Koritnica, ki se v dolini blešči kot dragulj, zlije v »smaragdno« Sočo in razliva v sinje morje, nosi v sebi tudi dih odmaknjenih sten. Voda, ki (tudi danes) teče mehko in svetlo, je bila nekoč (tudi) led — ujet v Zelenih slapovih, v ozkih grapah Planinice, v tihih sencah Loške stene. Tako kot se pozimi rojevajo ledni slapovi, se spomladi rojeva tudi reka.
Vsak udarec cepina, vsak korak v modri tišini je dotik prihodnosti, ki bo spomladi stekla v dolino.
In ko se led predá soncu, se iz teh skritih, mrzlih katedral počasi izcedi življenje.
Kaplja za kapljo, žila za žilo, dokler ne postane tok — tok, ki se pridruži Soči, smaragdni kraljici, ki nosi v sebi zgodbe gora.
Zeleni slapovi so tako več kot smer. So spomin na čas, ko je voda še visela v zraku, ujeta v kristal.
In so opomnik, da se vse, kar je trdo, nekoč omehča — in steče naprej.
Peter Podgornik: Sezona plezanja zaledenelih slapov se je za naju s Pavlom začela pred 45 leti, ko sva na prvi dan novega leta 1981 v severni steni Vršaca splezala novo smer Beli trak. Rahlo omrznjeni prsti na nogah so naju sicer nekoliko umirili, a ne za dolgo. Proti koncu januarja sva se z različnimi soplezalci znova podala v zatrep Zadnjice, kjer se je začela serija novih smeri.
Pavel se je s Tamaro Likar lotil vabljivega slapu v spodnjem delu severozahodne stene Kanjavca. Tisti dan je v kombinaciji ledu in snega nastala nova, zahtevna smer, ki sta jo poimenovala Uporniška.
Sam sem se v istem obdobju navezal z Markom Gasparičem. V jugovzhodni steni Germlajta sva v kombinaciji snega in ledu splezala zanimivo novo smer po ozkem in strmem žlebu.
Nato pa je prišla na vrsto še Loška stena. Slab mesec pred odhodom v azijsko gorovje sva se s Pavlom odpravila v predel, imenovan Planin(i)ca, kjer je bila pred 45 leti splezana nova smer Zeleni slapovi.
»Če je Koritnica oltar prostosti, potem je Loška stena njegov tabernakelj, v katerega skrivaj pokuka le malokdo. Zeleni slapovi so kot Notredamska gospa, ki se prikaže le vsakih pet let.« Edo Kozorog
Planinica je z gozdom poraščen hrbet pod vrhovoma Oblice in Vrha Krnice. Še pred tridesetimi leti je bila znana le lovcem, gonjačem in pastirjem. Nanjo vodijo lovske poti iz smeri Pologove glave in od odcepa poti za Možnico. Prijazen lovski bivak, ki je stal tam, je žal pred časom klonil pod težo snega.
Severna stran poraščenega hrbta je skozi desetletja dobila svojo obliko zaradi plazov, ki so ustvarili veličasten ambient. Ob dovolj nizkih temperaturah in primerni količini vode se tu oblikujejo mogočni ledni slapovi. Nekdo je moral začeti — in vesel sem, da sem bil takrat zraven.
Zeleni slapovi – podatki o smeri
Ocena: III/4–5, WI 90°/75°, 30°–60°
Dolžina: 600 m (od tega 400 m ledu)
Čas: 9 h
Prva plezalca: Pavel in Peter Podgornik, 14. februar 1981
Ponovitve:
Delna ponovitev: Zvone Peterlin, 7. februar 1985 (spodnji del)
1. ponovitev: Milan Velikonja, Mirjam Bizjak, Simon Bizjak, 16. februar 1985
2. ponovitev: Igor Škamperle, Matevž Lenarčič, 22. februar 1985
1. znana solo ponovitev v celoti: Miroslav Svetičič – Slavc, 20. februar 1991 (2 h)
Gre za prvo ledno smer v Loški steni, ki je postala znanilka pomladi za vse, ki jim je ledno plezanje postalo nekaj samoumevnega — nekaj, kar preprosto spada zraven.
»Nekje na sredini zgornjega slapu me oster pok opozori na neznan fizikalni pojav – v višini oči je počil po širini cel slap in se znižal za par centimetrov. Bolečinam v rokah in nogah se je pridružil še strah, kateri se je pri naslednjem poku malo višje spremenil v upanje, da bo tudi te vojne nekoč konec.« – 5rP
Opis smeri
Potek smeri je razmeroma enostaven: plezanje poteka po globoki grapi, ki jo prekinjajo slapovi. Vstopna sveča je lahko problematična, odvisno od količine ledu in snega. Izstopni del smeri poteka po 150 metrov visokem slapu, ki se dviga desno iz glavne grape v strmi skalni steni poraščenega hrbta Planinica.
V dobrih zimah je smer doživela številne ponovitve. Kolaž prikazuje skromno skico, vris smeri v fotografijo in orodje, ki smo ga takrat uporabljali.
Skici in fotografije: Peter Podgornik
