Kamniški občan, julij / avgust 1972
Letos praznuje Gorska reševalna postaja Kamnik 50-letnico organiziranega gorskega reševanja v Kamniških planinah.
Za ta visoki jubilej gre zahvala takratni podružnici slovenskega planinskega društva v Kamniku, predvsem pa gorjanom — gorskim reševalcem iz Kamniške Bistrice, Stranj in Stahovice, ki so bili vedno in v vsakem času pripravljeni pohiteti ponesrečenim planincem na pomoč.
Tem pionirjem naj bo posvečen moj skromen prispevek.
Bili so časi, ko je gorska reševalna služba v domišljiji neprizadetih predstavljala le podobo poslednjih spremljevalcev ponesrečenca v gorah — z mrtvim truplom vračajočih se mrkotnežev s službenim obrazom in dušo grobarja.
Vendar je podoba teh časov zbledela, lik reševalca se je preobrazil v moža z izrazom zavesti, da je storil vse po svojih močeh, da je lastno življenje tvegal za rešitev ponesrečenca. In ne samo podoba, spremenil se je tudi pogled nanjo, ki daje priznanje in hvaležnost za ta resnično človeški izraz.
Klicati na pomoč in pomagati v nesreči je prirodna življenjska nujnost vsakega zavedajočega se, kakor tudi nagonsko čutečega živega bitja. Vendar je žal premnogokrat nagon v tem pogledu močnejši in zanesljivejši kot sama človeška pamet.
Predstavljajmo si lavinskega psa pri reševanju ponesrečenca izpod plazu: človek se le prerad otrese dolžnosti z mnogimi izgovori in predsodki – pes gre svojo pot brez predsodkov, brez strahu za svojo lastno varnost, ne glede na to, ali je to njegov gospodar ali tujec. Zanj je samo nekdo, ki gaje treba najti.
Naj mi bralec ne zameri te primerjave, saj mislim pri tem le na nujne lastnosti, ki jih mora imeti človek – gorski reševalec: sočustvovati, premagati strah in predsodke, preveriti položaj varnosti – to so lastnosti močnih in čutečih, to naj bi bil notranji lik reševalca.
Pri gorskih nesrečah zaznamujemo med drugimi vzroke: neprevidnost, pomanjkljiva oprema, trganje planik itd.
Kdo še ni enkrat v življenju zgrešil koraka, kdo je še vedno mislil na vse in ni na ničesar pozabil, kdo še ni nikoli odtrgal rože ob stezi? – Nedolžne človeške lastnosti, stokrat nezaznavne v vsakdanjem življenju — v gorah izivajo smrt.
Z odkrivanjem Alp in nastankom gorništva so se z vsakim dnem pogosteje dogajale tudi nesreče.
Matterhorn in severna stena Eigerja — predstavnika najtežjih do danes dožitevih gorskih katastrof, sta obenem tipična primera prehoda iz klasičnega osvajanja gora (leto 1965) k moderni alpinistiki. In že nam nič koliko alpskih vrhov vstopa v spomin z nemimi sporočili o največjih gorskih tragedijah v zgodovini gorništva.
Šele v času, ko se je planinstvo začelo razvijati tudi pri nas in ko je alpinistična ideja dr. Kugvja, dr. Tume, Kunaverja, dr. Juga in drugih našla pot v naše gore, so se pričele pri nas pogosteje pojavljati tudi alpinistične nesreče. Primer: smrtna nesreča Vagnerja leta 1908 in Viljema Lassa leta 1909 v Triglavski severni steni. Tiste čase so gorsko reševalno službo opravljali v večini primerov Trentarji. Le v izjemno težkih primerih so klicali reševalce sosednjega avstrijskega Alpenverajna, pri čemer pa je reševanje potekalo z velikimi zamudami.
Klic ponesrečencev iz Julijskih Alp, ki je večkrat naletel na prepozen odziv preoddaljenih reševalcev, je odjeknil v dušah preprostih Kranjskogorčanov. 16. junija 1912. leta je bila ustanovljena v Kranjski gori prva gorska reševalna postaja v Sloveniji. Dvanajst let pozneje so se ob nesrečni smrti dr. Klementa Juga v Triglavski severni steni (11. avgusta 1924) prvič pojavili tudi v stenskem reševanju. Ta čas je poznal naše prve reševalce – alpiniste: Matevža Froelicha, Joža Čopa in Andreja Moreta.
Z razvojem zimske alpinistike leta 1918 in še posebno s pritokom širših delovnih množic v gore po narodnoosvobodilni vojni so prepogoste gorske nesreče pri nas nujno izvale osamosvojitev gorske reševalne službe.
Ne samo iz Triglavske severne stene, iz Prisojnika, Ponc, Stenarja, Razorja in Škrlatice, iz Stola, Kofc in Storžiča (na katerega pobočju je leta 1937 našlo smrt 9 mladih alpskih smučarjev), pa s Krvavca, Grintovca, Ojstrice, Brane in Planjave, s travnatih vesin Velike planine, od vsepovsod, da celo iz s snegom pokritega zasavskega hribovja in Pohorskih smučišč je prihajal klic ponesrečencev na pomoč! V zadnjem času pa beležimo dve doslej največji tragediji v severni steni Špika in v Jalovcu, katerih značaj je istoveten z velikimi centralnoalpskimi nesrečami.
Tedanja gorska reševalna služba s pomanjkljivo opremo in nezadostnim reševalnim kadrom ni bila več kos danim nalogam.
Da bi se rešili prepogostih nesreč, je planinska organizacija s preventivnimi ukrepi, predvsem z reorganizacijo gorske reševalne službe, reševalnimi tečaji, predavanji, opozorili v časopisih in nadzorovanjem gorskih potov skušala preprečiti vsaj tiste nesreče, ki bi se jih bilo mogoče izogniti ob danih možnostih; po drugi strani pa naj bi postavila na ogroženih krajih obveščevalno službo, v bližini reševalne postaje in usposobila svoje moštvo s kar največjo reševalno in sanitetsko izurjenostjo.
Kot odmev na vse te nujne potrebe seje šele leta 1946 pri Planinski zvezi Slovenije ustanovila gorska reševalna služba kot samoupravna organizacija s sedežem na Jesenicah.
Prvotna reševalna oprema je obstajala iz nosil, nekaj klinov in plezalne vrvi. V zasilnih predelih pa so se reševalci posluževali nosil iz povezanega vejevja. Taka nosila so imela to prednost, da so služila na prodnatih plazovih in snežiščih za spuščanje kot nekake sani. Ta način transporta so uporabljali le v smrtnih primerih nesreče.
V senožetih so čestokrat uporabljali tudi lahke sani. Če ni bilo pri roki sanitetnih nosil, so za nadaljnji transport uporabljali nosila, povezana iz dveh odsekanih vej. Na nevarnem strmem terenu so uporabljali krampe “piželne”. Rezati vrv ah metati mrtvo truplo prek stene niti v najtežjem terenu ni bilo v navadi. Vendar moramo spričo modernih reševalnih naprav dati vse priznanje pionirskemu reševanju, da je kljub vsem težavam obdržalo svoj ugled in pieteto do mrtvega tovariša.
Leta 1936 je bil v Vratih gorski reševalni tečaj, katerega namen je bil seznaniti reševalce z uporabo reševalnega droga. To je bil v razvoju gorske reševalne opreme prvi modernejši pripomoček za transportiranje ponesrečenca iz stene. Po narodnoosvobodilni vojni pa, ko se je pri nas strma alpinistika približala vzporedju z drugimi alpskimi narodi, se je pokazala potreba po temeljitejši izpopolnitvi reševalnih naprav. Za pospešeno in varnejše reševanje iz stene uporabljamo danes “gramigerjev sedež” in “marinar” reševalno napravo, ki omogoča spuščanje ponesrečenca tudi čez stometrsko steno v kar najhitrejšem času. Za lažji in varnejši transport po strmih snežiščih uporabljajo reševalni čoln – aki ali pa smuči, zvezane s posebnimi spojkami, ki nadomeščajo sani.
Poleg vseh teh naprav pa ima danes gorska reševalna služba za zimsko reševanje, predvsem za reševanje izpod plazov, živega pomočnika – lavinskega psa, zvestega tovariša in vodnika gorskemu reševalcu.
To naj bi bil kratek popis predhodnega in sodobnega reševanja v gorah.
V Kamniških in Savinjskih Alpah je bila gorska reševalna služba dokaj pozno organizirana. Vzrok je pripisovati predvsem redkim nesrečam in zanesljivosti domačinov — gorjanov, ki so težko dolžnost sami opravljali. To so bili gorski vodniki in lovci iz Stahovice in Kamniške Bistrice, Solčave in Jezerskega.
Legendarni junak Tine Zlatnar-Bos, ki ga je naš sodobni pisatelj Juš Kozak ovekovečil v svoji povesti Beli macesen, živi še danes v spominu domačinov in starih planincev. Njegova spretnost in drznost izvira po ustnih izročilih njegovih sodobnikov iz skrivnostne navade, da je pil gamsovo kri. Vrv je uporabljal le za pomoč drugemu. Hodil je v coklah, le kadar se je povzpenjal v steni od razpoke do razpoke, je dal cokle za pas. Ko je nekoč hodil za divjadjo za Brano iz Luknje, je moral iti tako trdo ob steni, da si je potrgal vse gumbe na obleki. Ponoči je plezal steno Kovačnice, ker so ga v Jermencih zašli turisti klicali na pomoč. V reševalni ekspediciji leta 1913 pri iskanju smrtno ponesrečenega Janka Petriča na grebenu Rinka-Skuta je tudi sodeloval Bos.
V njegovem času so dolga leta reševali poleg Bosa še Franc Logar iz Črne, Franc Kemperle in Anton Šlebir iz Županjih njiv ter gorski vodnik Franc Prelesnik iz Stahovice.
Leta 1922 je bil na Okrešlju gorski reševalni tečaj in istega leta so ustanovili pri podružnici slovenskega planinskega društva Kamnik gorsko reševalno službo z reševalno skupino v Stahovici. Reševalno službo so opravljali poleg poklicnih reševalcev še domačini iz Stahovice in turisti ter pastirji, ki so bili po naključju v bližini nesreče. Le v izjemnih primerih, če je iskanje ponesrečenca zahtevalo več reševalcev, je podružnica SPD Kamnik poslala na pomoč izkušene planince iz Kamnika.
Vidno in zaslužno mesto v službi gorskega reševanja zavzemajo predvsem štirje bratje Erjavškovi iz Stranj. Vodja reševalne ekipe je bil Maks Kocelj, akademski slikar in takratni tajnik kamniške podružnice SPD. Poleg Erjavškovih pa so sodelovali v gorski reševalni službi kot člani: Tine Uršič, Franc Rezman, Tone Gradišek in dolgoletni oskrbnik koče v Kamniški Bistrici Peter Uršič.
Leta 1937 se je pri podružnici SPD Kamnik prijavila v članstvo gorske reševalne službe skupina mladih planincev iz Kamnika, po večini alpinistov. Tako se je tudi v Kamniku oblikovala skupina gorskih reševalcev. Še istega leta so pri podružnici ustanovili gorski reševalni odsek. Ustanovitelji tega odseka so bili: Kamničani: Franc Ulčar, Karel Biško, Ivan Česen, Ivo Kumar, Pavle Kemperle in Tone Erjavšek iz Stranj. V začetku leta 1941 je podružnica SPD organizirala v Kamniku predavanje o prvi pomoči. S tem je bilo zaključeno predvojno delo gorske reševalne službe. V nadaljnjih letih med narodnoosvobodilno vojno pa gorska reševalna služba kot organizacija ni delovala.
Po NOV se je gorska reševalna postaja v Kamniku vnovič organizirala. Planinstvo je postalo silno množično in nesreče v gorah so se množile.
Iz statistike povojnih nesreč vidimo, da so se pomnožile predvsem z razvojem zimske in strme alpinistike. Pokazala se je potreba pritegniti v vrste gorskih reševalcev več za to službo sposobnih alpinistov.
Prva leta po vojni je kamniška gorska reševalna služba delovala v okviru alpinističnega odseka, pozneje pa, ko se je pri planinski zvezi Slovenije organizirala gorska reševalna služba kot samostojni upravni organ, je tudi kamniška gorska reševalna služba dobila svojo delovno mesto. Nekaj časa je postaja opravljala funkcijo baze, pod katere upravo so spadale: gorska reševalna postaja Ljubljana z načelnikom Vinkom Modcem, Stahovica z načelnikom Francem Erjavškom in Kamniška Bistrica z načelnikom Petrom Uršičem. Bazi je načeloval kamniški alpinist Albin Benkovič. Leta 1947 je bila baza v Kamniku ukinjena, namesto nje pa je bila organizirana gorska reševalna postaja. Iz arhiva je razvidno, daje od leta 1947 do 1949 vodil postajo Leopold Lampič iz Kamnika. Leta 1950 pa ni v arhivu zabeleženih nobenih podatkov, ki bi izpričevali obstoj postaje. Od leta 1951 do 1968 je vodil postajo Pavle Kemperle iz Kamnika, ki je zaradi bolezni po letu 1968 oddal to težko in odgovorno nalogo Tonetu Škarji, alpinistu iz Mengša.
Za vzgojo svojega kadra je gorska reševalna postaja Kamnik organizirala reševalne tečaje in člane teoretično usposabljala s predavanji o prvi pomoči.
Teh nekaj misli in podatkov prinašam ob 50-letnici obstoja gorske reševalne službe v Kamniku ter s tem zaključujem svoje delo ob spominu na nesrečne žrtve naših gora.
PAVLE KEMPERLE
foto: G-L arhiv Pavle Kemperle
