Ciril Praček: Alpinista kar tako na lepem včasih prime in poda se na priljubljeno točko ne glede na okolnosti. Tako se tudi meni včasih zgodi. Na Dan borca v juliju leta 1960 smo se podali v skupinskem izletu na Stol v najlepšem vremenu. Mala gimnazijka Mišel je hotela videti vrtec z očnicami. Dobro, sem dejal, jo navezal na perlon in jo potegnil preko skale med poljane očnic. Ni jih čez očnice na Stolu. Prevandrali smo Stol in preko Belščice sestopili skozi Medji dol na Pristavo. Tam sem se odločil, da grem v soboto na Vršič in drugi dan na Vevnico. Ta odločitev bi me kmalu pripeljala v objem večnega miru.
V soboto je ves dan strašno deževalo, okoli poldne je potegnil mrzli sever, temperatura je močno padla, lepo bo, sem si dejal. Proti večeru je dež prenehal, zjasnilo se je. Nametal sem opremo v oprtnik, priložil perlonko, nekaj klinov in vponk. Skuter je veselo pel pesem moči po Savski dolini. Na Mihovem domu sem mu dal oddiha in prespal kratko noč. Zjutraj sva nadaljevala pot, devet konj in jaz. Takole, da, takole že gre, sem si mislil.
Že pri Erjavčevi koči je ležal prvi sneg, ki je padel v soboto. Spravil sem skuter in se podal proti Vratcem, čeprav sem imel namen, da grem smučat, če bo preveč snega. Toda ko sem že hodil, sem pozabil na »miroljubni« prvotni namen in sem trmasto gazil sneg. Na Slemenu ga je bilo že 30 cm. Ovce so žalostno blejale po zasneženih strminah. Iskale so pašo in pri tem objedale vse, kar je bilo zeleno. Spustil sem se v Tamar in opazoval greben Rateških Ponc. Namenil sem se na Vevnico, čeprav je bila debelo zasnežena.
Navzdol je šlo hitro in kaj kmalu je bilo treba zopet v breg. Temni oblaki so viseli nad Poncami, toda niso bili videti nevarni. Zastavil sem naravnost po strmi stezi v desno, proti Velikemu Kotu. V višini ploščadi pod sedlom so šle točno po stezi dolge trope ovac. Dokler sneži, se stisnejo v gručo ali pa prodirajo proti vrhu, ko pa preleže mrzlo noč na snegu, se same vračajo v nižja področja. Prav neverjetno natančno so se držale steze, ki bi jo pa prav gotovo zgrešil, ker je bila popolnoma zasnežena. Tudi delo so mi na kratki razdalji olajšale, ni bilo treba gaziti.
Ob osmi uri sem odšel iz Erjavčeve koče, na ploščadi pod Jalovcem pa sem bil šele ob pol dveh popoldne. Snega je bilo vse več, počasi mi je silil za rob čevlja in mi močil noge in čevlje. Toda tisti dan sem bil nekam posebno trmast. Zimski vzpon sredi poletja, čuden kontrast, to je bilo tisto, kar me je vleklo v nevarni doživljaj. Premišljal sem, da sem pravzaprav začetniško nepremišljeno opremljen. Brez cepina, brez derez, brez vetrovke, brez pokrivala, brez rokavic. Vse več snega in vse teže. Gazil sem do kolen in se bližal polici, ki prečka Kotovo špico. To je neznatna polička, ki drži večinoma po travnati strmini, zelo izpostavljeno nad 150 metrskim prepadom. Sedaj pa je bila pokrita še z debelim snegom.
Noge so postajale vse težje in vse bolj mokre. Toda nazaj za nobeno ceno. Cilj je Vevnica. In ta cilj se je dvigal še 300 m nad menoj, med nama je bila še izpostavljena prečnica. Gledal sem jo od daleč in opazil, da se po strmini vsipajo majhni plazovi in da od časa do časa zažvižga po zraku kamenje. Nič zato, sem pomislil, sam sem, nimam nobene odgovornosti do nikogar. V prečnici sem nekaj časa čistil sneg izpod stop, potem me je zazeblo v roke in šel sem kar tako naprej. Skalnat je samo prvi del prečke, večji del je travnat, oziroma sem in tja prerašča trava skalovje. Še v kopnem iščeš stopinje, sedaj bi bilo prav noro, če bi nadaljeval pot brez varovanja. Pribil sem klin in privezal konec vrvi za klin, drugi konec okoli pasu in se držal napete vrvi z dosti boljšim občutkom. Nisem imel mnogo klinov, vsega le pet, zato sem varoval na ta način. Raztegnil in izkoristil sem drobno perlonko na vseh 50 metrov dolžine, pribil drugi klin, se vrnil nenavezan ob napeti vrvi nazaj, izbil klin ter se ponovno navezal in šel dve dolžini naprej. Prečnica, ki normalno zahteva le 15 minut, me je zadržala celo uro, pred menoj so bile še zasnežene strmine Vevnice. Pod nogami sem začutil stari sneg in sicer tako, da me je potegnilo za nos. Posijalo je sonce in se čudilo drobni stvarci pod seboj, ki je noro gazila globoki sneg in se pomikala po centimetrih naprej.
V snegu je bilo polno raznih žuželk. Pobral sem metulja, ki se je premrl metal po snegu, dihnil sem parkrat topel zrak vanj in že se je dvignil soncu naproti. To so moji prijatelji v tihi samoti, sem pomislil, živa bitja kakor jaz, toda sneg jim bo vzel življenje. Gazil sem že štiri ure neprestano, toda vrh je bil še daleč, čeprav videti že čisto blizu. Sumljivo sem ogledoval strmine, se vzpenjal čim bolj naravnost, da ne bi odrezal plazu. Še sem imel v kosteh občutek premetavanja v plazovnem veletoku, ki sem ga doživel v Mojstrovki. Strmina je kar pravšnja, toda noge so se še vedno avtomatično dvigale, čeprav že zelo počasi.
Ob 16 uri sem dosegel vrh in ravno takrat je zakrožil krasen orel nad mojo glavo. Zavzet sem opazoval čudovito ptico, ki ni trenila s krili in odjadrala proti Mangartu. Utrujen sem se usedel na oprtnik in pojedel, kar sem še imel. Nisem mnogo počival, čakal me je nevaren sestop. Noge so mi že po malem opletale, ko sem zakolovratil v globoki sneg in nevarne strmine. Prišel sem na stari sneg in le kladivo, ki sem ga imel vedno v roki, me je reševalo. Zdrsnil sem in vsakokrat sprožil plaz, toda pritisnil sem kladivo v trdo podlago in se ujel na noge. Koncentracija sil me je pri tem ponovno izčrpavala. Vzpon sem začutil šele sedaj. Zaskrbelo me je, če bom zdržal. Bivak v snegu s popolnoma premočenimi nogami ne bi bil priporočljiv. Kar vleklo me je v počivanje. Stisnil sem zobe in rinil dalje. Prečnica. Koncentracija, pozabil sem na utrujenost, toda takoj za tem se je začela borba volje z odpovedujočim telesom.
Ure so minevale. Senc na Jalovcu že davno ni bilo več. Počasi sem se vlekel po strmini, moram do vode, silno sem bil žejen, pa nisem imel čutarice s seboj. Ob osmih zvečer je bilo že precej temno, ko sem se ustavil pod veliko skalo eno uro nad kočo v Tamarju. Vse priganjanje volje ni nič pomagalo. Usedel sem se in počival kratek čas, nato sem nabral suhih drv in zakuril. Spoznal sem, da naprej ne morem, sile so pošle, v temi ni lahko. Do polnoči sem se sušil. Nato sem stopil sneg z bližnje lavine v konzervi in raztopil v vodi pol tablete C vitamina. To je bilo vse, kar sem še imel. Nato sem priložil na ogenj, se zagledal v zvezde, ki so mrzlo mežikale na nebu, prisluhnil sovam in poizkušal zadremati. Toda brez spalne vreče pri »toploti« pod ničlo je to zelo težaven problem. Sem in tja sem zadremal pri ognju, ki je metal čudne sence na, steno.
Zjutraj sem si skuhal zopet C vitamin, čaj in odkrevsal naprej. Kdor bi me bil videl, bi dejal, da sem pijan. Toda človek vzdrži neverjetne stvari. Pet ur sem rabil za dve uri dolgo pot.
Na serpentini sem topo gledal motorista, ki se mi je bližal. Ustavil se je pred menoj na cesti. »Tebe iščemo, Ciril.«
Gledal sem Šeklija, miličnika iz Kranjske gore, in razmišljal, da mi je pravzaprav nekaj rekel. »Utrujen sem in lačen« sem mu odvrnil.
»Usedi se na motor«. Takoj je presodil situacijo in ustavil pred Erjavčevim domom.
