Pred 45 leti: Kukuczka sam na Makalu – 15. (včasih se pojavi tudi 16.) oktobra 1981 je Jerzy Kukuczka sam dosegel vrh Makaluja (8485 m) in opravil enega najznamenitejših solo vzponov v zgodovini poljskega in svetovnega himala(j)izma
Sprva je na gori delovala naveza, ki so jo sestavljali Jerzy Kukuczka, Wojciech Kurtyka in britanski alpinist Alex MacIntyre. Njihov cilj ni bil običajen pristop na vrh, temveč nova, zahtevna smer v mogočni zahodni steni osemtisočaka Makaluja. Po uspešni aklimatizaciji so hitro napredovali in že tretji dan dosegli približno 7800 metrov višine. Pred njimi je ostala še približno 400 metrov visoka tehnično zahtevna skalna zapora.
Tu se je napredovanje ustavilo. Razmere in težave v steni so bile prevelike, zato se je trojica odločila za umik. Med sestopom pa je v Kukuczki dozorela druga zamisel.
»Poskusil bom sam,« je dejal Kurtyki.
Ta ga ni skušal prepričevati v nasprotno smer. Dovolil mu je, da iz baznega tabora vzame vso opremo, ki jo potrebuje. Kasneje je Kurtyka o prijatelju zapisal, da ga niso vznemirjali niti viharji niti nočni veter na grebenih in da ga je vodil nekakšen notranji imperativ, ki ga je pogosto pripeljal do srečne rešitve.
Kukuczka se je na pot odpravil pozno dopoldne. Še sam ni bil povsem prepričan, ali ravna prav. Njegov načrt je bil preprost: doseči vznožje stene, tam prenočiti in nato glede na vreme odločiti, ali nadaljevati ali se vrniti v dolino.
V knjigi Na szczytach świata se je pozneje spominjal tudi pomoči prijatelja: »Wojtek je že nekaj časa hodil v gore z Angleži, zato je bila njegova oprema precej boljša od moje. Posodil mi je veliko stvari. Na svojo veliko življenjsko pot sem tako odšel v sposojenem perilu, hlačah in čevljih.«
Poskus se je končal z uspehom. 16. oktobra je sam dosegel vrh Makaluja in za dokaz na najvišji točki pustil plastično pikapolonico svojega sina Macieka.
Zgodba je dobila zanimivo nadaljevanje leto pozneje. Leta 1982 je Kukuczka prejel pismo južnokorejskega himalajca Heo Young Hoja, ki je med vzponom na Makalu našel nenavadno plastično igračo. Menil je, da gre za želvo. Resnica je bila nekoliko drugačna: šlo je za rdečo pikapolonico s črnimi pikami, ki jo je na vrhu pustil Poljak.
Dogodek lepo povzema Kukuczkov značaj. V času, ko so bili himalajski uspehi pogosto rezultat velikih odprav, je znal stopiti na svojo pot, pogosto z malo opreme, veliko odločnosti in z vero, da je mogoče tudi nemogoče. Makalu leta 1981 je bil eden tistih vzponov, ki so napovedali prihod alpinista, ki bo v naslednjih letih odločilno zaznamoval zlato dobo himalajizma.
