Delo, 15. junij 1983
V nekaj zadnjih dnevih je strela ubila tri ljudi, minuli konec tedna pa je povzročila deset požarov in veliko škode
LJUBLJANA, 14. junija 1983
V železne grablje Antonije Trbovc iz Kresinjskega vrha pri Sevnici je udarila strela. Trbovčeva je bila takoj mrtva. Podobno se je zgodilo tudi Antonu Šturmu, ki se je sklanjal nad električnega pastirja in popravljal napeljavo. Oba žalostna dogodka sta se zgodila konec minulega tedna. Včeraj pa je strela spet sejala smrt. Zoran Rutar, star 13 let, iz Krna pri Kobaridu, je z materjo grabil seno na travniku, ko je vanj udarila strela. Če hkrati ob tem povemo še to, da so strele konec prejšnjega tedna zanetile deset požarov in s tem povzročile veliko škode, je bolj ali manj jasno, da pri nas zaščita pred strelo očitno ni najbolj učinkovita.
Strela je izjemno muhast pojav, če temu lahko tako rečemo. Zelo malo se ve o njej, čeprav je teorij veliko. Mogoče še najbolj drži trditev, da si strela šele nekaj metrov nad zemljo izbere cilj in da so to ponavadi koničasti predmeti. Veliko se je s strelo v 18. stoletju »ukvarja!« Benjamin Franklin, ki je ugotovil, da je poslopje dobro zavarovano le, če nanj namestimo prevodno kovinsko palico. Francoski fizik Dalibard je leta 1752 blizu Pariza postavil 12 metrov visok železen drog s pozlačeno konico, s katere so med nevihto preskakovale strele. Tako je prvič dokazal, da je v nevihtnih oblakih nakopičena električna energija.
Zaradi strele umre v Jugoslaviji vsako leto približno 150 ljudi. Hkrati pa povzročajo požari, ki jih zaneti, ogromno materialno škodo. Dostikrat tudi zaradi tega, ker (največkrat gospodarska) poslopja niso ozemljena.
Strela je stalna spremljevalka neviht. »Nevihtna goba« kar prekipeva od napetosti. Če se na mejnem področju med obema nabojnima poljema napetost dvigne nad 10 tisoč voltov na centimeter, pride do lokalnega preboja. Ta tako imenovana predrazelektritev je komajda vidna, pri dovolj veliki napetosti pa se razteza vedno bolj in nazadnje ustvari električno prevodni kanal, ki bi ga lahko primerjali s kablom, po katerem teče električni tok. Ko se ta kanal stakne z zemljo, udari strela.
Kako se lahko zaščitimo pred strelo? Vsi vedo, da pod drevesom ni dobro stati in da se je pripetilo že veliko nesreč prav zaradi vedrenja pod košato krošnjo. Sicer pa eni priporočajo, da se je treba skriti pred strelo v kakšno kotanjo, drugi pa spet menijo, da moramo leči na tla, s čimer se prilagodimo zemeljski ekvipotencialni ploskvi in se tako izognemo učinku konice. Tudi mokra obleka je lahko nevarna, in to tudi tedaj, če se znajdemo med nevihto na kakšni večji, ravni površini ali pa v vodi. Takrat je treba čimprej odplavati na obalo. Celo nogometaši so med tekmo zelo primeren cilj za strelo.
Dolga leta je tudi veljalo, da je avtomobil zelo dobra zaščita pred strelo, češ, da elektrika »odteče« ob pločevini. Toda današnji avtomobili, ki imajo veliko steklenih površin in plastičnih materialov, niso več Farradayeve kletke v pravem pomenu besede. Je pa to lahko dobro ozemljena stolpnica z železobetonsko armaturo, in sicer veliko bolj kot kakšna opečnata zgradba. Vendar pa včasih vsa zaščitna sredstva niso dovolj še zlasti ne takrat, ko strela udari mimo vseh zakonov, ki jih poznamo…
TOMAŽ GORENC
