Delo, 11. julij 1994
KRANJSKA GORA, 10. julija 1994
Danes ob 10.30 so iz Tičarjevega doma obvestili kranjskogorske policiste, da je na Mojstrovki, v Severni steni prišlo do nesreče. Tja je takoj odšlo šest rateških in en kranjskogorski gorski reševalec, pridružil se jim je še dr. Jani Kokalj, z brniškega letališča pa je poletel tudi policijski helikopter. Prvo sporočilo je govorilo, da se je najbrž smrtno ponesrečil 31-letni alpinistični inštruktor Bojan Pajk (42) iz Trbovelj, ki se je danes zgodaj zjutraj s prijateljem, 35-letnim Bogdanom Pfiferjem odpravil plezat Debeljakovo smer v Mali Mojstrovki. Kaže, da se je tedaj, ko sta bila sredi smeri, Bojanu Pajku odkrušil skalnati oprimek, tako, da je omahnil 40 metrov globoko. Njegov prijatelj mu ni mogel več pomagati, zato je odšel do Tičarjevega doma.
Tudi reševalci Pajku niso mogli več pomagati, saj je bil najverjetneje takoj mrtev. Nekaj pred 14. uro so Bojana Pajka prinesli v dolino.
Ž.H.
Bojanu Pajku
So ljudje, ki se dvignejo nad sivino povprečnežev, ki si sami postavljajo pravila, kadar vedo, da imajo prav…ljudje, ki jim je v posebno veselje, če naredijo kaj dobro, ljudje, ki vedo, da je živeti nekaj več kot to, kar lahko vidimo z očesom. Takšen je bil tudi naš sodelavec in prijatelj Bojan Pajk, profesor fizike na trboveljski gimnaziji. Po končani srednji tehnični šoli ga je njegov življenjski moto: učiti se, odkrivati, odkriti popolnost in jo izčrpati, vodil naprej; najprej na Pedagoško akademijo in nato na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Leta 1987 je diplomiral in nekaj mesecev kasneje našel svoje delovno mesto na gimnaziji. Počasi in vztrajno, z veliko ljubezni in delovne zagnanosti, je spreminjal na šoli odnos do fizike, ki ni bila več samo teorija, postajala je življenjska praksa. Njegovo znanje, vztrajnost in bogate izkušnje so hitro odkrili tudi njegovi kolegi fiziki in tako je bil Bojan eden glavnih nosilcev republiškega projekta za posodobitev fizike, sodeloval je pri nastajanju novih učbenikov, v pouk fizike je uvajal računalnik in nove eksperimente. Vsi, ki so ga poznali in ki so delali z njim, so ga občudovali in spoštovali. Najbolje pa so njegovo razdajanje in izgorevanje cenili njegovi dijaki: vedeli so, da jim odkriva resnico, da je čudovit učitelj in dragocen človek. Vendar Bojan ni bil samo naš. S posebnim žarom je govoril o svojih treh sinovih, o ženi, o družini. K sebi so ga tudi vedno znova vabili visoki skalnati vrhovi, obsijani s soncem, kjer je človek svoboden kot ptič in kjer je zelo tanka meja med življenjem in smrtjo – in na tej meji je naš Bojan tudi omahnil. Ogromno njegovih idej in načrtov je ostalo nedokončanih; vse, kar je naredil, bo ostalo zapisano v srcih tistih, ki smo ga poznali in spoznali.
Darka Lipičnik, Zasavc, 21. 7. 1994
