kvečjemu veča
Pogosto slišimo vprašanje, koliko sodobna tehnologija pomaga pri gorskem reševanju. Odgovor hrvaških gorskih reševalcev po sinočnji akciji na Mosorju je preprost: zelo pomaga, vendar ne zmanjšuje potrebe po ljudeh.
Na Mosorju so sinoči iskali 24-letnega planinca, ki se po samostojnem izletu ni vrnil na dogovorjeno mesto srečanja z družino. Zvečer se mu je izpraznil mobilni telefon, zato je ostal brez možnosti komunikacije. V iskalno akcijo je bilo vključenih 21 članov postaje HGSS Split, dva vodnika z iskalnima psoma, brezpilotni letalniki ter osem zunanjih sodelavcev.
Okoli 22.30 se je pogrešani odzval na klice reševalcev. S pomočjo drona so nato natančno določili njegov položaj na težko dostopnem pobočju nad Klisom, približno 300 metrov od planinske poti. Čeprav je bil fizično v dobrem stanju, je imel strgana oblačila in obutev. Reševalci so ga pospremili do Mihovilovića, kjer ga je pričakala družina.
Nekaj po polnoči so se vsi udeleženci vrnili z akcije. Utrujeni, a zadovoljni, da se je zgodba končala srečno. Zjutraj pa jih je že čakal povratek na običajna delovna mesta.
Primer z Mosorja lepo kaže, kako se je gorsko reševanje v zadnjih desetletjih spremenilo. Droni, satelitska navigacija, digitalne karte in druge tehnološke rešitve omogočajo hitrejše lociranje pogrešanih oseb in učinkovitejše načrtovanje akcij. Toda hkrati razkrivajo tudi drugo plat zgodbe: tehnologija ne zmanjšuje potrebe po reševalcih. Nasprotno. Povečuje. Nekdo mora opazovati zaslon, upravljati letalnik, analizirati podatke, iskati na terenu, voditi pse in nazadnje tudi fizično doseči ponesrečenca ter ga varno pospremiti ali prenesti v dolino.
Čeprav lahko brezpilotni letalnik v nekaj minutah preleti območje, za njegovim delovanjem še vedno stoji ekipa usposobljenih prostovoljcev. Tudi najbolj napredna tehnologija namreč ne more nadomestiti izkušenj, presoje in predanosti ljudi, ki ponoči odidejo v gore iskat neznanca in se po končani akciji zjutraj vrnejo na svoje redno delovno mesto.
Morda je prav to najpomembnejše sporočilo te zgodbe: sodobna tehnika gorsko reševanje naredi hitrejše in učinkovitejše, vendar ostaja zgolj orodje. Ključni »človeški resurs« ostajajo reševalci sami.
Primerjavo s časi, ko so na reševanje hodili po dva ali trije in peš, pa je ob tako veliki potrebi po delovanju »prostovoljcev« (povsod se bere le o pomanjkanju kadra le tu je tega na pretek) že kar nesmiselna, saj v obdobju potrošništva tudi tu šteje le »rast,« …
