Carlo Notari – »Zlati fant, vedno pripravljen pomagati.«
V snežnem plazu pod Tiarfinom je ugasnilo življenje Carla Notarija, 29‑letnega gasilca iz Trsta, ki je v svojem kratkem, a izjemno polnem življenju združil dve veliki ljubezni: služenje ljudem in gore.
Carlo je komaj dobro dopolnil 29 let, ko je dosegel svoj sanjski cilj – postati gasilec v deželi, kjer se morje dotika gora. Iz Bologne, preko Rima, ga je pot pripeljala v Trst, mesto, ki ga je izbral zavestno: zaradi njegove lege, zaradi bližine sten, grap in snežnih pobočij, ki so ga spremljali že od mladosti.
V tržaškem poveljstvu je bil šele tri mesece, a je v tem kratkem času postal del ekipe, kot bi bil tam od nekdaj. Kolegi ga opisujejo kot človeka, ki je vstopil tiho, a pustil močan pečat.
Alessandro Sancin, namestnik poveljnika, ga je opisal preprosto in natančno: »Bil je klasičen ‘zlat fant’. Po značaju in po delu. Takoj se je vključil, vzpostavil odnos z vsemi, vedno pripravljen pomagati, vedno nasmejan, vedno navdušen nad delom, ki ga je opravljal.«
Carlo je bil izkušen gornik, premišljen in odgovoren. Diplomiral je iz biologije, dobro je poznal naravo in njene zakonitosti. V gorah ni tvegal po nepotrebnem – vedno je nosil varnostno opremo, med drugim tudi žolno, ki ga je spremljala na vseh zimskih turah. A tistega dne je bil plaz hitrejši in močnejši od vsega, kar bi lahko predvidel.
Alessandro Fior, vodja postaje Forni Avoltri, je povedal, da so ga našli na dnu kanala, tam kjer se je plaz razširil in umiril. Pokrit je bil z več kot metrom snega.
Preiskava, ki jo vodi tožilstvo v Vidmu, še poteka. Posebna enota Guardia di Finanza opravlja dodatne preglede terena in snežišča. Medtem so Carlojevi starši prišli iz Bologne v Tolmezzo, da so prepoznali sina – trenutek, ki ga nobena družina ne bi smela doživeti.
Kolegi iz tržaške brigade medtem skrbno zbirajo njegove osebne stvari iz stanovanja, ki ga je komaj začel imenovati dom.
Kot pišejo v italijanskih medijih je bil Carlo Notari človek, ki je živel z odprtim srcem, z ljubeznijo do gora in z neomajno predanostjo službi. Bil je prijatelj, sodelavec, sin, gornik – in predvsem človek, ki je znal dati več, kot je zahtevalo delo.
Njegova prezgodnja smrt je bolečina, ki jo bo skupnost gasilcev in gornikov nosila dolgo. A ostal bo v spominu kot tisto, kar je bil: fant z zlatim srcem, ki je v vsakem dnevu iskal lepoto, v vsakem vzponu svobodo in v vsakem človeku dobro …
