Na poligonu ob Hublju na Primorskem je 17. oktobra potekal eden najpomembnejših mejnikov na poti do naziva gorski reševalec. Dvanajst kandidatk in kandidatov je po dveh letih pripravništva pristopilo k letnim izpitom Gorske reševalne zveze Slovenije, kjer so pred člani Komisije za reševalno tehniko, izpitne komisije in Komisije za zveze dokazovali svoje znanje in pripravljenost za delo v zahtevnih gorskih razmerah.
Za večino uspešnih kandidatov je bil to dan veselja in olajšanja. Za njimi so številna usposabljanja, vaje, dežurstva, izobraževanja in ure, preživete na skalah, v stenah, grapah in na reševalnih poligonih. Toda izpit je le vrh ledene gore. Gorski reševalec ne postaneš čez noč, še manj pa zgolj z dobro telesno pripravljenostjo.
Med preizkusi so morali kandidati kar na balvanu pokazati znanje iz alpinističnih tehnik, izdelave vrvnih ograj in sidrišč, dvigov in spustov bremen ter ponesrečencev, uporabe nosil in organizacije reševalnih postopkov. Poseben del preverjanja so predstavljale tudi radijske zveze, ki v gorah pogosto pomenijo razliko med usklajeno akcijo in zmedo, ko šteje vsaka minuta.
Čeprav javnost gorske reševalce najpogosteje opazi, ko naštevajo kako »zelo« povečujejo številke svojih posredovanj, ki so (k sreči v nesreči) vse manj pogosta v stenah, plazovih ali zahtevnih helikopterskih intervencijah, je velik del njihovega dela skrit pred očmi. Resnično reševanje v gorah v zelo zahtevnih razmerah, ko tehnika odpove, zahteva obsežen nabor znanj, od poznavanja gibanja v alpskem svetu do meteorologije, prve pomoči, transporta ponesrečencev, uporabe tehnične opreme in timskega sodelovanja.
Posebnost slovenskega gorskega reševanja je tudi v tem, da še vedno temelji predvsem na prostovoljstvu (v vojski, carini in policiji izven rednih zaposlitev vključujejo le vse več športnikov). Kandidati poleg služb, družin in osebnih obveznosti namenijo stotine ur usposabljanjem in dežurstvom. Zato uspešno opravljen izpit ni zgolj formalnost, temveč potrditev velike osebne predanosti.
V zadnjih letih postajajo intervencije vse zahtevnejše, ker se več rešuje turiste in predvsem tujce. Več je obiskovalcev, več je dejavnosti skozi vse leto, več je zahtevnih športov (bike parki, padalci, ferate, …) in tudi več pričakovanj, da bo pomoč prišla hitro. Toda hitrega in učinkovitega reševanja ni brez ljudi, ki so pripravljeni vlagati svoj prosti čas v neprestano izpopolnjevanje znanja.
Izpit na Hublju je tako predstavljal zaključek prve pomembne etape, nikakor pa ne konca učenja. Nekatere čakajo še popravni izpiti, večino pa že priprave na zimski del usposabljanj. Tam bodo prišla na vrsto znanja, ki jih zahteva najzahtevnejši del leta: gibanje v snegu in ledu, plazovna problematika ter reševanje v razmerah, ko mraz, veter in tema hitro pokažejo, koliko v resnici velja pridobljeno znanje.
Za obiskovalce gora je novica o dvanajstih novih gorskih reševalcih (letni prirast ob 600 ali še nekaj več aktivnih članih ni ravno precejšen) predvsem dobra novica. Vsak uspešen kandidat pomeni novo znanje, nove roke in novo generacijo ljudi, ki bo pripravljena pomagati takrat, ko se v gorah stvari ne bodo odvile po načrtih. In čeprav si vsi želimo, da njihove pomoči nikoli ne bi potrebovali, je dobro vedeti, da za varnostjo v gorah stojijo posamezniki, ki so pripravljeni leta vaditi za trenutek, ko bo nekdo drug potreboval pomoč.
