Delo, 7. december 1995
Na tri planince se je zrušilo celo pobočje snega – Prvega je plaz na srečo izvrgel, da je lahko pomagal drugemu, Borisa Šutarja pa so mrtvega našli šele reševalci
MOJSTRANA, 26. decembra 1995
Na božično popoldne sta pilota helikopterja LPE MNZ z Brnika pripeljala v dolino mrtvega, 24-letnega Borisa Šutarja, iz Mengša. V nedeljo popoldne ga je skupaj še z dvema prijateljema, na višini dobrih dva tisoč metrov, v kotanji pod letno potjo na Kredarico, blizu Konjskega prevala, zajel talni plaz. Plazovina je po tristo metrih na strmini v ovinku spustila iz objema smrti 26-letnega Jerneja Pera iz Trzina. Ta je v zbitem snegu videl roko in lase 22-letnega Uroša Robavsa iz Mengša. Najprej mu je odstranil sneg okrog glave in mu pomagal iz plazu. Oba sta se še pol ure trudila na plazu, ga prebadala s palico in cepinom, da bi našla prijatelja, ki je bil prvi v gazi. Toda Borisa nista našla.
»Naredila sva vse, kar sva mogla. Tam sva pustila oba najina nahrbtnika in Borisovo kapo. Dobre tri ure kasneje sva bila že v Zgornji Radovni, kjer sva povedala. kaj se nam je zgodilo na poti na Kredarico. Tja smo se namenili še pred svitom, po večmesečnih pripravah. Borisova mama je še v sredo spraševala dežurnega meteorologa na Kredarici, kakšni so pogoji za tak pohod. Očitno smo zašli, saj drugače ne bi potrebovali kar devet ur do mesta, kjer se je sprožil plaz. Uroš je slišal grozovit pok. Boris je bil prvi v kotanji. Nad nas se je zrušilo celo pobočje. Sam sem bil sedem metrov za Urošem, ki se je ves čas izmenjaval z Borisom v gaženju snega. Plaz sem dojel kot grmenje in tresenje tal,« je povedal Jernej Per, prizadet zaradi prijateljeve smrti.
Načelnik mojstranskih gorskih reševalcev je v nedeljo zvečer sprejel oba preživela, da sta mu povedala, kje se je vse skupaj zgodilo. Takoj je obvestil vse reševalce. Ti so bili zjutraj ob šesti uri že na Prodah. Šef pilotov Letalske policijske enote MNZ, Jože Brodar, jim je obljubil helikopterski prevoz. Kljub ne najboljšim razmeram, sta s pilotom Marjanom Klajnščkom pristala pred osmo uro skupaj z mehanikoma Jaroslavom Hufom in Mihom Meškom. S prvim letom v bližino mesta nesreče, sta odpeljala vodnika lavinskega psa Igorja Potočnika iz jeseniške postaje GRS in še nekaj reševalcev. Zaradi močnih sunkov vetra, meglic in rosenja, sta iz Krme lahko vozila v bližino plazu le po tri reševalce hkrati. Toda tja sta jih pripeljala vseh šestnajst. Vsi so bili opremljeni s posebnimi elektronskimi aparati, lavinskimi žolnami, za primer novih plazov, da bi jih hitro našli, če bi jih zasulo. S posebnimi 3.5 metra dolgimi sondami, lopatami, turnimi smučmi in vso drugo opremo. Psica Biba v prvem poskusu, na delu plazu, ni dovolj nakazala, kje naj bi bil zasuti. Po še treh grobih sondiranjih, ko je bila plazovina večkrat prebodena, je psica policista Potočnika začela kopati v plaz. Meter in pol globoko so nato reševalci odkopali mrtvega planinca.
Nedvomno so vsi trije precenili svoje sposobnosti za zimski pohod v takih nemogočih razmerah. Meteorologi so ob otoplitvi še posebej svarili naj ljudje opustijo načrte za zimske vzpone. Še nezmrznjena pobočja so se v teh dnevih otresala snega, tako da so grmeli talni plazovi. Borisu ni mogel nihče več pomagati. Možnost preživetja v plazu se po petnajstih minutah hitro niža in po nekaj urah, razen nekaterih izjem, povsem ugasne. Še posebej, če je plazovina taka, kakršna je zajela vse tri planince.
MIRKO KUNŠIČ
