Dr. Vladimir Škerlak
C. SMUČARSTVO
Poleti 1932 je bilo sklenjeno, da bo smučarski odsek priredil v novembru predavanje, nato treninge, potem bo člane vodil v slalomu; organiziral bo skupne izlete in lov na lisico.
Najagilnejši člani odseka so bili: Stane Predalič, Janez Kveder, Uroš Zupančič, Sandi Wissiak, Ivan Česen; načelnik je bil Predalič, »zapisnikar« odseka pa Edi Keržan.
V novembru in decembru je odsek organiziral javen smučarski tečaj v veliki dvorani Uniona. Vodil ga je avstrijski smučarski učitelj Herman Rittman. Obiskovalo ga je povprečno po 30 oseb.
19. februarja 1933 je bil lov na lisico na Rakitni.
Potem konec. Smučanje kot kolektivno organiziran šport se je v Ljubljani preživelo. Smučarski odsek je bil priključen alpinističnemu odseku (tako se je preimenoval prejšnji plezalni odsek).
Smučarski tečaji pa so bili na Voglu.
C. FOTOGRAFIJA, FILM IN DRUGO KULTURNO DELO
Kulturno delo v Skali se je skrčilo zopet na fotoamatersko kakor v dobi pred filmom. Le da sedaj ni bilo več tistega poleta kot nekoč. Pač pa se jc Egon Planinšek požrtvovalno lotil vzgojnega dela z novinci. Organiziral je fotoamaterski tečaj v decembru 1932 in ga vodil vso zimo. Predavanja so bila ob ponedeljkih, obiskovalcev je bilo povprečno po 10 do 12. Delu so zelo škodovale menjave klubskega lokala.
Egon Planinšek je pa bil tudi član žirije za fotografsko razstavo na Jesenicah.
Srbsko planinsko društvo je povabilo skalaške fotografe, naj se udeležijo razstave v Novem Sadu. Vabilu se je odzval samo Jože Kovačič. Janko Škerlep in dr. Mirko Kajzelj sta prispevala slike k nemškemu prevodu romana Juša Kozaka »Beli macesen«.
Skala je posodila diapozitive SPD-ju za Club Alpino Italiano.
Delo s filmom je imelo v tem času izključno komercialen značaj. Zastopnik odbora v filmskem odseku je bil Saša Kovač. Odsek so sestavljali Albin Kolb, Andjelko Sieber, Franjo Vilhar in Egon Planinšek. Na občnem zboru je bil filmski odsek razpuščen in imenovan za poslovanje s filmom en sam funkcionar: Edi Keržan.
Leta 1933 se je kriza močno čutila tudi pri denarnem uspehu filma. Da bi se izognili velikim taksam, so izvajali film v imenu Rdečega križa. V Ljubljani je bila pri novem izvajanju izguba, zato so opustili misel na sinhronizacijo.
Film je dal v letu 1932/33 Skali 5218,75 din dobička. Največ zaslug pri oddajanju filma si je pridobil Sieber, dosti sta pa pomagali tudi Danica Resnik in Danica Blatnik.
Splošno mnenje je bilo takrat, da spada film v preteklost. To pa je bilo zmotno. Film je tekel in prinašal korist vse do leta 1941.
Pač pa so v letih 1934 in 1935 prodali filmske aparate (7. februarja 1935).
Z dovoljenjem dr. Tume so v letu 1933 podarili vsakemu članu po en zemljevid »Triglav – Škrlatica«, vsem kočam SPD po 2 kosa, oskrbnikom koč pa so jih dali v komisijo.
Dr. Tuma je 27. januarja 1933 predaval za člane in povabljene goste o Beneški Sloveniji.
V tem času se je mnogo razpravljalo o ustanovitvi slovenskega alpinističnega muzeja. Imenovan je bil celo odbor za muzej; člana sta bila Marjan Lipovšek in Milan Kham. Prispevke za muzej so zbirali vse leto 1935, tako tudi bloške smuči.
Toda muzej ni bil ustanovljen.
D. ORGANIZACIJSKI RAZVOJ
1. Razmerje med Skalo in drugimi organizacijami, nastopi v javnosti
a) Zveza gorniških društev in Slovensko planinsko društvo.
25. aprila 1933 so poročali o tem, da je na kongresu Saveza bila izglasovana resolucija s priznanjem Našemu alpinizmu.
24. oktobra 1932 jc bil sklenjen dogovor s SPD glede programa javnih predavanj: Skala je imela na razpolago december, februar in april, SPD pa november, januar in marec. Sploh je bilo sodelovanje s SPD vzorno. SPD se je zahvaljevalo Skali za pomoč pri ureditvi alpinistične razstave na velesejmu, Skala pa je poslala delegate na proslavo 40-letnice SPD. Objave za znižano prevoznino so bile izdane s skupno označbo SPD — TKS. Dr. Pretnar je vedno prišel na občni zbor Skale, vabil skalaše na prireditve SPD, tako tudi na jubilejno razstavo leta 1933. Na občnem zboru 5. junija 1934 je dr. Pretnar sporočil Skali celo pozdrave dr. Tominška. »Načela Skale so prodrla v Savezu« (dr. Tominšek je bil predsednik Saveza, čeprav ni bil več predsednik SPD). Po trditvi dr. Pretnarja je bil skupen program Skale in SPI) zlasti: znanstvena obdelava slovenskih Alp, reševanje ponesrečencev, vzgoja gorniškega naraščanja, zimska alpinistika — dr. Pretnar je še govoril o potrebi smuških tekem ter poudarjal, da smuči nimajo istega namena, kot so ga imele svojčas krplje.
Toda v resnici je SPD prav s svojim pozitivnim delom posegal na dotedanje izključno delovno področje Skale in prevzemalo pobudo. 25. oktobra 1934 je Skala prejela sporočilo, da je SPD ustanovilo svoj »klub alpinistov«. Program tega »kluba« je bil: alpinistična šola. SPD je tedaj pisalo Skali (dopis jc sestavil dr. Tuma), da prepušča iniciativo glede alpinistične šole Skali, pripravljeno pa je sodelovati. Šola naj bi imela značaj diskusijskih večerov; vsebino razprav naj bi priobčevali v Planinskem Vestniku ali v kaki brošuri. Da bi bil slik med SPD in Skalo čim tesnejši, naj bi prišel na vsako sejo kluba alpinistov zastopnik Skale.
Na pobudo dr. Tume je SPD začelo pripravljati znanstven izlet v balkanske gore. SPD naj bi potem izdalo knjigo o rastlinstvu balkanskih gora. Skala je izrekla pripravljenost k sodelovanju, mogla je za ekspedicijo dati alpiniste in fotografe, ne pa znanstvenikov.
30. aprila 1935 je bil občni zbor Skale. Dr. Pretnar se je zopet zahvaljeval za sodelovanje Skale in je prosil zanj Se nadalje. »Savez hodi ista pota, na katera je Skala speljala SPD. Tudi glede znanstvenega dela je Skala pokazala pot, katero bodo morala hoditi tudi druga planinska društva. Med Skalo in SPD ni konkurence. Tudi gospodarsko delo opravlja Skala tako, da bi lahko vse gospodarje koč SPD poslali k Skali v šolo. Skala naj ostane avantgarda in pionir tudi v bodoče.«
Kot majhen znak velike pozornosti do skalašev bi navedli, da je podružnica SPD v Celju oprostila udeležence skalaškega zbora na Okrešlju vstopnine in prenočnine.
Do nadaljnjega je res ostalo pri prisrčnem razmerju med Skalo in SPD. Klub alpinistov v SPD se ni razvil v konkurenčno organizacijo. Zlasti zato ne, ker je zgubil svojo glavno gonilno silo: dr. Tuma je spomladi 1935 umrl.
b) Druge organizacije in stiki z javnostjo.
Od drugih organizacij in organov, s katerimi je Skala imela stike v tem času, je vredno omeniti samo še ministrstvo za trgovino in industrijo. Zanimalo se je za delo kluba in mu podelilo podporo 9000 din.
Nastopi v javnosti so bili: gorniška razstava ter javna predavanja.
Alpinistično razstavo je organizirala Skala skupaj s SPD. Bila je na jesenskem velesejmu od 4. do 12. septembra 1932. Skalaški del je obsegal sledeče oddelke: ustanovitev Skale, risbe alpinističnih vzponov, slike pokojnih skalašev (dr. Jug itd.), spominski predmeti (klini in pod.) plezalna tehnika, diorama Martuljka, odlikovanja in diplome, književno delo (dr. Jug, dr. Tuma, Kajzelj), fotografije, film, podatki o knjižnici, o predavanjih, umetniške slike o gorah.
Skala je organizirala v tej dobi naslednja predavanja: dr. Oskar Reya o Atlasu, Hans Ertl o Grönlandiji, dr. Karl Poppinger o plezalni tehniki, ing. Lev Pipan o Durmitoru, Paul Koranek o fotografiranju; v Splitu ing. Pavle Lavrenčič o slovenskih gorah, Ertl o Himalaji, dr. Tuma s skioptičnimi slikami v Celju, Boris Režek v Kamniku in Celju.
2. Podružnice
a) Jesenice.
Jeseniška podružnica je imela ob občnem zboru 25. aprila 1933 189 članov; od teh je bilo 165 rednih, 16 ustanovnih in 8 podpornih.
30. aprila 1935, torej čez dve leti, je imela podružnica 274 članov, to je 254 rednih, 16 ustanovnih in 4 podporne. Med člani je bilo 30 alpinistov; ti so opravili 135 vzponov v zadnjem letu.
Jeseničani so priredili leta 1933 in 1934 fotografsko razstavo.
23. septembra 1934 so razvili novo zastavo na Triglavu; dosegli so velike uspehe v slalomu.
Zelo se je razmahnila pri njih gradbena dejavnost in to v odlični obliki ter v okviru realnih možnosti: izdelali so načrt za zavetišče pod Dovškim križem. Tem prikupnim malim stavbicam so dali ime »bivak«. To ime se je od tedaj kar udomačilo, čeprav označba ni točna. Bivak pomeni namreč prenočevanje na prostem, ne pa pod streho.
Načrt je bil pozneje spremenjen. Prvi »bivak« je nastal v Veliki Dnini.
Še prej pa je jeseniška podružnica uredila smučarsko kočo na Roščici. Koča je bila odprta 16. oktobra 1932. Leta 1934 so jo še preuredili. Obisk je bil zelo velik. Bližina industrijskega kraja ter lepa smučišča so nudila Roščici precej drugačne možnosti za razvoj, kot jih je imel sicer veliko lepši dom na Voglu.
b) Luče.
Savinjska podružnica je imela spočetka 27 rednih, 8 začasnih in 2 podporna člana; 5. junija 1934 pa 33 rednih, 7 začasnih in 3 podporne. Njena posebnost je bila ta, da je Imela seje in zbore vsakokrat drugod. Tako v Nazarjih Radmirju, Ljubnem, na Smrekovcu.
Savinjčani so prevzeli kočo, imenovano »Lučka koča« od uprave škofijskih posestev. Imeli so pa velike denarne težave. Leta 1935 je bila prireditev končala se je z izgubo; nastalo je vprašanje, kdo naj jo plača.
Leta 1934 je bil sedež podružnice prenesen v Celje.
Med člani so nastali razni manjši incidenti. Osrednji klub jim je pripisoval večji pomen, kakor bi bilo treba, in tako je nastalo med Ljubljano in Celjem ozračje nezaupanja. To se je razvilo v pravi spopad konec oktobra 1935 Pa spopad štejemo za začetek izrazite krize v Skali.
c) Kamnik in Tržič.
Podružnica v Tržiču je bila samo želja nekaterih domačinov iz Tržiča. S Kamnikom je bilo resneje. Toda prav v času, ko je že nastal kamniški odsek kot predhodnik bodoče podružnice, so nastali taki spori med kamniškimi plezalci, da so bili načrti za ustvaritev podružnice opuščeni.
3. Notranja organizacija
a) Članstvo.
25. aprila 1933: 114 rednih, 23 podpornih, 7 ustanovnih, na preizkusni dobi 7, skupaj 151 članov;
5. junija 1934: 122 rednih, 13 podpornih, 8 ustanovnih, 9 začasnih; skupaj 152 članov; novih 12, črtanih 10, prestopil 1, umrl 1.
30. aprila 1935: 107 rednih, 22 podpornih, B ustanovnih, 8 na preizkusni dobi, skupaj 145 članov;
2 umrla, 2 izstopa, 1 izključen, novih 5, 1 prestopil z Jesenic.
Izmed poznejših važnejših članov so pristopili v teku časa: dr. ing. Matija Žumer (15. IX. 1932), Danica Resnik (29. IX. 1932 v redno članstvo), Marijan Brecelj (3. II. 1933), Anka Turna (30. III. 1933), Boris Režek (4. 1. 1933), Jože Trpin (14. II. 1935), Viljem Virens ((j. VI. 1935), Ivan-Luka Burger (4. VII. 1935) Marijan Šenk in Miro Pleterski (1. VIII. 1935).
b) Vodstvo kluba.
Na občnem zboru 25. aprila 1933 se je zgodilo to, kar se je moglo že leto dni pričakovati: profesor Janko Ravnik je odložil predsedstvo in ni več sprejel kandidature za predsedniško mesto.
Razlog je bil jasen: opozicija alpinistov-športnikov zoper njegovo estetsko pojmovanje alpinizma.
S tem se je končal enajst let trajajoči kulturni režim v Skali.
Eno izmed najmočnejših notranjih protislovij, nasprotstvo med alpinistično-športnim programom in alpinistično-estetskim vodstvom je bilo rešeno. To se sliši sicer lepo, toda le teoretično.
O profesorju Janku Ravniku kot predsedniku Skale je bilo izrečenih veliko sodb, veliko pohval, pa tudi nekaj očitkov. Tako so rekli, da je marsikaj prezrl nekajkrat napačno ocenil razmere, da je bil do nekaterih članov kritičen da ni imel zadosti tankega posluha za razpoloženje skalašev in da so ga člani v idejnem razvoju velikokrat prehiteli. — Seveda, nezmotljiv tudi on ni bil.
Toda imel je nekaj, kar ga je silno dvigalo nad povprečje: bil je človek v najboljšem smislu besede, izrazita močna osebnost, prevzeta z močno voljo po ustvarjanju trajnih vrednot. Njegov izredni čut za lepoto, poštenost njegovih namenov, velika ustvarjalna moč, Širina njegovih zasnov in zlasti sposobnost, da svojo dinamiko prenaša na druge osebe — to je dajalo liku profesorja Ravnika tisto izredno veličino, ki je po njegovem odstopu nihče ni mogel nadomestiti.
Z umikom Janka Ravnika je Skala dobila idejno razčiščeno ravno smer, zgubila pa je svojo močno in priljubljeno osrednjo osebnost.
Profesorju Janku Ravniku je sledil na predsedniškem mestu dr. Mirko Kajzelj. Njegov položaj nikakor ni bil vreden zavidanja. Ideologija prvenstvenih vzponov je že začela kazati svoje šibke strani, alpinistični problemi so bili že kar nekam rešeni, o spuščanju v poizkušnje skrajnih možnosti, o ekstremizmu, takrat še med Slovenci ni bilo govora. Alpinistična ideologija je bila deljena med Skalo in SPD ter je bilo vprašanje, katera organizacija bo znala pritegniti pobudo k sebi. Razen tega je bil denarni položaj kluba izrazito slab: gradnja koče na Voglu je izčrpala vse njegove materialne sile, pa ne samo to, tudi vso pozornost odbora v času, ko bi bilo treba reševati marsikaj drugega.
In končno se je pridružila šc subjektivna težava: dr. Mirko Kajzelj je bil bolj znanstvenik kot organizator, miren, molčeč človek. Taki ljudje pa niso najbolj primerni zato, da prenašajo svojo voljo na druge.
To so torej razlogi, zaradi katerih predsednik dr. Mirko Kajzelj ni dosegel uspeha, kot ga je dosegel pisatelj Mirko Kajzelj.
Sodelavci novega predsednika so bili: podpredsednik Franjo Vilhar, tajnik I Milan Kham, tajnik II Cene Marinko, blagajnik Ivan Košca, gospodar Jože Resnik, knjižničar Pavle Poljanec, matrikular Franc Semlič, namestnika odbornika Saša Kovač in Stane Predalič; načelniki odsekov: alpinističnega Boris Režek, smučarskega Adi Keržan, fotografskega Egon Planinšek, filmskega Edi Keržan, gradbenega ing. Herbert Drofenik; revizorja: Kopriva in Dogan; razsodišče: dr. Tuma, Škerlep, Fettichova, Dogan, Škerlak.
Naslednje leto, 5. junija 1934, je bil izvoljen naslednji odbor: Predsednik dr. Mirko Kajzelj,1. podpredsednik Franjo Vilhar, tajnik I Milan Kham, tajnik II Cene Marinko, blagajnik Danica Blatnik, knjigovodja Edi Keržan, knjižničar in matrikular Drago Koprivcc; namestniki: Saša Kovač, ing. Lev Pipan, Frane Horštnar. Načelniki odsekov: alpinističnega in smučarskega Adi Keržan, fotografskega Egon Planinšek, gradbenega ing. Herbert Škerlep, Fettich, Dogan, Sieber.
Na občnem zboru 30. aprila 1935 so predlagali za predsednika Marjana Lipovška, za podpredsednika Janeza Kvedra. Toda članstvo je godrnjalo, ker kandidatov ni bilo. Zato je bila sestavljena druga lista. Nosilec: Franjo Vilhar. Novi odbor je bil sestavljen tako:
Predsednik Franjo Vilhar, podpredsednik dr. ing. Matija Žumer, tajnik I. Milan Kham, tajnik II. Alojz Peršič, blagajnik Danica Blatnik, knjigovodja Edi Keržan, knjižničar Cene Marinko, matrikular Jože Resnik, gospodar Drago Koprivec; odbornika: ing. Leo Pipan, Ivan Dogan; načelnik alpinističnega odseka dr. Mirko Kajzelj, njegov namestnik Adi Keržan; revizorja: Franc Kopfiva, Saša Kovač, razsodišče: Škerlep, Fettich, Sieber, Planinšek, Šporn; gospodar doma na voglu Milan Kham, njegov namestnik Jože Marinko.
c) Notranje delo in delovne metode.
V idejnem pogledu je nedvomno glavna pridobitev gradbene dobe ta, da je težišče dela načeloma prešlo na plezalni odsek. Pravimo načeloma, ker je v resnici največ časa in moči šlo za dom na Voglu. Vsekakor pa lahko rečemo, da je v tem času klub že v glavnem našel svoje pravo delovno področje. Glavni predstavnik tega dela je bil plezalni odsek.
Ta se je 3. februarja 1933 preimenoval v alpinistični odsek, kar je bilo pravilno, saj je bil izraz »plezalni« preozek. Temu odseku so priključili tudi dotedanji smučarski odsek, tako da je program te nove organizacijske enote bil že jasno opredeljen: poletna in zimska alpinistika ter gorsko (»turno«) smučanje.
Vzpone naj bi opravljali člani po načrtu in po kartoteki. To se ni izvedlo, ker je bilo očitno neizvedljivo.
Pač pa je tehnično, kulturno in vzgojno delo odseka bilo zasnovano tako, da je predstavljalo bistven korak naprej v primeri z dotedanjim načinom dela.
Bilo je na novo organizirano reševalno moštvo.
Odsek je dobil od odbora 4000 din za opremo. S tem denarjem si je odsek kupil dva šotora, 50 klinov, 12 vponk in dve vreči za vodo.
Odsek je organiziral nekaj internih predavanj; najpomembnejše je bilo »Alpinistični nazor pri Slovencih«, dalje o alpinistu g. Lammerju (predavatelj dr. Mirko Kajzelj); leta 1935 (v aprilu) pa javno predavanje »Doživljaji ob vrvi« (dr. Miha Potočnik).
Odsek je zbiral snov za dodatek »Našemu alpinizmu«. Ker pa ni bilo denarja za izdajo, jc to delo potekalo brez prave vneme in temeljitosti. Iz istega razloga je bilo tudi težko dobiti opise od posameznih alpinistov, ker so se ti zavedali, da je opis namenjen samo za to, da pride v predal in tam obleži. Govorilo se je tudi o tem, da bi objavljali prvenstvene vzpone v Alpenzeitung, toda ostvaril se tudi ta načrt ni.
Člani odseka so napravili 14. aprila 1934 skupen smučarski izlet na Stol in Zelenico.
Pod vodstvom ing. Leva Pipana je odsek pripravljal tudi izdajo pravilnika za vedenje v gorah.
Leta 1934 je odsek organiziral smučarske gimnastične vaje v Narodnem domu.
Najvažnejša akcija alpinističnega odseka je bila alpinistična šola. Ta je delala jeseni 1934 in spomladi 1935. Akcijo zanjo sta podprli tudi banovinska uprava in mestna občina ljubljanska. Prva je dala 2000 din, druga pa 1500 din podpore. Ta denar so organizatorji porabili v glavnem za honorar predavateljem, tako da za izdajo snovi v obliki skript ni ostalo denarja.
Propaganda za šolo se je začela z objavo v Planinskem Vestniku (1934 str. 382). Navajamo jo v celoti:
PV 34/382 — Alpinistična šola
Turistični klub Skala, kateremu je s polnim razumevanjem obljubilo SPD vso pomoč, se je odločil, da ustanovi z novim letom (1935) v Ljubljani stalno javno alpinistično šolo. Sodelovali bodo ing. Avčin Franc, dr. Bohince Valter, ing. Drofenik Herbert, dr. Kajzelj Mirko, prof. Lipovšek Marjan, dr. Ložar Rajko, cand. ing. Modec Vinko, dr. Pajnič Edo, dr. Potočnik Miha, dr. Reya Oskar in ravnatelj Vilhar Franjo.
Tečaj se otvori sredi januarja s predavanji o ideologiji alpinizma, sledila bodo dvakrat tedensko predavanja o gorski morfologiji in topografiji, o orientaciji in čitanju kart (s praktičnimi vajami v terenu), o opremi, o higieni in prvi pomoči, o meteorologiji, o nevarnostih v gorah, o planinskem rastlinstvu in živalstvu. Teoretični del šole bodo zaključila predavanja o plezanju; spomladi bo nato Modec s sodelovanjem priznanih alpinistov praktično vežbal v plezanju na Turncu, poleti pa bo absolviral s tečajniki nekaj plezalnih tur v planinah.
Planinci, ki se nameravajo udeležiti tečaja, naj se čim preje z dopisnico javijo klubu »Skala«, Ljubljana, Slomškova ulica 1.
V Planinskem Vestniku je bilo povedano še naslednje:
PV 35/36. stran.
Sola se prične sredi januarja; teoretični del traja do konca marca, z dvema tedenskima urama, praktični del šole se izvede od aprila do avgusta.
Klub je s tem započel novo, doslej pri nas neznano akcijo. Da je taka šola potrebna, priča ravno- lani naraslo število smrtnih žrtev gora in to celo na navadnih, zavarovanih poteh. Namen te šole je, vcepiti udeležencem osnovne teoretične in praktične pojme o alpinizmu, dati jim osnovo in smer, v kateri se bodo izobraževali in razvijali dalje in jih vzgojili v prave alpiniste.
Kot se iz vsega tega vidi, je alpinistična šola nastala v sodelovanju med Skalo in SPD. Pri tem je SPD prepustilo vzgojno delo Skali. Vpliv dr. Turne na tak razvoj dogodkov je očiten.
Bilo je jasno, da je to sodelovanje le začasno, in samo po sebi se je pojavilo vprašanje, kdo bo imel od njega več koristi. Razmere pa so bile v tistih letih za Skalo in SPD tako težke, da nobena od obeh organizacij ni mogla zadosti izkoristiti šole.
Ob pogledu na seznam predavateljev se pa kljub tovariškem razmerju med Skalo in SPD vsiljuje vprašanje, ali je moralo biti toliko predavateljev iz vrst oseb, ki niso bili skalaši. Ali je res bil potreben, na primer, dr. Rajko Ložar za to, da uči skalaše alpinizma? Ali se ne bi za predavatelja skoraj z vseh področij mogli pripraviti člani Skale, kot so bili dr. Kajzelj, ing. Pipan, dr. Potočnik in drugi?
Alpinistična šola je imela plezalne vaje na Turncu. Skupina »četrtek« je imela spomladi 1935 (do 6. junija ko je bil tečaj končan) pet vaj, skupina »nedelja« pa štiri vaje.
V jeseni 1935 alpinistična šola ni bila obnovljena, češ da ni denarja zanjo. Pri tem jih ni motila okoliščina, da je dr. Kajzelj še spomladi najavil za jesen tečaj iz zimske alpinistike. Skala se je pripravljala na spanje, kriza v njej je postajala vedno bolj očitna, mogoče pa ne le v Skali, temveč v slovenskem alpinizmu sploh.
Ni se pa mogoče sprostiti občutka, da so bili načelniki odseka premalo podjetni. Borisu Režku je odbor nudil vso potrebno podporo, toda on ni opravičil pričakovanj. S svojimi uspehi v alpinistiki se je kmalu zadovoljil, nadaljnjih nalog se ni lotil s potrebno resnostjo in čutom odgovornosti.
č) Ideološka in metodološka problematika.
Savinjčani so predlagali 25. aprila 1933, naj se ustanovi osrednji idejni odbor delegatov. Tega naj bi sestavljali prof. Janko Ravnik, podpredsedniki in tajniki osrednjega kluba in podružnic. Predlog je bil sprejel.
9. julija 1933 je bila — že v novem lokalu v Slomškovi ulici 1 seja »idejnega« odseka. Udeležili so se je: ing. Žumer (za savinjsko podružnico), Frelih in Korenini za Jesenice, Lipovec, Kham in šc drugi za osrednji klub. Razpravljalo se je o ustanovitvi vrhovnega sveta — la naj bi bil najvišji »zvezni« organ kluba; dalje je ing. Žumer nastopil zoper gradnjo komfortnih hotelov (žal glede Vogla to mnenje ni prodrlo); nato so se vrnili na vprašanje vrhovnega organa in sklenili, da ga bo tvorilo 9 članov z glasovalno pravico, ti člani pa ne smejo biti odborniki posameznih enot kluba; tem naj bi se pridružilo še šest odbornikov iz posameznih enot, ti pa naj bi imeli le posvetovalni glas.
Prvi delegati so bili: ing. Žumer, Lipovec, Ciber, Torelli, Frelih, Poženel, Kovač in Žmigovec. Odbor naj bi razčiščeval »aktualna vprašanja«, ne da bi jasno opredelili ta pojem; soglasni sklepi naj bi bili obvezni, z večino sprejeta mnenja pa naj bi veljala kot nasveti. Ta odbor naj bi izdajal revijo od časa do časa v obliki okrožnic. Prve teme naj bi bile: o našem pojmovanju alpinizma.
Potem — nič… Spanje. Brez soglasnega sklepa, pač pa z molčečim pristankom vseh delegatov.
Že v začetku leta 1933 se je pojavil predlog, naj se ime kluba prilagodi sodobni terminologiji. Ime »turistovski« je bil zastarel že leta 1921, ker so že takrat poznali izraze »alpinizem« in »alpinistika«. Zorko je predaval o bistvu in vsebini alpinizma, Rudolf Badjura pa je v članku o nesreči v Turški gori pisal o alpinistiki. Spremembo imena so obravnavali na sestankih 11. I., 16. I., 8. marca, 12. aprila 1933 in na občnem zboru 25. aprila 1933. Članom so bila tudi poslana vprašanja v februarju 1933. Jeseničani so bili soglasno za spremembo imena. Na občnem zboru je bila večina za to, toda uspeh glasovanja je bil le 18 :16, imel pa je del pravil, za spremembo pravil pa je bila potrebna dvotretjinska večina. Predlog torej začasno ni prodrl.
O tem, da je umesten, pa so bili prepričani vsi naslednji odbori; kljub temu je bilo treba do ustvaritve celih sedem let.
Kljub idejni jasnosti je pa glede delovnega programa in delovnih metod vladala precejšnja zmeda. Tako se je Franjo Vilhar 7. junija 1934 še zavzemal za znanstveno delo, čitanje spisov na sestankih in debate. Pod znanstvenim delom si je predstavljal, na primer, proučevanje botanike. Torej vračanje k nazorom prof. Ravnika.
Dr. Mirko Kajzelj je na občnem zboru 30. aprila 1935 najprej grajal nediscipliniranost alpinistov, njihovo medsebojno ljubosumnost — ta naj bi se kazala tudi po tem, da ne sporočajo prvenstvenih vzponov, nato pa je podal naslednji program kluba: vzgojiti in disciplinirati naše sicer sposobne alpiniste, usmeriti ter sistemizirati njihovo praktično in idejno delo. Naš alpinizem je treba razširiti predvsem na kulturno-znanstveno področje. Tu čaka alpiniste »ob zaključku praktičnega raziskavanja ter preplezanja naših sten in gorskih kotov« novo, še skoraj nedotaknjeno delovno polje; tega je obdeloval le naš dr. Tuma. K temu znanstvenemu delu pa naj bi pritegnili še drage kulturne delavce; o slovenskih Alpah naj bi se izdelovale znanstvene fotografije.
Kajzeljeva predstava je bila torej taka: najprej plezanje oziroma alpinistika v splošnem, nato prehod na znanstveno delo. To bi bilo nekako sankcioniranje pojava »bivših« alpinistov, prehajanje alpinistov v likvidacijo, ločitev kulturnega dela od športnega.
Pri delovnih metodah gradbene dobe bi se še dotaknil vprašanja skupnih članskih izletov. Bila sta dva skupna izleta: prve dni avgusta 1932 v Savinjske Alpe, udeležilo se ga je 17 Savinjčanov (oni so dali tudi pobudo), 16 Ljubljančanov in en Jeseničan; drugi je bil v februarju 1933 na Menino, tudi ta je bil skupen s Savinjčani, udeležencev je bilo 30.
Leta 1934 je bil organiziran izlet v Prokletije. Prijavili so se štirje skalaši (Edi in Adi Keržan, Cene in Jože Marinko).
Ko zaključimo dobo skalaškega dela doma na Voglu, naj opozorimo na nekatere značilnosti v njej.
Najvažnejši akciji te dobe sta bili zgraditev doma in alpinistična šola. Toda, medtem ko je takrat, ko se je lotila gradnje, Skala podcenjevala svoje moči, je pri alpinistični šoli zašla v nasprotno skrajnost: tako zelo je podcenjevala sposobnosti svojih članov, da se je zatekla po tujo pomoč, celo po pomoč svojih idejnih nasprotnikov. Namesto da bi torej porabila alpinistično šolo za aktivizacijo starih članov, je pospešila njihovo odtujitev od kluba.
Druge delavce je bilo treba plačati. S tem je namesto dotedanjega sistema, ob katerem se je za delo plačalo redkokdaj in še to skromno, poslalo denarno plačilo za delo reden pojav. Posledice so se poznale zlasti v naslednji dobi.
(Nadaljevanje v prihodnjem letniku)
