti tega pa res ni treba. Ampak so to misli za kratek čas. Skozi pogovore in analize s kolegi potem gre naprej. Pusti pa vsak primer svojo sled. Smo vendarle le ljudje.
Kako je s pridobivanjem novih članov?
Načeloma željo izrazi kandidat. Velik poudarek je pri nas tudi na delu z mladimi. Moram izpostaviti dobro sodelovanje z osnovno šolo dr. Janeza Mencingerja, podmladkom planinskih društev. Z njimi smo stalno v stiku in moram reči že odkar jaz vodim postajo, sta iz podmladka prišla vsaj dva gorska reševalca.
Velikokrat pride do reševanj zaradi lahkomiselnosti in slabe priprave pohodnika. Je takih primerov veliko?
Ja tudi taki primeri so. Včasih pohodniki tudi predolgo čakajo s klicem na pomoč. Jaz svetujem, da ko zaideš v težave, je bolje, da čim prej pokličeš na pomoč. Pokličeš 112, poveš kakšna je situacija in kje se nahajaš. Mislim, da je bolje celega človeka pripeljati v dolino, kot pa poškodovanega ali še kaj hujšega. Ni se treba bati številke 112, za to smo tu. Ne sodimo, kakšni so bili razlogi, ne obtožujemo, mi naredimo svoj del in pomagamo. Tako da brez skrbi.
Hvala.
Katarina Košnik
