55 let Planinske zveze Slovenije

06.06.2003

Z osvoboditvijo in družbenimi spremembami je tudi planinstvo dobilo nove naloge, ki naj bi jih reševalo v sklopu Fiskulturne zveze Slovenije, kot odbor za planinstvo in alpinistiko. Od 69 planinskih koč, kolikor jih je pred vojno upravljalo Slovensko planinsko društvo, je bilo 49 uničenih in 20 izropanih. Prva redna Skupščina Planinskega društva Slovenije – PDS je bila na nedeljo, 24. februarja 1946 v mali dvorani kina “Matica” v Ljubljani. Članov je bilo 9.235. Za predsednika je bil na tej skupščini izvoljen France Avčin, znan tudi kot izumitelj derez “avčink”, prevajelec Kugyjevih knjig in avtor knjig Kjer tišina šepeta in Človek proti naravi. Bil je velik zagovornik varstva narave.

Na drugi Skupščini PDS, leta 1947 v Ljubljani, ko so beležili že 12.498 članov, je bil za novega predsednika PDS izvoljen d.i.a Vlasto Kopač. Bil je član akademske sekcije SPD, znan kot alpinist, risar zemljevidov, naravovarstvenik, etnograf, projektant… Danes je Častni predsednik Planinske zveze Slovenije in pred dnevi je stopil v devetdeseto leto starosti.

Še leto je trajalo iskanje najprimernejše organizacijske oblike in 6. junija 1948 je bila v dvorani Tabor v Ljubljani ustanovna Skupščina Planinske zveze Slovenije. Na Skupščini PZS je bilo prisotnih 78 delegatov, ki so zastopali 28 društev. Za predsednika Planinske zveze Slovenije je bil izvoljen Fedor Košir, planinec, smučar in društveni delavec, ki je postal prvi predsednik Planinske zveze Slovenije. Na tej Skupščini PZS so bila sprejeta “društvena” pravila planinskih društev in sprejet osnovni temeljni akt PZS “Pravilnik PZS” (PV 1948, str. 268). Planinski vestnik je še naprej ostal revija PZS, Gorska reševalna služba pa je ostala znotraj PZS kot posebna organizacija in kot njen sestavni del. V istem letu je PZS po takratnem predpisanem političnem sistemu postala član Planinske zveze Jugoslavije in bila tudi dolžna spoštovati in uresničevati sklepe te zveze.

Nesluten razmah je po vojni doživel alpinizem, ki je bil plod načrtne politike v alpinističnih odsekih. Pričela se je intenzivna obnova planinskih koč in poti, opravljenih je bilo več kot pol milijona prostovoljnih ur, ki so ob izdatni družbeni pomoči in lastnih sredstvih PZS pripomogle, da je imela PZS ob koncu leta 1951 registriranih 77 koč in 6 bivakov. Vzporedno z dejavnostjo pa je naraščalo tudi število članov (na 57.741). Zaradi gospodarskih razmer pa se je število članov že naslednje leto zmanjšalo na 35.738.

V naslednjem desetletju (1951 – 1961) je PZS preko svojih organov usmerjala delo planinskih društev na organizacijskem, alpinističnem, vzgojnem, propagandnem, kulturnem, markacijskem in gospodarskem področju. V letu 1952 je organizacija štela že 51.661 članov v 90 planinskih društvih. V tem obdobju so nastajala planinska društva tudi v Prekmurju, na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem. Leta 1951 je bila ustanovljena tudi Planinska založba. Kot prva je v založbi planinskih zemljevidov izšla karta Julijskih Alp v merilu 1 : 75000 v priredbi dr. Valterja Bohinca, prof. Franceta Planine in dr. Ceneta Malovrha. Karto je narisal dia. Vlasto Kopač. Že leta 1950 pa je na področju alpinistične literature izšla Plezalna tehnika avtorja Marjana Keršiča – Belača.

Pomembno je bilo, da je bil leta 1961 z odlokom Skupščine LRS zavarovan Triglavski narodni park. Istega leta je bil sprejet tudi sklep Skupščine PZS, da se pri društvih imenuje mladinske odseke, katerih delo je usmerjala Mladinska komisija pri PZS. Aktivno je tega leta delovalo 18 odsekov.

Slovensko planinsko gibanje je v tem obdobju zaživelo tudi v Trstu, Gorici in Celovcu, kjer so se ustanovila slovenska planinska društva. Planinska zveza Slovenije je sodelovala s Planinsko zvezo Jugoslavije in planinskimi organizacijami v drugih republikah. V mednarodni dejavnosti pa je sodelovala v Mednarodni planinski organizaciji (UIAA) in Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR), občasno pa tudi z drugimi sorodnimi organizacijami v svetu. Značilnost novega obdobja planinske organizacije v letih 1961 – 1976 so zaznamovale predvsem alpinistične odprave v tuja gorstva, poglobljeno delo z mladino in delo na področju planinske kulture. Število članov je bilo v porastu (leta 1965 = 64.700). Ustanavljala pa so se tudi nova društva in leta 1970 jih je bilo včlanjenih v PZS že 112. Leta 1976 je PZS združevala 90.632 članov v 139 društvih.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja