SOČAsnik, št. 3/2015
V zadnjih majskih dneh je italijanska vojska osvojila dolino Soče med Logom Čezsoškim in Volčami ter prve vzpetine na levem bregu reke Soče. Napredovala je z veliko zadržanostjo, čeprav sta vrhove na levem bregu reke Soče med Vršičem in Krnom branili le dve četi petega bataljona iz četrtega bosanskega polka.
Po zavzetju Vrat in Vršiča 31. maja 1915 italijanska vojska ni izkoristila premoči, kar je avstro-ogrski vojski omogočilo okrepitev in poskus ponovne zasedbe starih položajev. Po večdnevnih poskusih ponovne zasedbe gorske verige med Vršičem in Vrati so prispele okrepitve tudi na italijansko stran in odbile napade avstro-ogrske vojske. V drzni akciji 16. junija je italijanski vojski uspelo zavzeti tudi vrh Krna.
16. junija ob zori
»Spunta l’alba del sedici giunio
comincia il fuoco l’artiglieria
Il Terzo Alpini é sulla via
Monte Nero a conquistar.«
(pesem alpinov »Monte Noro« – Krn)
Prebuja se zora šestnajstega jun’ja,
ob zvokih topniškega ognja
alpini iz tretjega polka
odpravljajo se Krn zavzet.
(prevod avtorja prispevka)
Po zavzetju Kožljaka in grebena Vršič-Vrata je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo italijanska vojska odločila za napad na Krn. Opolnoči 16. junija 1915 so proti Krnu krenile štiri čete: 84. in 31. iz bataljona Exilles in 102. in 85. iz bataljona Susa. 84. četa je imela nalogo neposrednega napada z južne strani. 31. četa pa je krenila v smeri proti sedlu med Krnom in Batognico kot obramba pred napadi z vzhoda. S severozahodne smeri, z Vrat, sta z nalogo zasedbe Krnčice in Srednjega vrha krenili 102. in 85. četa. 84. četo je vodila izvidnica petih mož pod vodstvom podporočnika Alberta Picca. V polni bojni opravi se je četa odpravila v popolni tišini z obvezanimi čevlji in vrečami zemlje, ki bi jih uporabili v primeru kritja, brez nahrbtnikov ter menažnega pribora. Po dobrih treh urah in pol sta bili 84. in 31. četa ob jutranjem svitu že v bližini položajev branilcev. Takrat so bili opaženi in proti njim so začeli streljati. Podporočnik Picco je takrat z izvidnico in prednjim vodom prešel v napad; sledila mu je tudi ostala četa. Po kratkem in srditem boju mož na moža so se branilci začeli umikati proti Planini na Polju, dva voda iz 31. čete pa sta iz smeri sedla med Krnom ter Batognico prispela v okrepitev 84. četi in tako so osvojili Krn. V napadu je italijanska stran izgubila dva častnika in 29 vojakov. Med padlimi je bil tudi podporočnik Picco. Branilci so v napadu izgubili nekaj več kot 30 vojakov.
Picco je bil pokopan na vojaškem pokopališču v Drežnici in posmrtno odlikovan s srebrno medaljo za vojaške zasluge. Leta 1924 so bili njegovi posmrtni ostanki na željo družine prekopani in preneseni na spominsko pokopališče v Torinu.
Spomenik mlademu alpinu na vrhu Krna

Alberto Picco na Krnu.
Foto: arhiv Mihaela Uršiča
Osvojitev Krna je močno odmevala v italijanskem časopisju in postopoma se je razvil mit o mladem alpinu, ki je prostovoljno izročil svoje življenje na žrtvenem oltarju v slavo svoje domovine.
Ob sedmi obletnici osvojitve Krna, 16. junija 1922, je 3. Alpinski polk svečano odkril šest metrov visok spomenik v obliki piramide z napisno ploščo in kovinsko zvezdo. A mu na izpostavljenem vrhu Krna ni bila usojena dolga življenjska doba. Pet dni zatem je v Kobaridu odjeknila vest, da je spomenik poškodovan. Že naslednji dan so aretirali pastirje iz okoliških vasi, ki so jih sumili, da so ga poškodovali. Ponoči so fašisti v »povračilni akciji« na kobariškem trgu poškodovali spomenik Hrabroslavu Volariču in zažgali lipo. Oblast je reagirala neodločno in da bi preprečila nove izgrede, je rekrutirala okrog 35 okoliških orožnikov, v pripravljenosti pa je bilo še okrog 70 alpinov. V noči na 24. junij je skupina fašistov prišla v Drežnico in požgala dve stanovanjski hiši ter bližnje župnišče. Ob odhodu proti Vidmu so se ustavili še v Starem selu, kjer so vdrli v župnišče, razbili pohištvo in odnesli večjo vsoto denarja ter zlatnino. Da bi se preprečil še večji vandalizem, so oblasti povečale prisotnost orožnikov. V naslednjih mesecih je bilo na sodniji v Gorici obloženih sedem oseb, ki naj bi poškodovale spomenik na Krnu, čeprav je bilo mnenje enega od izvedencev, da so poškodbe na spomeniku povzročili udari strel. Obsojeni so se na sodbo pritožili, a so bili v času do ponovnega sojenja pomiloščeni.
Spomenik je bil obnovljen, a se je oktobra 1923 zgodba ponovila. Skupina italijanskih vojakov je med obiskom Krna doživela neurje in udare strel ter se na lastne oči prepričala o moči narave in njene posledice na ponovno poškodovanem spomeniku. V naslednjih letih je bilo na pobudo Državne zveze alpinov in Zveze čedajskih planincev na Krnu zgrajeno spominsko zavetišče, katerega odprtje je bilo 16. septembra 1928. Spominsko zavetišče je bilo med drugo svetovno vojno precej poškodovano. Novo življenje mu je leta 1951 vdahnilo Planinsko društvo Nova Gorica z odprtjem Gomiščkovega zavetišča.
Mihael Uršič, zgodovinar, Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/socasnik-3_2015.pdf








