Delo, 17. januar 1990
V najgloblji jugoslovanski jami sta se ponesrečila italijanska jamarja – Nesreča 1000 m pod zemljo – Reševalci 40 ur v jami – Tudi helikopterja
BOVEC, 16. januarja 1990
Kdaj in kako se bo končala drama dveh ponesrečencev v 1000 metrov globokem kaninskem Breznu velike razpoke, si ta hip ne upa še nihče napovedati. Morda samo še dva, lahko tudi štiri dni. Gre namreč za eno najhujših jamarskih nesreč na svetu. Ponesrečenca, tržaška jamarja, Mario Bianchetti, ki je s hudo poškodovanim zapestjem v jami že od minule sobote, in Massimiliano Puntar, ki se je včeraj popoldne med reševanjem tovariša v ta hip še neznanih okoliščinah ponesrečil (njegovo zdravstveno stanje je kritično), rešuje iz brezna blizu 50 slovenskih in italijanskih jamarjev.
Kot nam je povedal vodja naših reševalcev Igor Potočnik iz Kranja, ki je odgovoren za izpeljavo te zahtevne reševalne akcije, se je nesreča Mariu Bianchettiju zgodila med raziskovanjem Brezna minulo nedeljo ob 10. uri. Takrat so bili Bianchetti in njegova tovariša iz tržaškega jamarskega društva Boegam, Paolo Pezzolato in Roberto Antonini v Breznu pod Črnelškimi Vršiči na robu Rombonskih podov že 20 ur. Brezno velike razpoke, katerega vhod leži 2080 m visoko v kaninskem oziroma rombonskem pogorju, je namreč že približno dve leti prava meka za naše in italijanske jamarje.
Z doslej doseženo globino 1195 metrov je to najgloblja jama v Jugoslaviji. Uvrščajo pa jo tudi med 40 najglobljih na svetu. Brezno ni v celoti raziskano in je zato potencialni kandidat za svetovnega rekorderja, zato se tudi tako zelo zanimajo zanj.
Trojica Tržačanov je raziskovala enega stranskih rovov, za katerega je značilno, da je zelo krušljiv. Tako nam je povedal koprski jamar Samo Morel, ki kaninsko Brezno pozna in sodeluje v reševalni akciji od samega začetka. Krušljivost Brezna je botrovala prvi, Bianchettovi nesreči. Zapestje mu je zdrobil kakih 200 kg težak kamnit blok.
Po nesreči je trojica Tržačanov trezno ukrepala. Roberto Antonini, ki Brezno najbolje pozna, se je nemudoma podal na površje. Na pomoč je poklical že ob 19. uri, in sicer z italijanske strani Kanina, iz koče Gilberti na Nevejskem sedlu. Do telefona mu je uspelo priti v pičlih devetih urah, kar je za okoli deset ur manj, kot bi za to pot porabil sicer.
Akcija je torej stekla v Trstu, od koder so v nedeljo zvečer poklicali na pomoč slovenske reševalce. Prvi je k jami v ponedeljek okoli dveh zjutraj priplezal tolminski jamar Andrej Fratnik, ki je ob vhodu poskrbel za radijsko zvezo z dolino. Italijanska reševalna ekipa pa se je začela spuščati v Brezno včeraj dopoldne. Sinoči je slovenskim jamarjem uspelo na globino 700 m pripeljati telefonsko zvezo in drugo opremo.
Poleg slovenskih in italijanskih jamarjev ter moštev v italijanskem in našem helikopterju so se v akcijo vključili tudi ljubljanski, kranjski, tolminski in drugi centri za obveščanje, bovški oddelek milice in delavciKompasovega ATC. Zaradi težav v telefonskem omrežju tolminske občine so za potrebe akcije iz Bovca vzpostavili posebne radijske zveze z Ljubljano.
Medtem se je na globini tisoč metrov zgodila nesreča še članu italijanske reševalne ekipe Massimilianu Puntarju. Zdravnik, ki je sedaj pri njem, doslej ni dal izjave o njegovem zdravstvenem stanju. Kaže pa, da je kritično. V akcijo sta se vključila tudi dva helikopterja. Italijanskemu se je danes dopoldne pridružil se helikopter RSNZ. ki je pod Rombon pripeljal zdravniško opremo za reševanje pri najhujših tovrstnih nesrečah.
Naloga, ki naj bi jo danes opravili naši in italijanski reševalci (slednje vodi Tržačan Sergio Dambrosi), je spustiti zdravniško opremo do kraja, kjer leži drugi ponesrečenec. Čimprej naj bi tudi zamenjali reševalne ekipe v jami, katerih člani so utrujeni in neprespani. Kako zahtevno je reševanje v taki globini, pa priča podatek, da so ekipe, ki so raziskovale Brezno velike razpoke, delale v jami neprekinjeno po 40 ur. Reševalno delo pa terja približno trikrat več časa. Reševalcem, ki v šotorih dežurajo pred jamo, otežuje delo v visokogorju zelo mrzlo in vetrovno vreme.
KATJA ROŠ
