Jutro, 10. september 1930
Ljubljana, 9. septembra 1930
K poročilu »Ponedeljka« o smrtni nesreči 19-letnega Rudolfa Pečarja v Kamniških planinah nam je podal danes pokojnikov tovariš g. Fran Zorko še naslednje podrobnosti.
Rudolf Pečar se je v družbi podal na pot levo od Brinškovega kamina. Plezal je po razoranih žlebičih ter se ogibal gladkih skal, ki jim pravijo »šajbe«. Smrtna nesreča se da razlagati na naslednje tri načine: Mogoče se je odkrušil zrahljani prijem mogoče se mu je odvezala plezalka, kajti — ko so ga našli — je ni imel več na levi nogi, mogoče pa je tudi povzročila smrtno nesrečo njegova srčna hiba. Že lani enkrat ko je bil v planinah, je zaradi srčne hibe omedlel in je bil tudi takrat v precejšnji nevarnosti. Ponesrečiti se je moral v nedeljo okrog 13. ure in že okrog tričetrt na 14. so zvedeli o nesreči na Klinu v pastirski koči turisti, med katerimi je bil tudi g. Zorko. Smrtno nesrečo samo pa je opazovalo tudi nekaj turistov pred kočo v Kamniškem sedlu. Po skalah in po zraku je letelo moško truplo, mahajo z rokami kakor ptič, se odbijalo od skal in drvelo vedno nižje. Nesrečni mladenič je padel kakih 120 m globoko in krvave lise so se videle po skalah. Ko so ga našli, je imel glavo tako razbito, da ga je mogel g. Zorko spoznati samo po rjavi obleki.
Prenos trupla je organiziral g. dr. Kmet in ob tej žalostni priliki se je zopet pokazalo, da bi morala biti vsa planinska zavetišča preskrbljena z nosilnicami in vrvmi. Reševalci so morali tokrat truplo vleči na vejah.
Pokojni Rudolf Pečar se je po meščanski šoli posvetil mehaniki. Bil je vnet član SK Slovana.
Poslednja pot Rudolfa Pečarja
Kamnik, 9. septembra. Danes ob 4. popoldne se je vršil v Stranjah pogreb Rudolfa Pečarja, ki se je smrtno ponesrečil v nedeljo popoldne na Kamniških planinah. S popoldanskima vlakoma ob tričetrt na tri in četrt na 4. je prispelo sorodstvo z roditeljima in bratom žrtve. Prispelo je tudi mnogo pokojnikov h prijateljev, športnikov, posebno članov SK Slovana iz Ljubljane in drugih. V zelo častnem številu so se udeležili zadnje poti Pečarja tudi Kamničani in okoličani. V mrtvašnici sami so se odigravali v srce segajoči prizori, oče je plakal kot dete, prav tako mati in brat. Belo krsto, vso okinčano s cvetjem, so prenesli pokojnikovi tovariši in Slovanaši v cerkvico na Stranjah kjer je tamošnji g župnik opravil molitve in blagoslov. Iz grička se je jel pomikati žalosten sprevod nazaj na pokopališče. Občinstvo, ki je obdalo grob prerano umrlega Rudolfa, je ihtelo in plakalo. Po molitvah se je ob svežem grobu poslovil od pokojnega v imenu SK Slovana njegov član g. Rajko Kos, ki je omenjal velike zasluge pokojnika za klub. V joku se je oče Pečar zahvaljeval vsem okoli gomile zbranim za vse tolažilne besede in udeležbo. Okoli pete ure so zasuli jamo, kateri je že pokopan Milan Železnikar, ki se je prav tako smrtno ponesrečil v naših planinah 12. VII. 1911. Potrebno se nam zdi omeniti plemenito gesto inž. Khama iz Ljubljane, ki se je prav izpočetka zavzel za vse, opravil vsa pota, tako glede pogreba in drugih stvari. Hvala mu! Rudolf Pečar naj v miru počiva!
