Se Ti zdi, da je povsem preprosto ujeti zvok tišine na sončnem vrhu, pokritem le z mirom in modrino?
Tisoč glasov tišine pretresa notranjost in obuja spomine, ki še nikoli niso zaspali. Nenavaden klic potisne k nujni vrnitvi v dolino.
Tam spodaj pa ni prostora za tisto nerazumljeno tišino, za katero si mislil, da jo naivno objemaš tam zgoraj.
Ko se vrneš, doživiš vso suhoparnost besed, brnenje, kjer vprašanja nimajo in ne poznajo odgovora, ki ga zahteva civilizacija in družba nenehnega hrupa.
Naj Ti ne bo žal, če tvoj nahrbtnik ne bo premogel tiste tišine, ki je sebično nisi mogel prinesti s seboj.
Namesto tega se razveseli ob misli, da boš jutri, ko se vrneš tja gor, spet nežno božal obline samote, da boš čutil pod lahno sapo vetra, med koreninami divje trave ali med večno praznino toplih skal tam zgoraj.
Fabio Bristot – Rufus
