Delo, 9. februar 1983
Ranjenega avstrijskega smučarja so takoj odpeljali v mariborsko bolnišnico, vendar je malo kasneje umrl
MARIBOR, 8. februarja 1983
Sneg, ki je zapadel domala po vsej Jugoslaviji, je pobelil tudi vsa slovenska smučišča. Snežni živžav bo spet nepopisen, vijuganja ne bo nikoli dovolj, zmanjkalo pa ne bo tudi idej za bolj »zanimivo« smuko. Žal pa se smučarsko veselje kaj rado spremeni v žalosten dogodek, ki se včasih konča celo s smrtjo. To se je namreč pred nedavnim pripetilo na pohorskem smučišču, kjer se je skupina avstrijskih dijakov iz Wagna blizu Lipnice veselo spuščala po strmini.
In ko so se naveličali vijuganja, so prišli na misel, da bo zmagovalec tisti, ki se bo ustavil najbližje drevesu na smučišču. Prvi se je ustavil pol metra pred drevesom, drugi je pripeljal še bliže, tretji pa ni imel sreče. Trčenje z drevesom je bilo usodno. Petra Saitza, še ne 18 let starega, so nemudoma odpeljali v mariborsko bolnišnico, od tam pa v Graz, kjer je za posledicami zloma lobanje umrl.
Tudi na smučišču na Rogli so imeli podoben primer. Smučar je odnesel z buškami, zlomil pa je tudi smuči; poleg tega pa se je zaobljubil, da ne bo nikoli več smučal. Kot so povedali reševalci na Kaninu, so tudi oni imeli precej dela, natančnega števila smučarskih nesreč, katerih vzrok je bila želja po dokazovanju, pa niso vedeli povedati.
Kako malo je torej treba, da se smučarsko veselje spremeni v žalost! V navječ primerih po lastni krivdi. Ali je posiljeno dokazovanje smučarskih spretnosti oziroma postavljanje pred drugimi resnično vredno zlomljenih smuči, zagrenjenih obljub, danih samemu sebi in prijateljem, v najslabšem primeru pa celo življenja?
DEJAN VODOVNIK
