11. oktobra 2026 so člani Gorske reševalne službe Bohinj pripravili že 25. spominski pohod, ki vsako leto združi reševalce, prijatelje gora in vse, ki želijo ohraniti spomin na preminule člane ter druge gornike, ki so pustili sled v bohinjskem prostoru.
Čeprav vreme ni ponudilo pravljične jesenske kulise, kot jo sedaj, ko tudi v »tamkajšnjem koncu nima več dež tako pogosto mlade« pogosto povezujemo z Bohinjem, dobre volje tudi letos ni manjkalo. Namesto sonca so pohodnike spremljali oblaki in meglice, ki so pobočjem nad Planino Blato dodajali nekoliko skrivnostnejšo podobo.
Na pohodu se je zbralo kar (simboličnih) 125 udeležencev, ki so svoje cilje prilagodili zmožnostim in željam. Večina se jih je podala proti Pršivcu, markantnemu razgledniku nad Bohinjskim jezerom, ki s svoje severozahodne strani že stoletja bedi nad dolino. Tokrat vrh ni ponudil običajnih razgledov, saj ga je zakrivala gosta belina, a to ni zmanjšalo pomena skupnega trenutka.
Prav nasprotno. Vrh je ponudil priložnost za tih poklon tistim, zaradi katerih pohod sploh obstaja. Spomini na prijatelje, sodelavce in gornike, ki so nekoč hodili po istih poteh, ostajajo osrednje sporočilo srečanja.
Po obisku vrha se je skupina vrnila prek Krištofojce do Zavetišča v Kožah, kjer je sledilo tradicionalno druženje. Ob žgancih iz domače trdinke, klobasah, svežem kruhu in drugih domačih dobrotah ni manjkalo zgodb, smeha in obujanja spominov, ki so takšnim srečanjem vedno dajali poseben značaj.
Četrt stoletja dolg niz (sodobnih) spominskih pohodov potrjuje, da gora ne povezujejo le poti in vrhovi, temveč predvsem ljudje. Pohodi, kot je bohinjski, niso namenjeni zgolj hoji, ampak ohranjanju vezi med generacijami in spoštljivemu spominu na tiste, ki so bili del gorske skupnosti.
Bohinjski reševalci so se ob zaključku zahvalili vsem udeležencem, ki so se jim pridružili na jubilejnem pohodu. Hkrati so poudarili, da je pohod posvečen prav tistim, ki z njimi ne morejo več hoditi, njihov spomin pa ostaja živ v vsakem novem srečanju.
Če bo šlo po tradiciji, se bodo pohodniki in reševalci znova srečali prihodnje leto. Še prej pa zagotovo kje na gorskih poteh, saj, kot radi pravijo hribovci: pravega ljubitelja gora doma le redko zadrži štiri stene.
