PV 1964/1
Miran Marussig
1. HOMO ALPINUS ASTRONAUTICUS (leta 1993)
Neprestane vaje tovariša Planinška in tovarišice Planinškove, tako v okviru Festivalne dvorane, kakor ostalih internih klubskih prireditev, so rodile zavidljive rezultate. Noge obeh so se povsem prilagodile obliki modernih čevljev in kurja očesa so takorekoč izginila. Navsezadnje je po enoletnem t rudapolnem delu nastopil čas, ko je rekla tovarišica Planinškova: »Kaj, ko bi odšla v soboto v hribe. Gotovo bo tam kje kaj zabavnega.« »Pametno,« je dejal Planinšek. »Tako ali tako si moram enkrat prezračiti pljuča, hribe pa imam od nekdaj rad.« Sedla sta torej v avtomobil in zdrvela proti goram.
Na postaji žičnice v Krmi je bilo živahno. Ljudje so tekali sem in tja, livrirani biljeterji so trgali vstopnice, parkirni prostor pa je bil na splošno tak, da ni bilo mogoče ločiti vozil od firbcev, tehnikov in strežnega osebja. Tovariš Planinšek in tovarišica sta kazala na zunaj podobo tujerodnih turistov in sta bila zato deležna posebne pozornosti. Izrinila sta se nekako v ospredje, mimogrede prebrala kričeče vabilo: ELITNI PLES NA KREDARICI — V OZADJU TRIGLAV, brž kupila dve vozovnici in se zdrenjala h gondolam.
Gondole so bile silno udobne; opremljene z osnovnimi sanitarijami, škatlo za prvo pomoč, koncentrirano hrano v tubah za primer kake tehnične okvare in z iluminatorji z neprebojnim steklom za fotografiranje, filmanje in uživanje razgleda. Zakonca sta vstopila v gondolo, glas preko zvočnika pa je napovedal start. Štel je od tri nazaj in že je začetni sunek in potem enakomerno drdranje naznanilo začetek vožnje.
»Kakšne barve!« je vzkliknila Planinškova, ko je zagledala rdeče sonce, ki je tonilo za grebene. »Narava je fantastična! Srečo imava, da veš, ker sva rojena v času, ko brez težav vse to uživava. Ded mi je pravil, da je šel nekoč — pomisli — peš na te visoke gore.« »Kaj hočeš,« se je ironično nasmehnil Planinšek, »saj so imeli svojčas tudi petrolejsko razsvetljavo.« Potem sta vključila sprejemnik. »Spoštovani potniki,« je dejal glas, »bližate se plastem hladnega zraka. Pritisnite rdeči gumb in uravnajte temperaturo.« Planinšek je malomarno iztegnil prst in gondolo je objela prijetna toplota. Natanko 18° C in niti delček več. Vsak turist je bil namreč zavarovan proti prehladu, kihanju, smrti in nenadnemu porodu. Vse to pa je tehnikom narekovalo stroge preventivne ukrepe.
V večernem mraku se je na Kredarici razkošno bleščal napis. V neonski razsvetljavi in petih jezikih, čisto spodaj tudi v slovenskem, je nad vhodom v hotel pisalo: POZDRAVLJENI V GORAH, nad izhodom pa: NASVIDENJE — HVALA.
»Vidiš,« je dejal Planinšek ženi, ko je oboje prebral, »gore delajo ljudi spodobne.« »Ampak saj sem ti nekoč že rekla, dragi,« je odvrnila žena, »da ljudje, ki zahajajo sem, niso nikdar slabi.« Kabina je nato zdrčala v preddverje in od tod v vhodno dvorano. Prav ko sta Planinškova izstopila so »Zadovoljni kranjci« urezali gorenjsko polko in Planinšek se je počutil ko ministrski predsednik na velikem sprejemu. Ni si mogel kaj, da bi z lakastih čevljev (z belim robčkom) ne obrisal ostanke dolinskega prahu, žena pa si je z rdečilom popravila rob zgornje ustnice. Njena topirana frizura je »držala« samo po zaslugi male vlažnosti v vseh prostorih gorsko-turistične naprave (s hotelom vred). Potem sta odšla na ples.
Hotel se je polnil. S tistimi, ki so se pripeljali skozi Kot, z onimi, ki so vstopili v vzpenjačo pri bohinjskem Sv. Janezu, in z avtomobilisti, ki so z močnimi stroji prisopihali sem po asfaltirani cesti skozi dolino Sedmerih jezer. Planincev je bil poln dom. Sem pa tja so vajene oči opazile tudi kakega alpinista, ki se je ločil od ostalih samo po obrazu, po obnašanju pa prav gotovo ne.
No, potem je minila noč ob prijetnem razpoloženju, ob pokanju steklenic napolnjenih s šampanjcem, ob glasbi velikega simfoničnozabavnega orkestra. Razumljivo, da se ob tolikem direndaju naredi tudi kaka mala nerodnost. Tako so ta večer zabeležili dve tatvini, en poskus posilstva in tri izpahe kolčnih sklepov, pri čemer je morala poleg milice posredovati tudi gorska reševalna služba. Resnici na ljubo, GRS je bila na kraju nesreče s petminutno zamudo.
V ozadju vseh dogodkov je strmel v nebo Triglav, gledal v zvezde namesto v stekleni hotel in tu in tam spustil s širokega temena kak kamen. Le-ta je najprej zaropotal po kaminih, nato pa čofnil na ledenik, ker ni imel dovolj zagona, da bi zadel hotel. Planinškova sta bila na moč zadovoljna. Nekako ob petih sta odšla. Ob pet in deset minut sta bila v Krmi, ob šestih doma. Ob enajstih sta se po prekrokani noči zbudila, potem pa je Planinšek zazehal in dejal: »Nič ne rečem, lepo je v hribih. Ampak za eno leto imam tega kar dovolj.«
2. TRANSVERZALEC
Moj sosed in planinski tovariš Pepe Pečatnik se je skrivnostno muzal, ko sva pred leti hodila v dolini Vrat. Bil je pošten, dober, skoraj naiven, pa ni nikdar uspel povsem skriti kako malo presenečenje. Enkrat je pritihotapil buteljko rizlinga na Storžič, drugič je na Razor ju delil pečene čevapčiče, danes pa sem s i — p0 njegovem obnašanju sodeč — obetal v Vratih vsaj steklenico šampanjca. Na račun veselega pričakovanja sem prezrl žejo, pot, ki nama je polzel s čela, in zoprno sonce, pa sem ga gnal proti domu ko konjar lenega žrebca. V Vratih sem potem sedel, si pomel roke in s suhimi usti dejal: »Pepe, sedaj pa na mizo tvoje presenečenje!« Pepu so se zasvetile oči, segel je v zadnji žep in potegnil na dan — Dnevnik s transverzale. »Poglej,« je dejal, »postal sem transverzalec. Ideja, fant moj, velika ideja!«
»In lepa!« sem odvrnil, v mislih pa sem jo, zgolj zaradi moje egoistične nature, na tihem preklel.
Kadar grem v hribe, natanko določim pot. In od tega ne odstopam. Nekaj zato, ker dajem s tem svoji ženi možnost, da me v skrajni sili najde, nekaj zato, ker je vozni red poti ukrojen po denarnici (in obratno). Pa je tudi zoprno, če ostaneš na lepem suh, četudi v naših krasnih gorah. In Pepe je bil prav tak. Načelen do konca. Držal se je koncepta, pa če so se gore tresle. Pravi mož, naše gore list! No potlej, ko sva v Vratih popila dve steklenici piva, se je med nama razvil strahovit prepir. Najin cilj so bila Sedmera jezera, čez Triglav seveda in Dolič. Oba sva pravoverna turista in zato opraviva vsaj enkrat na leto božjo pot. Ampak Pepe je s tem, da je vstopil v red transverzalcev, postal za nameček asket in se je odločil, da opravi pot po transverzali. To je pomenilo, da greva na Triglav, na Dolič, potem v Luknjo in gor pa dol, gor pa dol čez vse prekrasne hribe. Do Jalovca! Od tam pa gor pa dol, gor pa dol, čez vse prekrasne doline, do Sedmerih jezer. Treščil sem kozarec ob mizo, tako da je brizgnilo pivo čez rob in če ne bi tedaj pritekla gospodična Francka, bi Pepe ta kratko potegnil. Ampak kakšna nepopisna smola: gospodična Francka je bila — transverzalka. In ko sem se potem na lastne oči prepričal, da red transverzalcev združuje oba spola (kar je nedvomno redek primer v doma vzgojenih verskih sektah), sem se vdal v usodo, pokopal načela, vzel ženi zadnjo možnost, da me najde in krenil na transverzalo. Seveda smo prišli na Sedmera jezera. Ne takoj, šele čez kak teden. Tam me je čakal poziv gorske reševalne službe, naj se v prihodnjih petih dneh javim, sicer bodo menili, da sem mrtev in bodo začeli poizvedovalno akcijo. Tudi žena je na listek pripisala, da je to zadnji rok za vrnitev, sicer me izroči advokatu. Zaradi advokata, ne zaradi žene sem potem odhitel preko Komarče domov in s tem prekršil stroga pravila transverzalcev, za katere je bližnja pot v Bohinj zaprta, odprta pa le ona preko Komne. Francka je rekla, da to sploh ni »fer« in da je edino Pepe mož, jaz pa reva, čeprav mi je že od Pogačnikovega doma naprej izkazovala vroče simpatije. Naj bo tako ali tako, ostal sem transverzalec, četudi z malim grehom na duši, ker sem prekršil transverzalski tabu.
Pepe me je kljub temu cenil. Vedel je, da smo ljudje iz krvi in mesa in mi je odpustil ta mali greh. Tako je potem, meni na ljubo, premeril še enkrat pot od Jezer do Komne in potem vso dolgo slovensko transverzalo. Bilo je lepo, ne — bilo je čudovito! Tudi tedaj, ko nama je posebna komisija zavrnila dnevnik, ker na Planjavi, Turški gori, Skuti in Grintovcu nisva našla žiga, pa sva jih nadomestila kar s prstnimi odtisi. To pot sva »naredila« ponovno in sva nato drugič nadomestila žige z vzorci apnenca. Očitno je komisija spoznala avtentičnost kamenja in nama je dodelila znak: planinec v krogu petih rdečih markacij. Sedaj ga ne nosim, ker me zaradi rdečih pik obhaja slabost, ampak to je povsem fiziološki pojav, v nikaki zvezi s planinstvom.
S Pepetom sva se potem razšla. Nekaj zaradi moje slabosti, nekaj zato, ker se je Pepe prelevil iz planinca v transverzalca. Ko sem pred letom dni nabiral gobe v zasavskih hribih, sem ga srečal v zakotni hosti, na nekem blatnem kolovozu. »Ti? Pepe?« sem ga začuden pozdravil. »Ne hodiš več po transverzali?« »Seveda,« se je zasmejal, »saj sem pravkar na njej! Na zasavski! Pomisli, še dva dni, pa jo zaključim. Prihodnji mesec začnem dolenjsko, potem bosansko. Fantastično! Ce bo sreča in bo trasa gotova, poj dem- v kratkem na jugoslovansko.« Dvignil je klobuk v pozdrav, ga trdo poveznil na glavo in že odčofotal po poti naprej. Hotel sem mu dati roko v slovo, pa so se mu oči tako čudno svetile, da sem v strahu stisnil gobe pod pazduho in le pokimal z glavo. Vrag naj vzame transverzale, sem si mislil. Navsezadnje bo Pepe njihova prva žrtev.
