Delo, 5. februar 1982
Med sestopanjem po Karmenovi smeri v Makekovi Kočni se je ubil 17- letni Jezerjan Zdenko Jagodic – Reševanje je trajalo skoraj do jutra
MAKEKOVA KOČNA. 4. februarja 1982
Davi, ob 2.24 so kranjski gorski reševalci prinesli z Zelenih plazov v Makekovi Kočni truplo 17-letnega Zdenka Jagodica z Jezerskega. Včeraj popoldne, po končanem zimskem tečaju mladinskega odseka, sta se domačina, 19-letni Rihard Murn in Zdenko Jagodic odločila, da preplezata še eno od smeri nad Zelenimi plazovi v Makekovi Kočni. Pri sestopu po Karmenovi smeri, je alpinističnemu pripravniku Murnu zdrsnilo. Jagodic padca ni mogel zadržati. Odtrgalo ga je s stojišča. Oba Jezerjana sta omahnila nekaj sto metrov niže čez skale in se ustavila na napihanem snegu. Hudo ranjeni Murn je v dveh urah sam sestopil na Jezersko.
»Zlezla sva mladinsko smer. Sestopala po lažji. Karmenovi, ko mi je zdrsnilo. Zobje dereze so podrsali po skali in jo odkrhnili. Omahnil sem. Vrv je potegnila še prijatelja,« je včeraj zvečer v dolini, še ves pod vtisom nesreče, povedal hudo ranjeni Jezerjan. Pri Karničarjevih so mu nudili prvo pomoč. Iz kranjskega zdravstvenega doma so ga odpeljali v Klinični center v Ljubljano.
»Skupina alpinistov z Jezerskega je pred 18. uro odhitela proti hudo ranjenemu Jagodicu. Tone in Davorin Karničar in Milan Šenk so hiteli. Čimprej so hoteli priti do Zdenka, da bi ga ogreli in mu pomagali, dokler ne bi prišli reševalci. Toda okrog 19. ure, ko so prišli do njega, so lahko le žalostno ugotovili, da Zdenku Jagodicu nihče več ne more pomagati,« pripoveduje Andrej Karničar, ki je do jutra čakal reševalce.
Skupina mladinskega odseka Jezersko je včeraj dopoldne vadila pod Makekovo Kočno. Hojo z derezami, uporabo cepina, prečenje plazišč, vse za varno zimsko hojo po gorah. Ob 13. uri, ko so končali, je vodja tečaja, Dane Jagodic, odsvetoval Murnu in bratu kakršnokoli plezanje. Toda Jezerjana sta namesto navzdol odšla navzgor v Zelene plazove.
V Kranju so ob 18. uri (tri ure po nesreči) zvedeli, da je pod Kočno hudo ranjeni Jezerjan potreben pomoči. S pomočjo delavcev stalne službe UNZ Kranj so se zbrali že čez eno uro. Na Jezerskem sta bila takrat že zdravnica in reševalec z avtomobilom. Toda Jezerjanom, ki so se zvečer ob 20.40 vrnili od Jagodica, se je že z obraza dala prebrati slaba novica. Zdenko je mrtev!
Skupini dvanajstih reševalec, z njimi so šli tudi štirje miličniki-reševalci oddelka milice Preddvor in Cerklje, so domačini povedali, kje bodo našli nesrečnega Jagodica.
Prva skupina sedmih reševalcev, ovešena s 40 in 80-metrskimi vrvmi, gorskimi nosili vrste mariner, se je s pomočjo derez in cepinov vzpenjala po poledenelem plazišču Makekove Kočne v grapo in za grebenom proti mestu nesreče. Posamezne poledenele zaplate so se v jasni, mrzli noči, svetile, kot da bi narava prižigala sveče nesrečnemu Jezerjanu.
»Zvone! Popuščaj modro vrv. Počasiii. Le dobrih 15 metrov jo je še ostalo. Ustavi nosila. Varuj!« je minevalo spuščanje. Medtem ko so nekateri reševalci z lučmi tipali po poledenelih skalah nad grapo in iskali varen prehod, so drugi že zabijali v sneg in led cepine s katerimi so si pomagali pri spuščanju nosil.
Medtem, ko je mraz stresal skupino, ki je čakala pod grapo, je bilo reševalcem zgoraj toplo. Preveč je bilo naprezanja, varovanja, prečenja in spuščanja, da bi se kdo lahko utegnil zmeniti za mraz.
Temna senca je počasi zapirala grapo. Luči na Jezerskem so se že zdavnaj utrnile. Le na Zgornjem Jezerskem smo slutili, da pri Jagodičevih bdijo. Niso mogli še doumeti bolečine, videli pa so tudi luči reševalcev na Zelenih plazovih…
Ponoči so v kuhinji Centralovega hotela Kazina skuhali dovolj čaja, za vse tiste, ki so prinesli z Makekove Kočne nesrečenga Jezerjana.
MIRKO KUNŠIČ
