Cima Grande di Lavaredo je izrinjena iz 3000 metrov Dolomitov – Vrh, ki so ga osvojili Grohmann, Salcher in Innerkofler, je bil leta 1915 obglavljen, da bi naredili prostor za vojaške namene
Tekst in foto: Luigi Tassi
Od Punte Penie na Marmoladi (3343 m), do Cima di Campido v Pale di San Martino, na nadmorski višini 3001, se 86 vrhov dviga nad 3000 metrov. Dolomiti Brenta v provinci Trento in skupina Marmolada jih imajo 26, ostali pa so homogeno porazdeljeni predvsem na ozemlju provinc Bolzano in Belluno, s skupino Catinaccia, ki zajema obe provinci Trentino-Alto Adige.
Prvi vrh nad 3000, ki je bil dosežen leta 1850, je bil verjetno vrh Antelao na 3264 metrov, ki ga je dosegel Matteo Ossi, lovec na gamse. Leta 1863 je vzpon ponovil s Paulom Grohmannom, Francescom in Alessandrom Lacedellijem. S tem vzponom se je začela epopeja »prvih« vzponov v Dolomitih. Dva največja akterja pustolovskega sta Paul Grohmann in vodnik Michl Innerkofler.
21. avgusta 1869 je ekipa, ki so jo sestavili Paul Grohmann, gorski vodnik Peter Salcher iz Luggaua (na Koroškem) in Franz Innerkofler iz Sesta, dosegla vrh Cima Grande di Lavaredo osem dni po vzponu na Sassolungo (3183 m) v Val Gardeni. Istega leta 18. julija je ista skupina dosegla še Punta dei Tre Scarperi (3145 m), le nekaj kilometrov zračne črte od Lavareda.
Peter Salcher je med vzponom prinesel s seboj barometer, ki je Grohmannu omogočil prvo oceno nadmorske višine Cima Grande di Lavaredo z opazovanjem razlik v tlaku od začetka smeri in vzdolž glavnih plezalnih točk. Vrh je opisal kot tanek greben, kjer bi še lahko udobno sedel. Njihov podvig je uspel v prvem poskusu, temeljno pri tem pa je bilo poznavanje prvega dela stene, ki ga je Franz Innerkofler že večkrat raziskoval. Plezali so tam nekje, kjer gre še danes običajna smer pristopa.
Žaromet na vrhu
24. maja 1915 je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski in razglasila zavezniško pogodbo s cesarstvom za nično. Vojno napoved je prejšnji dan ministru za zunanje zadeve na Dunaju izročil italijanski veleposlanik.
29. junija 1915 je general Fabri ukazal sanitetnemu poročniku Antoniu Bertiju, znanemu alpinistu in poznavalcu vojnih področij, naj določi točko na Cima Grande za postavitev reflektorja, ki bi lahko ponoči osvetljeval bojišče z vrh vrha. Italijanski cilj po vstopu v vojno je bil tudi osvojiti Sasso Sesto, kjer so bile vkopane sovražne čete. Reflektor s premerom 90 cm so razstavili na številne dele, ki so jih razdelili med alpince. Istočasno so s pomočjo vrvi dvignili tudi top, ki so ga postavili na približno 2850 metrih nadmorske višine, da bi streljal po avstro-ogrskih položajih, na Sasso Sesto. Dvig reflektorja, generatorja in topa je trajal tri tedne, dokončali pa so ga Alpini iz Val Piave in Pieve di Cadore, ki jima je poveljeval poročnik De Zolt in s. narednika Robecchi in Schirato.
Eksploziv je zbrisal greben, ki ga je opisal Grohmann
Med vojno ni manjkalo uničujočih dejanj v Dolomitih. Kar nekaj miniranih zadev je v nekaterih primerih povzročilo pravo opustošenje, nekatere so za vedno spremenile orografijo krajev.
Za izkoriščanje prevladujočih položajev, v tem primeru reflektorja in generatorja, je bila potrebno miniranje in razstrelitev vrha Velike Cine, s čimer se je nadmorska višina Cima Grande di Lavaredo znižala s 3003 na trenutnih 2999 metrov. Razstrelili so prav tisti majhen greben, kjer so se leta 1869 po prvem zgodovinskem vzponu usedli Paul Grohmann, Peter Salcher in Franz Innerkofler.
Na gori so tisti dan opravili tudi mašo, ki jo je obhajal don Vincenzo Zangrande. Blagoslovil je tiste klečeče može pred seboj in s pogledom s tega vzvišenega vrha na oddaljenem obzorju še vse borce in tiste, ki so umrli za sveto stvar – domovino.
Reflektor je deloval le tri dni, ko so napadli na Sasso Sesto. Cima Grande di Lavaredo pa je za vedno izgubila pravico ostati med vrhovi Dolomitov, ki presegajo 3000 metrov.
