Anže Čokl: …
V gorenjski hladilnik smo se odpravili relativno zgodaj, a ne dovolj, da bi ne bilo pred nami na parkirišču že precejšnje število smuke željnih mladih in manj mladih. Od avta se ves čas hodi na smučeh po dostopni cesti do koče v Tamarju. Kakšen kamenček tu in tam še terja pozornost in nežnost do kož na smučeh. Skozi gozd vodi lepo uhojena (in zvožena) smučina množičnost obiska teh koncev je vendarle velika. Vzpon do pod vstopa v Jalovčev ozebnik gre lepo na smučeh po suhem, a kar zbitem snegu. Množice, namenjene v Ozebnik, so nas preusmerile na desno proti zahodu, kjer smo se sprehodili mimo (podrte) Dularjeve zajede do vršne ožine v zatrepu, kjer se stene postavijo pokonci. Zadnji del je bilo potrebno gaženje na nogo, ker je seveda za hojo s smučmi teren preveč strm. Smuka je bila prvih 100 metrov dobra, potem pa po po trdem, suhem in zbitem snegu – kloži, kjer je le-ta kdaj držala kdaj pa tudi ne človeško težo smučarja – odštevanje metrov do konca. Vmes smo naredili še manjši ovinek pod stene Šit, kjer je bilo smučanje vrhunsko – enakomeren, suh pršič na trdi podlagi. Od 1800 višincev vzpona je bilo dobre smuke 300 višincev, preostalo pa je potrebno gledati bolj v luči kondicijskih priprav. Ps: Pridružujem se predhodniku, ki apelira, da k skupnosti prispevamo/-te tudi drugi – Snežaka beremo, vsi prispeva vas/nas pa mnogo manj … Snežak
